Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

14. 7. 2005

Bang Your Head 2005

Balingen, Nemčija / 24. in 25. 6. 2005

Deset let je kar lepo število za festival in za to posebno obletnico so organizatorji festivala Bang Your Head!!! povabili bande, ki so se v Balingenu že predstavili. Že samo imena headlinerjev (Saxon, Motörhead, Dio, Twisted Sister) so bila zadosten razlog, da se letos odpovemo Metal Campu in se petič zaporedoma odpravimo v Nemčijo.
Letos se je prvič zgodilo, da je bil festival razprodan že dober teden pred začetkom, zato smo se na pot odpravili že v sredo pozno zvečer. Ob prihodu okoli osmih dopoldan je bil prvi kamp že poln in zaprt, zato smo poizkusili srečo v drugem – in uspelo nam je. Tokrat smo kampirali najbližje koncertnemu prizorišču doslej. Po postavitvi šotorov je bilo na vrsti kupovanje toplega piva v bližnjem diskontu (na bencinski črpalki so celo imeli nekaj steklenic mlačnega). Prevzem akreditacij in prej plačanih kart je bil možen šele ob drugi uri, tako da smo čas zabili s »pirčkanjem« v senci.
Letos ni bilo Warm up koncerta v klubu WOM, saj so ga lani zaprli, show pa preselili v sosednje mesto. Zato smo ga tokrat izpustili in se odpravili do velikega »Party-Zelta«, kjer so bile na sporedu razne predstave z ognjem in striptiz.
Po kratki noči je bilo treba odhiteti na koncertno prizorišče, saj se je festival začel ob desetih dopoldan. Čast otvoriti festival je pripadla švedskim povratnikom Morgana Lefay. Ti so svoje delo vzeli resno in z odličnim nastopom prebudili množico. V set listo so vključili tri nove komade, ostalo pa so bile stare klasike, ki so najbolj »zažgale«. Že med njihovim nastopom se je videlo, da je festival dobro obiskan, saj tako številne publike ni imel še noben prvi band. Novost pred odrom je bila vmesna ograja, ki je bila postavljena z namenom, da razbremeni pritisk na prve vrste. No, pri Morgana Lefay še ni bila potrebna, pa tudi drugače se Nemci ne gužvajo kot na primer Italijani ali mi, Balkanci, tako da bi šlo tudi brez ograje. Kot kaže, domačinom ni bilo čisto jasno, zakaj je ograja tam in večina se jih je zadrževala za njo, tako da se je dalo pri večini bandov sprehoditi do pete ali celo tretje vrste.
Za Švedi so bili na sporedu kanadski thrasherji Exciter. Pevec Jacques je pri kar nekaj komadih dokazal, da lahko poje skoraj tako visoko kot Rob Halford. Z novim komadom Immortal Fear so pokazali, da se niso čisto nič spremenili. Največji odziv pa je bil po pričakovanju pri klasikah Heavy Metal Maniac, Violence And Force in Live Long And Loud.
Ker je sonce pripekalo že od ranega jutra, je bil po Exciter čas za močenje glave pod tušem in pivo. Tako smo zamudili večji del progresivcev Kamelot. Pa nismo bili edini. Kot kaže, band v Nemčiji ni tako priljubljen kot prva dva, ali pa je bilo na festivalu premalo progresivne publike. Če bi bili na vrsti Virgin Steele, ki so morali nastop odpovedati, bi bilo verjetno drugače. No ja, vsaj mi bi bili definitivno v prvi vrsti.
Naslednji so bili na vrsti švicarski hard rock veterani Krokus. Priznati moram (Grega), da banda klub njegovi zelo dolgi zgodovini do koncerta nisem poznal po več kot treh komadih, zato me je njihov nastop še toliko bolj fasciniral. Vrhunski visok hard rock vokal, žagajoči riffi in melodične solaže so glavni aduti teh Švicarjev, ki imajo v Nemčiji močno bazo oboževalcev, ki je kljub ubijalski vročini z njimi odpela kompleten petinštirideset minutni program. Prijetno presenečenje!
