Največje odkritje lanskega leta na področju melodičnega heavy metala se vrača z novo ploščo. Glede na dejstvo, da med albumoma ni preteklo veliko časa, bi marsikdo podvomil v njegovo kakovost, vendar brez skrbi, Silence je kvalitetnejši od Ecliptice.
Njihova podobnost s Stratovarius je prav gotovo veliko pripomogla k njihovi hitri uveljavitvi, a sedaj že kažejo, da nikakor ne nameravajo biti njihova kopija. Dosti boljši aranžmaji, kompleksnejše strukture pesmi, njihova večja raznolikost in oblikovanje lastnega stila so pokazatelji, da se je band v zadnjem letu veliko naučil. Tudi tehnične sposobnosti posameznih članov so na višjem nivoju, še posebej pa je to opaziti pri pevcu Tonyju. Na prvencu so še prevladovali hitri double-bass komadi, sedaj pa se pesmi med seboj zelo razlikujejo. Pravzaprav je na plošči vse, kar mora biti na kvalitetnem izdelku; od hitrih »double-bass granat« z zanimivimi kitarsko klaviaturskimi dueli kot so Weballergy, Wolf & Raven ter z EP-ja Successor poznan San Sebastian, do balad Last Drop Falls in Tallulah. Vmes pa so seveda različni komadi srednjega tempa, kjer pri The End Of This Chapter in The Power Of One še posebej pokažejo napredek v pisanju komadov.
Po zelo dobrem prvencu se včasih zgodi, da band podleže pritiskom in s slabšimi naslednjimi albumi počasi potone v pozabo. Če pa je band iz pravega testa, potem postopoma nadgrajuje svoje delo in se prebije med velike. Kakor zaenkrat kaže, so finski mladeniči na tej poti.

Matjaž