Accept / Lene Kosti

Accept. Nesporne legende evro-metala, nemškega heavy metala, če smo bolj natančni. Zametki banda so nastali v šestdesetih, sam band z imenom sredi sedemdesetih, prva plošča pa je izšla leta 1979. Da, prav ste slišali, prva plošča Accept je izšla pred prvo založbeno izdajo Iron Maiden. Accept so poleg Priestov, Sabbathov, Maidnov, Motörhead in Saxon eden izmed diskografsko najbolj bogatih bandov (kljub relativni pavzi v zadnjih 14 letih pred 2010) in tudi eden izmed bolj kultnih, poleg Scorpions definitivno najbolj pomemben hard rock/heavy metal band iz Nemčije. Vplivali so na vse, od melodičnih Helloween do brutalnih Destruction, Axla Rudija Pella in še marsikoga. Zakaj naštevam vse to? Ker se Slovenija vsega tega ne zaveda, saj je bilo na koncertu mogoče 500 ljudi. Gremo na začetek.
Koncert so odprli domačini Lene Kosti, ki sem jih zaradi obveznosti zamudil skoraj v celoti, ujel sem zadnje trenutke, ko je pevec dr. Evil napovedal konec banda (pod tem imenom ali tudi sicer?) in poslal Lene Kosti v zgodovino, iz katere so se leta 2007 tudi dvignili. Basista je nadomestil Miha Oblišar iz God Scard, ki je korektno odigral set.
Po njihovem nastopu je oder dobil popolnoma drugačno podobno. V ozadju se je pojavil ogromen Accept backdrop, drum raiser je bil razkrit, ogromen set bobnov (ki po vzoru Vinnyja Appicea pridobi na velikosti zaradi dveh stranskih bas bobnov) je nakazal, da je vse pripravljeno za prvo »sprejetje« banda na njegovem samostojnem koncertu v Sloveniji. Accept so po intru udarili brezkompromisno. Novi komadi v živo zvenijo vsaj toliko prepričljivo kot vse klasike, kar smo se prepričali že leta 2010 ob izidu Blood Of The Nations, ko smo si band nekajkrat ogledali širom Evrope. S Stalingrad se to dejstvo ni prav nič spremenilo. Hellfire, Shadow Soldiers, naslovna Stalingrad itd. v setu popolnoma pokrivajo prostor, narejen za »nov« material, brez odstopanja. Riffi so močni, prepričljivi, tudi v novih komadih je prostor za legendarne kitarske poze Accept (nadgradnja Priestov). Set je bil pravzaprav mešanica vsega, z izpuščenim obdobjem devetdesetih (škoda), poudarek pa je bil na zadnjih dveh ploščah, s katerih je bilo odigranih 6 ali 7 komadov. Ta repertoar je pokazal, da Accept še kako dajejo težo novemu materialu, na katerega so, zasluženo, ponosni. Restless And Wild, Monsterman, Breaker … Klasike tega kova so nas čakale že v prvem delu seta. Pred Neon Nights je Hoffman udaril svoj klasični solo, ki pa je bil pol krajši kot ponavadi in tudi pol bolj žalosten. Seveda. Dan prej so mu v Zagrebu ukradli eno izmed kitarskih glav, na katero naj bi bil še posebej navezan, njena vrednost pa neprecenljiva, saj je bila na posojo od AC/DC. Bravo. Band je ril skozi komade; Bulletproof, Up To The Limit in Princess Of The Dawn, ki je prva izvabila pravo vzdušje. Baltes je udaril isti bas solo kot vedno v zadnjih dveh letih, a nič zato, človek je zares eden izmed bolj znamenitih metal basistov vseh časov, njegov naviti zvok Ampega skozi klasični Fender Precision bass pa je pokazal, kako morajo nizki toni zveneti v metal bandu, zares odličen zvok. Vzdušje se je dvigovalo, sledili sta še dve klasiki, stari le dve leti (Pandemic in No Shelter), nato pa legendarni Heidi intro in Fast As A Shark, komad, ki je marsikateremu bobnarju v začetku osemdesetih pokazal, kaj je to dvojni pedal. Herman Frank je tu še posebej spal, popravljal zvok na ojačevalcu itd. Po ne posebej prepričljivem »we want more« se je band vrnil na oder, odsekal še Metal Heart, Teutonic Terror in zaključil z Balls To The Wall. Celoten koncert je minil skoraj brez povezovanja med komadi. Tornillo je dejansko pevec v pravem pomenu besede, frontman pa niti ne. Nič zato, tudi take rabimo, njegov glas govori sam zase, brez nakladanja.
Koncert je minil v prijetni atmosferi. Skupina nekaj sto ljudi na sredini je Acceptom dala vedeti, da se tudi v Sloveniji lahko počutijo kot doma, odličen zvok pa je še dodatno doprinesel k odličnemu, sicer na dele zaspanemu nastopu (logično, band že od aprila in preko 70 koncertov igra isto setlisto). Žalostno je le, da je bila dvorana do tretjine prazna. Accept se bodo vrnili, v to sem prepričan, upam le, da ob večji podpori ljudstva, ki pravi, da je metal »sprejelo« že zdavnaj, a mu tega ni videti.