Po švicarskih rockerjih pa nekaj težjega – Destruction. Nas je najbolj zanimalo, kakšno jakno bo nosil Schmier, a odgovora na to nismo dobili. Ali je bilo prevroče, ali pa še vedno objokuje tisto, ki je »izpuhtela« na lanskem Metal Campu. Trojica je začela napad s komadom Curse Of Gods in kot ponavadi prikazala udaren nastop z veliko ognja. Med nastopom je na oder prišel »mesar« in na ramenih prinesel pomankljivo oblečeno deklino, okoli nog pa se mu jih je ovijalo/plazilo še nekaj. Hrust (bil je vsaj pol glave večji od Schmiera) je z lahkoto dvigal dekleta in jih nosil na ramenih. To točko so ponovili še enkrat, med komadom Thrash Til Death. Po več ali manj standardnem programu so predstavili še komad s prihajajočega albuma Inventor Of Evil, in sicer The Alliance Of Hellhoundz. Na studijski verziji poje ta komad kar devet vokalistov in ena vokalistka, na odru pa so bili le štirje. Tako so se kot posebni gosti pojavili bivši kitarist Harry, vokalne dodatke pa so izvajali Doro Pesch, Charles Rytkönen (Morgana Lefay) in Johan Hegg (Amon Amarth). Vsekakor zanimiva kombinacija vokalov.
Destruction so bili le ogrevanje za najbolj brutalen band na festivalu, saj se je Johan po nekaj minutah pavze že vrnil na oder s svojimi vikingi. Večji del nastopa Amon Amarth je sestavljal material z lanskega albuma Fate Of Norns. Malce death metala, pa čeprav počasnega, je bila prijetna poživitev. Himne kot so Fate Of Norns, Death In Fire, Victorius March in podobne so do slemanja pripravile kar lepo število obiskovalcev.
Koncerti kraljice heavy metala Doro so vedno nekaj posebnega, če pa se le-ti odvijajo v Nemčiji, to velja še toliko bolj. Arena se je pred njenim nastopom skoraj povsem napolnila in Doro se je ljudem oddolžila s super nastopom, v katerem je odigrala svoj železni repertoar, sestavljen iz klasik kot so Metal Tango, Burning The Witches, fenomenalno izvedbo balade Für Immer in seveda legendarnim All We Are, med katerim se ji je na odru pridružil Savatage kitarist Chris Caffery (napoved headlinerja 2006 morda?), vendar jim stvar ni uspela najbolje; Chris je sicer soliral na vso moč, med publiko pa se ga ni slišalo.
Ko enkrat vidiš Accept, te nastop skupine U.D.O. pusti dokaj ravnodušnega. Vtisi izpred štirinajstih dni iz Bologne še niso pozabljeni in nihče me ne bo prepričal, da sta banda po nastopu enako kvalitetna. Saj ne, da bi bili U.D.O. slabi, le Accept so toliko boljši. Na drugi strani pa jaz (Simon) nisem bil v Boloniji in ne morem reči, da me je nastop res pustil ravnodušnega. Z mano bi se strinjala tudi večina obiskovalcev festivala, saj so se zbrali že v zelo velikem številu, njihovo sodelovanje, predvsem s petjem Accept uspešnic (seveda niso manjkale Balls To The Wall, Princess Of The Dawn, Metal Heart itd.), pa je bilo tudi več kot zadovoljivo.
Kai Hansen in njegova druščina, Gamma Ray, so tokrat nastopili že tretjič. Mesto tik pred headlinerji so dobili na glasovanju, kjer so se uvrstili pred U.D.O., Doro in Amon Amarth. Ker od leta 2001 niso izdali studijskega albuma (nov izide jeseni), je bila set lista več ali manj enaka tisti iz leta 2002. To je bil eden izmed razlogov za krajšo »Bierpause« v enem izmed »Biergartnov«. Teh je bilo na prizorišču kar nekaj, merica štiri decilitre piva za 3 eure pa tudi ni bila pretirano draga, zato je pivo teklo v potokih. Konec pavze je nanzanil Helloween komad I Want Out, ki ga je glasno prepevala tudi publika za mizami.
Ne, ne gremo ven, kje pa! Na vrsti so bili Saxon, ki so redni obiskovalci festivalov v Nemčiji. Ne vem, ali je tako samo pri meni (Grega), vendar Saxon mi bolj prijajo v manjših dvoranah kot pa na tako velikem festivalskem odru. Pa saj ne, da bi bil nastop slab; iz zvočnikov so grmele same klasike a la 747, Princess Of The Night, Crusader itd. A band sam mi je deloval nekoliko medlo, Biffov vokal je na določenih mestih rahlo zatajil in celo Nibbs je bil nekoliko bolj zadržan kot ponavadi. Vendar vse skupaj ni motilo publike, ki je dobro poznala vse komade in jih od prvega do zadnjega tudi vestno odpela.
