Da Srd nimajo radi pristranskosti oziroma da ne delajo stvari polovičarsko, so dokazali s svojim prvencem. Kaj mislim s tem? Band je bil ustanovljen leta 2016, leto kasneje je že sledil prvenec Smrti sel, in sicer brez predhodnega pompoznega napovedovanja, brez pristranskosti torej. Podobno zgodbo so Sobočani furali tudi z izdajo aktualnega naslednika, drugega studijskega albuma z naslovom Ognja prerok: band nas pred tem ni mučil z enim, drugim ali tretjim singlom, temveč je šel z objavo neposredne napovedi albuma na vse ali nič. Zakaj tudi ne, konec koncev naj dobi poslušalstvo možnost, da oceni album kot celoto, kakor je menil Goran tudi v nedavnem intervjuju.

In kakšna je ta celota? Ta se ponovno začne z uvodom, pričakovano s prasketanjem ognja, nakar se vse skupaj prelevi v instrumentalni polnopravni komad z zelo nalezljivim kitarskim riffom. Uvod nosi pozitiven naslov Sonce, band pa je z njim prav tako odprl zadnjih nekaj koncertov, ki jih je odigral v živo. Opisani komad se nato prelije v prvi pravi komad albuma, ki upravičeno nosi enako ime. Ognja prerok nas sprva udari z vso močjo, se nato malo umiri, zamiga z boki v norveških black'n'roll ritmih in na koncu spet zazveni malo bolj tradicionalno. Osebno v tem komadu in predzadnjem Sreča na vrvici, ki je bandovim sledilcem s srečanj v živo poznan že kar nekaj časa, nenazadnje pa tudi s splita s Shining, slišim in čutim najmočnejšo navezo z zgodovino, s predhodnim bandovim ustvarjanjem, ki se z naslednjim oziroma ostalimi komadi na recenziranem ploščku seveda ne izgubi povsem, le zrahlja se, kajti band v nadaljevanju znotraj njemu znanega dodeli prostor drugačnemu ustvarjanju.

Album deluje v nadaljevanju dosti manj v slogu black'n'rolla na prvo žogo, pa čeprav je uvodni kitarski riff komada Nod eden od najbolj zapomljivih na celotnem albumu. Band se torej ne odreče uporabi catchy riffov, temveč te močneje prepleta s čustveno atmosfero, ki nas pelje onkraj fizičnega dojemanja, rezultat pa so mogočni epi (najdaljši Ihta iht premore skoraj 12 minut) v slogu Soči s prvenca. Močan učinek je pri tem ponovno dosežen z izključno slovenskimi besedili in dokaj razumljivim grlenim vokalom, ki omogoča sproščeno spremljanje besedil. Vodilno vlogo pri vsej zgodbi, ki jo pripoveduje Ognja prerok, pa imajo seveda ponovno kitare, ki najmočneje presenetijo in navdušijo s solažami (zaključek pri Zev sna bi si še največje rock legende želele na svojem albumu), na trenutke tudi v akustični podobi, vselej pa raznoliko in zapomljivo. Srd nas torej peljejo na potovanje po razburkanih in mirnih ter znanih in včasih manj znanih vodah, medtem ko plovba z njimi poteka očitno tudi izven okvirjev black metala, kar pa je tudi povsem v duhu sodobnega časa in ustvarjanja. Izredno všeč pa mi je še dejstvo, da igra bas kitara polnopravno vlogo in se pri tem postavi ritmično ostalima kitarama ob bok, ne da bi igrala zgolj sekundarno vlogo v na pol slišnem ozadju.

Celovečerec Ognja prerok je torej odličen naslednik prvenca Smrti sel, ki bo zadovoljil tudi zahteve tistih, pri katerih je dvignil že omenjeni ep Soči pričakovanja na relativno visoko raven. Srd na Ognja prerok torej spet presenetijo, toda tokrat najbolj s harmoniko (Zlohotne zvezde pleme), ko pa mine učinek presenečenja, pa za njim ostanejo številni dobri riffi in ritmi na eni ter številni neopisljivi občutki na drugi strani. Zato tudi ne čudi, da teh 60 minut v družbi Srd mine kot strela.