Hudiča, je tale Teufel en prekleto produktiven in kreativen vrag. Naj te Vrag Pocitra je v manj kot osmih mesecih tretji letošnji izdelek iz hiše Teufel. Uvodnemu aprilskemu samonaslovljenemu EP-ju je junija sledil dungeon synth eksperiment Temni Grad Smrti, medtem ko je Miklavž iz svojega žaklja stresel kompilacijski album s 3 novimi komadi in ponovno izdanim EP-jem Teufel.

Ker slednjega načeloma ni treba ponovno predstavljati, se bom v tem pisanju osredotočil izključno na omenjene 3 komade. Od teh treh najmočneje preseneti uvodni, in sicer naslovni Naj te Vrag Pocitra. Pri tem komadu gre za najhitrejši in najbolj black metal komad, kar jih je Teufel oziroma njegov edini član Etienne von Chelleri do danes ustvaril. Osebno me spominja na burzumovski repetitivni stil black metala, kjer pa že poznano Etiennovo clean petje zamenja uvodni krik, iz začetne bobnarske solaže pa se razvije vseskozi hiter in enoličen komad. Skorajda govorjena slovenska besedila ustvarijo zanimivo eksperimentalno protiutež klasični instrumentalni osnovi. Komad Dan Mrtvih ohrani disonančen razkorak med vokalom in instrumentalom, le da slednji postane počasnejši, se bolj približa vižam, ki jih je Teufel v preteklosti že natresel, medtem ko za »zahtevano« mero drugačnosti poskrbi piščal. Na tem mestu mora biti seveda vsakomur jasno, da ta piščal ne ustvarja nobenih pijansko zabavnih melodij, temveč se v svoji norosti pridruži vokalu. Najmanj pa preseneti Bledi Zmaj, s katerim se Teufel ponovno vrže v dungeon synth vode. Za tega sicer ne bi trdil, da je bleda izvedba česar koli, a zagotovo bi osebno bil bolj vesel komada več z omenjeno ponorelo piščaljo.

A vseh želja nam Miklavž pač ne more izpolniti, zato bo očitno treba počakati na Božička. Vendar ta nas letos skoraj zagotovo ne bo več obdaril z dodatno glasbo od Teufel, po drugi strani pa do naslednjega božiča tudi ne bi rad čakal. Zato: naj ima Teufel spet čim prej mlade.