Količina piva je bila do večera »ravno prava«, zato sem (Peter) uspel na klopi prespati Motörhead. Igrali so dobro – če ne bi, bi me motilo in bi se gotovo zbudil. No ja, ampak od njih sem (Simon) videl tudi že boljše nastope. Lemmy ni bil ravno najbolje razpoložen in se je skozi večino showa pritoževal nad zvokom bassa v monitorjih (ko je bil najbolj jezen, sem se že bal, da bo prekinil nastop). A zvok so sčasoma le uspeli zadovoljivo nastaviti in lahko smo slišali kar nekaj pesmi iz njihovega železnega repertoarja, ter tudi Killers in In The Name Of Tragedy z njihovega zadnjega albuma.
Po končanem prvem dnevu so se na nebu začeli zbirati oblaki, ki so kmalu zakrili zvezdno nebo in v nekaj minutah se je vsula toča. Na srečo smo bili takrat že blizu šotorov ali avtov, tako da smo jo dobro odnesli. Tega ne bi mogli trditi za več sto »evakuiranih« metalcev iz drugih kampov, saj je ponekod višina vode dosegla dvajset centimetrov. Naliv je trajal dobre pol ure, potem pa se je vreme popravilo. Zjutraj je bilo videti le še nekaj luž in blata, drugih posledic pa v našem kampu ni bilo.
Ker naj bi se drug dan začel malo pred deseto, je Simon kot ponavadi začel kuhati zajtrk, sam (Peter) pa sem se odpravil proti prizorišču. Tam je čakala že številna množica. Po več kot uri čakanja na soncu so sporočili, da se bodo vrata odprla »kmalu«. Nevihta je kot kaže naredila veliko škode na odru in stojnicah. Ko so nas končno spustili noter, smo se začeli spraševati, kaj bo z bandi, ki bi ob tem času že končali svoj nastop, če bi se organizatorji držali urnika. V zaodrju se je kmalu razširila informacija, da bodo nastopili čisto vsi napovedani bandi, le njihov čas bo zelo okrnjen.
S triurno zamudo so na oder končno stopili britanski NWOBHM predstavniki Demon. Vodja banda, Dave Hill je s svojim bandom v slabih petindvajsetih letih obstoja izdal že dober ducat albumov in iz tega ducata so morali izbrati tri komade, ki so jih predstavili. V tem izboru seveda ni smel manjkati Don't Break The Circle, slišali pa smo tudi nov komad Standing On The Edge.
Tudi Vicious Rumors niso imeli na voljo več časa. Američani so z energičnim nastopom dodobra ogreli publiko s komadi Don't Wait For Me, Abandoned in Six Stepsisters. To pa je bilo žal tudi vse – definitivno premalo!
Thrasherji Nasty Savage so v petnajst minut uspeli stlačiti štiri komade (med drugim XXX in Psycho Psycho). Njihov nastop je bil zagotov najslabši ta dan, pa tudi v petek ne bi našli skupine, ki bi tako fušala. Največji del krivde za to nosi vidno opiti pevec Nasty Ronnie, ki je pokvaril cel nastop. Med opotekanjem po odru se je nekajkrat spotaknil in čudno je bilo, da je vedno uspel ostati na nogah.
Po hitri menjavi (trajale so od 10 do 15 minut) so bili na vrsti še eni Američani, Jag Panzer. Imeli so čas le za tri komade, kar je zanje (in tudi ostale bande) nedvomno premalo. Še zanimivost – na festivalu je bilo možno kupiti EP The Wreck Of The Edmund Fitzgerald, ki je izšel v omejeni izdaji 500 kosov, prodajali pa naj bi ga le na tem festivalu.
Tankard so prejšnjič nastopili zgodaj dopoldan in na oder prišli v pižamah, zato so tokrat le dobili bolj ugoden termin. Letos je imel (vidno shujšan, »sod« je zmanjšal za vsaj 20 litrov) Gere čas, da je v backstageu popil pivo ali osem. Cel koncert se je šalil na račun skrajšanega nastopa »ker imamo namesto treh ur le dvajset minut, bomo igrali le naše največje hite... O fuck, saj nimamo nobenega hita! Jebat ga, Freibieeeeeeeeeer!«. Morda je celo preveč govoril med komadi, saj jim je po Die With A Beer In Your Hand in Rectifier kmalu zmanjkalo časa, tako da so za konec odigrali zelo okrnjeno verzijo (Empty) Tankard.
