Fvel the Fire je v našo bližino čez severno mejo pripeljal še eno skupino, ki se je izmuznila slovenskim odrom. Tokrat je to eno najboljših letošnjih odkritij zame, zato pri tem koncertu sploh ni bilo debate, ali dotični torek gremo v Gradec ali ne. Poleg tega nam je organizator z razporedom šel na roko, in ker so se slednjega bandi tudi držali, se je koncert zaključil nekoliko prej kot po navadi, natančneje okoli pol dvanajste.
Amer so koncert odprli ob točno napovedani četrt čez osem in iz prve udarili z vsem, kar premorejo. Kitarista in basist so nam večino časa kazali hrbet, medtem ko nam je vokalist s svojo obrazno mimiko odstrl celo paleto občutij. Peterico sem spremljala z občudovanjem, da na res majhnem odru shaja brez težav. Koncert se je tokrat, namesto v veliki dvorani z ločenim vhodom, v klubu Explosiv namreč odvijal v kotičku, kjer imajo bandi navadno razstavljen merch. Vokalist je večkrat skoraj zletel z odra, tako ga je razganjalo od energije. Amer namreč preigravajo posthardcore/metal, ki vleče močne vzporednice z Amenra, le da Avstrijci stavijo na besedila v materinščini. Nekoliko so pretiravali z umetnim dimom, sicer pa jim nimam resnično nič za očitati. Večinoma zadržanemu občinstvu, ki ni štelo več kot 20 glav, so ponudili in od sebe dali vse, kar so lahko. Pevec se nam je večkrat hripaje zahvalil za našo pozornost, v približno tri četrt ure pa nam je skupaj s kolegi predstavil predlanski album ...eins... ter skladbe z letošnjega splita z Discure.
Premor je hitro minil, saj nas je član kolektiva Explosiv pogostil s sveže pečenimi polžki iz listnatega testa, in Dunajčani Svarta so v okrnjeni postavi kaj hitro stopili na oder ob 21.20. Nastopili so namreč brez basista. Predvidevam, da je Lukas (Ellende) manjkal zaradi študijskih obveznosti. Pomanjkanje nižjih tonov je sicer bilo slišati, ni pa bilo preveč moteče. Prvo polovico koncerta je trio v zamazanih wifebeaterkah nekoliko utrujal z novejšim albumom Lethargie, ki me ni pretirano navdušil ne doma ne v živo, zato pa je bila druga polovica seta neprimerno zanimivejša. Ob ležernejšem bobnanju so bežno spomnili na češke Trist, nato pa so do konca nastopa vzbujali močnejše asociacije na Hypothermio. Kljub počasnejši in turobnejši glasbi sta kitarista, ki sta se izmenjevala tudi vokalno, v nastop vnesla kar dosti gibanja, ki se ga je nalezla tudi druščina pred odrom. Po glasnem aplavzu je na koncu za skoraj polno minuto zavladala popolna tišina, zato se je Irleskan pošalil, da smo pa res vljudna publika. In kolikor se že banalno sliši sama omemba te situacije, je bil komentar na mestu, saj na koncert ni prišel nihče na »blef« preveriti bande, ker se že ravno nekaj dogaja, ali pa ob pivu kakšno reči z znanci, s katerimi se srečuje samo ob tovrstnih priložnostih in med koncertom raje debatira o šamponih ali nogometu kot pa da posluša nastopajoče.
Zaradi impromtu tonske vaje smo nato z manjšo zamudo pričakali post/black metal kvartet iz Litve. Čeprav so kot Au-Dessus začeli pisati svojo zgodbo pred komaj tremi leti, so tako z razgibanimi in domiselnimi aranžmaji kot tudi preprostim, a dodelanim odrskim nastopom pokazali še v živo, da v glasbene vode niso priplavali ravno včeraj. Po krajši uvodni, rahlo groteskni ambientalni glasbi, s katero so povezovali vmesne premore med skladbami, so bržkone udarili s svojim monolitnim kitarskim zvokom. Tonski mojster je svoje delo opravil z odliko, saj se je z izjemo krajšega petja proti koncu skladbe II vse slišalo jasno in ravno prav glasno, da nisem potrebovala čepkov. Na srečo niso pretiravali z meglo, saj so obraze z lahkoto skrivali pod svojimi vilinskimi kapucami, in edini pokazatelj, da imamo opravka z ljudmi iz mesa in krvi in ne postavnimi nazguli, pa so bile njihove dlani in bobnarjevi do komolcev razgaljeni roki, s katerima je nečloveško hitro in natančno udarjal po svojih opnah in pločevini. Čeprav je njegova igra že na studijskih posnetkih daleč od klasične, si je Šarūnas še nekaj več eksperimentiranja privoščil v živo ter z neutrudnim elanom njihovemu nastopu dodal piko na i. Kljub bolezni se je odlično držal tudi pevec in basist Mantas. V živo njegove večplastne vokalne sposobnosti sicer resda niso prišle povsem do izraza, vendar je svojo nalogo opravil več kot zadovoljivo. Mentalno sem tako že bila zdavnaj v povsem drugi sferi, iz katere me je vsake toliko nazaj povlekel prikupen vzklik navdušenja nekje za mano. Bila sem sveto prepričana, da ob uvodnem rifu zadnjih štirih pesmi veselo kriči ena od štirih drugih deklet v občinstvu, ne pa skoraj 1,90 m visok bradat dolgolasec. Au-Dessus so nam tekom večera predstavili celoten prvenec End of Chapter, z debitanskega EP-ja pa so nam v živo predstavili še skladbo II. Fantje se kljub bučnemu slovesu, kot ga je dva ducata prisotnih uspešno iztisnilo iz sebe, niso več vrnili, vendar jim po odličnem nastopu – zanje po par tisoč kilometrih že desetem zapored – tega res ni šlo zameriti.
Čeprav je bila obiskanost koncerta skromna (v Ljubljani bi bila verjetno še skromnejša), je Litovce v avstrijski štajerski prestolnici pričakal topel sprejem in močna podpora. Nastopa v Gradcu si verjetno ne bodo zapomnili kot enega boljših na svoji drugi evropski turneji, se je pa vsaj meni vtisnil v spomin kot eden od letošnjih dveh najboljših. Glede na to, da že od predlani vztrajno koncertirajo in so že igrali z bandi kova Mayhem, Watain in Vulture Industries ter dali skozi že kar nekaj večjih festivalov, upam, da se v naše konce vrnejo že čez kakšno leto ali dve.
