Vigred je neznan band oziroma one-man band, katerega »mastermind« je Arthur Felicijan (ex- Noctiferia). Nenavadno ime naj vas ne napelje na misel, da gre za nekakšen pagan black proizvod. Vigred je mnogo več, album Manifestation Of Seasonal Bleeding pa pravi izziv za poslušalca.
Izziv predstavlja predvsem neverjetna ambientalnost te plošče. Pričakoval sem mizantropijo, vendar so občutki ob poslušanju te plošče vedno drugačni, čeprav me zaradi imena »vigred« prav nenehno spominja na smrt zime in rojstvo pomladi. Neverjetno! Po moje si bo vsak, glede na svoje čustveno stanje, ustvaril ustrezno interpretacijo – nekdo bo videl ljubezen, nekdo pa smrt.
Intro Emanation spominja na prebujanje vsega živega, predvsem zaradi masivne klaviaturske podlage in gostje Valentine Lacovich, ki s svojim vokalom preprosto zadene bistvo. Tole je prebujanje nečesa – celotna glasbena podlaga zlahka prebuja vizualno predstavo in mislim, da je to največji Arthurjev dosežek. Kot scenarij, glasbena podlaga je tukaj izjemno originalna. Dissident Dream je pesem, katere ambient bi označil za nekako vesel, a melanholično vesel. Zdi se, da se skozi ves plošček nekako bijeta oziroma dopolnjujeta jin in jan, svetloba in tema, pomlad in zima. Hladnost je vidna predvsem v pesmi Utrip, ki spominja na nekakšno romantično pesnitev. Kres je malce bolj klasičen black, predvsem zaradi hitrejšega ritma in kitar, medtem ko so Divine Penalty, Dekadent, Seasonal Bleeding ponovno tisti zunajzemeljski miks občutkov, vtisov; tole prav spominja na kakšne novoromantične pesnitve.
Vsemu botruje nekako hladen in oddaljen ter skozi distorzijo in podobne efekte prefiltriran Arthurjev glas (spominja me na Samael ali Immortal), Valentinin vokal pa je izjemno dobra kontradikcija (gostja v treh pesmih, ne pa vseh osmih), pa čeprav se oba dopolnjujeta. Temu se v ozadju pridružuje ritem mašina, ki je tukaj resnično skorajda zanemarljiva podlaga. Glavno vlogo imajo kitare, ena drži ritem, medtem ko se druga ves čas ubada z lead podlagami; izredno so mi všeč riffi in solaže, ki prepletajo spekter od starega rocka do modernega metala. Edina pomanjkljivost je v preveliki »natreblanosti« kitar, ki v kombinaciji z vokalom včasih zvenijo kot melodija, ki jo z usti momljaš skozi papirnat servet. Velika škoda, ker bi bolj čiste kitare po mojem mnenju mnogo bolj prinesle k celotnem občutku. Solaže zvenijo kot bi bile snemane v nekem neizmerno velikem prostoru in tako pridodajo k nekakšni brezkončnosti. Za kitarami oz. celo pred njimi pa je masivnost klaviatur; tukaj ni tistih Children Of Bodom arpeggijev ali pa norih fug, vse zveni kot da bi pred seboj imel nekakšen angelski zbor zvokov. Tole ni diabolično, saj ves občutek spominja, kot sem že prej zapisal, na pozitivne stvari. Samo poslušajte Blind Finale, pa boste videli, kaj mislim; klavir je tu samo pika na i, medtem ko je kitarsko dvoglasje nekje na sredini pesmi resnično dobro. Tole je narejeno s smislom za sinestezijo zvoka in čustev.
Konec plošče pusti poslušalca v veliki miselni aktivnosti – sprašuješ se, kaj je sploh bilo tole? Težko je opisati dokler ne slišiš, ali pa si vsaj ogledaš dodan spot za pesem »Dekadent«. Malce v angleščini, malce v slovenščini, je Arthur uspel (skupaj s svojim očitnim obvladanjem inštrumentov) ustvariti izdelek, ki se lahko primerja ali z Arcturus ali pa z novejšimi Ulver. Resnični preboj neke meje, za Slovenijo definitivno unikat. Izdelek, ki odpira vrata v neskončne svetove in ogled njihovih rojstev – resnična veličastnost neizmerljivega univerzuma. Pot v neznano, namenjena samo predrznim. Skrivnostna vigred...