Nevermore so večino časa posvetili predhodnemu albumu, Dead Heart In A Dead World, saj so z njega odigrali tri ali štiri komade. Čudno, glede na dejstvo, da bo kmalu na policah nov album, leta 2003 izdan Enemies Of Reality (z njega so igrali le en komad) pa tudi še ni bil predstavljen v Balingenu.
V tem času so organizatorji že skoraj ujeli normalen urnik in na vrsti je bil Axel Rudi Pell. Narava ni mogla bolje načrtovati, saj se je tik pred njegovim nastopom ponovno ulilo kot iz škafa in le redki so pred odrom poslušali dva petnajst minutna komada s štirinajst minutnimi solažami. Najbolj vztrajni, ki so v nalivu dočakali koncert v prvih vrstah so za svoje (po)trpljenje dobili za nagrado tortico.
Nastop Sebastiana Bacha se je začel po urniku in to je pomenilo občutno večjo minutažo, kot so jo imeli bandi pred njim. Bach je s seboj pripeljal vrhunsko ekipo, kakršno srečamo le redko. Za bobni je sedel Bobby Jarzombek (ex- Riot, Spastik Ink, Halford, Iced Earth itd.), na bassu Steve DiGiorgio (ex- Death, Control Denied, Iced Earth, Sadus, Testament), kitarsko dvojico pa sta sestavljala »Metal Mike« Chlasciak (ex- Halford, Testament) in Johnny »Chromatic« Lenaerts. Nekdo je pač moral pokriti praznino, ki jo je naredila slaba vokalna forma Sebastiana (lani je pel dosti bolje kot letos). Vendar česar ni uspel narediti z vokalom, je uspel s samim nastopom, saj je neprestano tekal gor in dol po odru, slemal in plezal po ogrodju odra in spravljal ženski del občinstva na rob histeričnega napada, kar je imelo za posledico večjo količino tangic na odru. Set lista je bila (jasno) sestavljena iz klasik skupine Skid Row: 18 And Life, I’ll Remember You, Slave To The Grind, Big Guns in seveda Youth Gone Wild.
Švedske Doomerje Candlemass smo tokrat izkoristili za odmor – letos si jih bomo podrobneje ogledali v Wacknu.
Za njimi je bil čas za »very special guest« nastop, ki je bil dobro skrit do samega začetka. V backstageu se je sicer šušljalo, da bodo nastopili White Lion oziroma njihov ostanek Mike Tramp's White Lion, a gremo po vrsti. Časa po koncu Candlemass do nastopa Dio je bilo ogromno, zato smo se mnogi spraševali, če bosta posebna gosta celo dva.
Prvo presenečenje je so bili nihče drug kot finski glamerji Hanoi Rocks. Band je bil med prvimi, ki so vnesli glam v heavy metal, nato pa tik pred prebojem nesrečno razpadli, se pred tremi leti vrnili na oder in spet šokirajo heavymetalsko publiko širom Evrope. In izraz šokirajo je tu mogoče premil; z obrazov ljudi v areni sem razbral (Grega), da večini sploh ni jasno, kaj se na odru dogaja. Pevec Mike Monroe je namreč v svoji neverjetni opravi izvajal trike, ki se jih ne bi sramovale niti kitajske svetovne prvakinje v gimnastiki; bili smo priča plezarijam, skokom, saltam in zelo impresivni ženski »špagi« (v usnjenih hlačah!!). Glasba sama je bila mešanica starih komadov in nekaj z zadnjih dveh plošč, nekaj izvodov zadnje pa je Mike celo zmetal v publiko (ponosni lastnik ene izmed njih sem postal tudi sam). Vrhunec koncerta je bil seveda komad Tragedy, ob katerem smo glamerji v prvih vrstah dokočno popustili vse zavore.
Vseh tristo glamerjev je očitno uživalo v njihovem nastopu, Simon in jaz pa sva se med dotakanjem piva spraševala, ali je trenutno na odru najgrša pevka vseh časov ali je morda pevec.
