Čeprav Taake spremljam že od njihovega prvega albuma Nattestid Ser Porten Vid (1999), so me od začetka navduševale le posamezne pesmi, medtem ko so mi albumi v celoti delovali medlo, kot brca v meglo. Neprepričljivo glasbeno izkušnjo je Hoest nekaj let kasneje kronal z adolescentnim obnašanjem na odru, kjer je kazal svoj penis ali nastopil s svastiko na golih prsih, zaradi česar se je moje zanimanje za ta band za nekaj časa zmanjšalo na minimum. Z izdajo EP-ja Nekro (2007), ki je zazvenel v novi akustični podobi, kjer dvojni pedal na bobnih ni bil več potisnjen v skorajda neprepoznavno ozadje kakor na prvih treh studijskih albumih, ter z novo mentalno močjo, ki mi je omogočila pozabiti vse neumnosti okoli frontmana, je zanimanje ponovno pričelo rasti.

Septembra 2011 so torej ponovno minila tri leta, kar je za Hoesta pomenila izdaja novega studijskega albuma. Kakor kontinuiteta izdajanja studijskih albumov vsaka tri leta z vsakič vsega sedmimi pesmimi se tudi glasba Taake, razen nekoliko izboljšanega zvoka, ni dosti spremenila. Noregs Vaapen je že peta ponovitev klasičnega, surovega norveškega black metala z nezamenljivi melodijami, ki glasbo Taake naredijo povsem unikatno, a nikoli dolgočasno. Kot že v preteklosti je Hoest tudi na Noregs Vaapen posnel vse instrumente sam, kot gostujoči glasbeniki so mu le nekoliko na pomoč priskočili nekateri kolegi iz norveške black metal scene kot so Nocturno Culto, Demonaz in Attila Csihar. Njihova soudeleženost pri snemanju je dejanska pikica na i, saj je Hoest v preteklosti že najmanj štirikrat zmogel tudi brez »pomoči«.

Noregs Vaapen se torej prične kar udarno, Fra vadested til vaandesmed je relativno hiter komad, ki postreže z izredno zanimivo kitarsko linijo, ki se kot strupena piščal dvigne nad peklenske ostre linije druge kitare. Sledi komad Orkan, ki se kot takšen tudi začne, se na sredini nekoliko umiri in po kratkem zatišju ponovno udari z vso močjo. Nordbundet, tretji komad na Noregs Vaapen, smo lahko slišali že na Kveld (tudi 2011), ki je kot edini nov komad poleg štirih posnetkov v živo vabil k nakupu EP-ja. Gre za tipičen, srednje hiter Taake komad, ki proti koncu stopnjuje tempo in z njim povezano agresivnost. V slogu prvih treh pesmi se nadaljuje celoten album, zato podobno opisovanje preostalih pesmi nima več smisla, temveč je bolje, da se osredotočim še na preostala presenečenja, ki čakajo poslušalca. Kot prvo bi omenil zanimiv heavymetalski kitarski solo, ki zaključi Du ville ville Vestland, še eno prečudovito melodijo ter odbito zborovsko petje na Helvetesmakt ter uporabo banja (ameriško, kitari podobno glasbilo) na sredini komada Myr, ki je dejansko največje presenečenje albuma. Ta banjo sprva deluje kot tujek, po nekaj poslušanjih pa se začne celoten album vrteti okoli njega, saj poslušalec komaj čaka, da ponovno zazveni za tistih nekaj sekund.

Resnično si nisem mislil, da bodo Taake lahko kdajkoli ponovno naredili pozitiven vtis name, toda Hoest je s takšnimi in drugačnimi eksperimenti v letu 2011 (ponovno) dokazal, da ima jajca (ostalo smo tako ali tako že videli), da ima talent za izumljanje zanimivih riffov, ki gredo hitro v uho, medtem ko razgibane kompozicije na drugi strani poskrbijo za to, da komad/album tudi po številnih poslušanjih nikoli ne postane dolgočasen.