Po koncu je bilo še dovolj časa in tu se je izkazalo, da smo imeli prav tisti, ki smo sumili, da bosta dva posebna gosta. Kot smo omenili, so bili to Mike Tramp's White Lion. Še en šok za glam publiko in najlepše presenečenje zame, ki sem se po »hanojčkih« skoraj že odpravil k šotorom, ko mi je Peter povedal, da so White Lion. V rekordnem času sem se znašel v prvi vrsti in na odru je res stal frontman kultne newyorške zasedbe, ki se v desetih letih odsotnosti s scene ni prav dosti spremenil niti fizično niti glasovno. Tako je spet sledilo obujanje zlatih osemdesetih s komadi kot so Hungry, Little Fighter, Wait, Pride in seveda legendarnim Broken Heart. Mike nam je ob tem pojasnil, da skupina obstaja na željo številnih fanov, ki so mu leta pisarili, naj se vrne na sceno; ker pa ostali člani matične skupine glasbeno niso več aktivni, se je Mike vrnil sam, zbral ob sebi mlado zasedbo in bo letos še enkrat obkrožil Evropo (njegov nastop je bil potrjen šele dva dni pred festivalom!), nato pa poglavje White Lion za vedno zaprl (torej se vidimo še enkrat).
Po dolgem in temeljitem soundchecku je bil na vrsti Dio s svojim bandom. Odličen nastop, nabit s samimi klasikami iz vseh obdobij njegove pevske poti. Otvoritvenemu komadu Killing The Dragon je takoj sledila klasika Egypt (And The Chains Are On), nato pa smo slišali še Holy Diver, Sunset Superman, Man On The Silver Mountain, Rainbow In The Dark itd. Edina slaba točka nastopa je bil kitarski/klaviaturski solo, ki se je marsikomu zdel nepotreben – vsi bi raje slišali še komad ali dva. Seveda, večina ljudi na prizorišču ni bila niti pol toliko stara, kot je Ronnie.
Ostal nam je le še en band, Twisted Sister. »Sestrice« so na oder spet prišle ob spremljavi klasike It's A Long Way To The Top in show se je začel. Tokrat so se odločili, da bodo odigrali cel Stay Hungry album, kar mi (Simon) ni bilo najbolj všeč tudi zato, ker je We 're Not Gonna Take It prišel na vrsto že kot drugi, ko publika še ni bila najbolj ogreta in zato banda niso prisili v nekajkratno ponavljanje refrena (kot je bilo na Bang Your Head 2003). Kljub temu, da je bil njihov nastop slabši kot pred dvema letoma pa so peli, metali roke v zrak ter skakali tudi v zelo oddaljenih vrstah zadaj. Med standardnimi nagovori, kjer so tudi potarnali, da v Ameriki nimajo festivalov s tako dobrimi bandi, je Snider tudi opazil, da Nemci angleščine ne obvladajo ravno najbolje in vpijejo »yeah«, karkoli že reče. Po rednem delu so se vrnili in odigrali še It’s Only Rock n’ Roll ter You Can’t Stop Rock n’ Roll, festival pa se je zaključil standardno z ognjemetom, tokrat nekaj minut čez polnoč (uro kasneje kot prejšna leta).
Treba je pohvaliti organizatorje, da so kljub nevihti v soboto uspeli pripraviti oder. Res, da nekaj ur kasneje, a so ga. In pohvalno je to, da so nastopili vsi bandi, ki so bili napovedani, ne glede na kratek čas nastopa. Grajo si zaslužijo gostinci, ki letos v kampu niso prodajali platojev piva (seveda, zakaj bi prodajali pločevinko piva za 1 €, če lahko štiri deci kozarce prodajajo za 3 €), tudi čiščenje kemičnih WC-jev je bilo letos manj pogosto kot lani. Nemško publiko, ki je po naših opažanjih iz leta v leto slabša, pa je dovolj skritiziral že Dee Snider.
Kmalu po prihodu domov nas je na spletni strani festivala že čakalo lepo presenečenje – številne govorice in namigovanja, da je bil deseti BYH!!! festival zadnji, so se izkazale za napačne. Se vidmo v Balingenu leta 2006!

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
5. 8. 2003Bang Your Head 2003 / Reportaže
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
18. 7. 2002Bang Your Head 2002 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija