Blaze Bayley

Ura odbije pol deveto zvečer, telefon zazvoni, kolega na drugi strani mi sporoči, da je blizu, zato se dvignem s toplega domačega kavča ter se po dolgem, dolgem času ponovno pripravim na heavy metal koncert. Deset minut kasneje stojim na pločniku glavne ceste ter čakam nanj. Ko zaslišim avto in sumljivo ropotanje, vem, da je on. Pot do mariborske Pekarne je kratka, težav s parkiriščem ni, saj je nedelja, pred Pekarno pa se je že zbralo lepo število heavy metal navdušencev. Ura je devet proč, po kratkem trenutku zmede za šankom oba prejmeva karto, nakar se pridruživa dvojici kolegov, ki sta se pripeljala iz Ljubljane, da bi ponovno videla Blazea. Kljub izpitu naslednje jutro oziroma ponovitvi koncerta naslednji večer v Gala Hali. Spoštovanja vredno požrtvovanje, ki je bilo po mojem skromnem mnenju poplačano, kljub nekaterim pomanjkljivostim. Toda tako pač je, kadar se stvari dogajajo v živo. Napak pač ni možno naknadno popraviti v studiu. V živo zvok pač ni vedno perfekten, ker pač v živo ne vladajo iste razmere kot v studiu, kjer se lahko ena pesem snema tudi en teden. V živo pač pevčev glas zveni drugače kot na albumu, saj mesec in več dolga turneja terja svoj dolg. V živo pač ... Ja, v živo se lahko marsikaj zalomi, nastop Blazea Bayleyja je iz tehničnega vidika morda nekoliko šepal, toda Blaze je (spet po mojem skromnem mnenju) vse te majhne in, roko na srce, nepomembne pomanjkljivosti popravil s pravim pristopom in odnosom. To pa pod črto pomeni dosti več kot tehnično, vokalno in/ali instrumentalno popoln, vendar na drugi strani povsem sterilen koncert, brez duše, brez komunikacije, brez vidnega veselja do nastopanja.
Po nekaj izmenjanih besedah zunaj na svežem zraku, med drugim tudi o tem, ali bodo Lene Kosti kot predskupina nastopili tudi v Mariboru (odgovor je ne), se počasi odpravimo v dvorano. Želeli smo preveriti, kakšne »dobrine« je Blaze tokrat razstavil okoli mize z merchandiseom. Potem pa naenkrat zaslišim kolege, kako se začnejo spraševati: »Pa kaj, pa je to on? Pa veš, da nisem ziher. Misliš, da je. Je čisto drugačen, kot je bil pred enim letom. A je bil že takrat pobrit?« Iz radovednosti se obrnem še jaz in zagledam Blazea, kako sedi za mizo in čuva svoj merchandise. Nekoč del še danes neuničljivega heavy metal stroja, ki polni dvorane z več deset tisoč obiskovalci, danes skromen, »down to earth« metalec in glasbenik, ki je še kako hvaležen za vsakega obiskovalca oziroma kupca njegove zgoščenke ali majice (toda o tem nekoliko več kasneje). Preden se lahko odločimo za nakup česar koli, zatuli sirena, ki naznani pričetek koncerta. Blaze se počasi dvigne, se odpravi proti zaodrju, njegovo mesto pa zasede natakarica. Po le nekaj kratkih minutah priprav je band okoli Blazea (beri: »plačanci«) zbran na odru, Blaze prične z nagovarjanjem publike. Takoj začutim, da je drugačen od ostalih frontmanov, ki ponavadi nastopajo v primerljivih klubih. Kar se je naučil na največjih svetovnih koncertnih odrih, zna zelo dobro uporabiti tudi pred le nekaj več kot stoglavo množico heavy metal navdušencev. Brez arogance in vzvišenosti: »Today I'm here to drink beer and go fucking crazy!«
Band je brez večjega premora udaril s tremi starejšimi komadi, med njimi tudi prvim prominetnejšim z naslovom Lord Of The Flies (The X Factor). Kljub priredbi publika še ni bila pripravljena na pretirano koketiranje z dogajanjem na odru. Toda Blaze se ni pustil zmotiti, z vsako minuto na odru je postal odločnejši pri nagovarjanju publike, ki se je le počasi ogrevala. Pred novim sklopom dveh pesmi je ponovno sledil nekoliko daljši nagovor ter razlaga zgodbe za komadom Dimebag, poklon velikemu glasbenemu geniju Dimebagu Darrellu. Naslednji sklop štirih pesmi je otvoril The King Of Metal, komad z istoimenskega zadnjega studijskega albuma, ki ga Blaze promovira na aktualni turneji, ter osebni vrhunec večera. Ker človek takšen naslov hitro razume narobe, je seveda pred samim komadom bila na vrsti razlaga, kdo sploh je pravi »kralj metala«. Odgovor je zelo laskav. To smo vsi mi, ki hodimo na koncerte, kupujemo zgoščenke ter majice in na takšen način podpiramo glasbenike, da lahko oni ustvarjajo glasbo. Pogled po dvorani med rušilcem The King Of Metal je izdal, da so se med publiko že našli prvi vročekrvneži, ki koncerta ne spremljajo več le z ritmičnim premikanjem glave ter ploskanjem, temveč so po zraku leteli prvi lasje. Vzdušje v dvorani se je prebujalo z naraščanjem temperature. Pred The Brave nas je Blaze še nasmejal s humorističnim vložkom, s tem ko nam je razložil, da smo metalci resnično pogumni, ker nas ne briga, kako izgledamo in nas tudi ne moti, če nas kdaj spremlja nekoliko ostrejši telesni vonj. »Komu mar, važen je metal!«
Naenkrat smo bili sredi druge polovice koncerta, ki je bila močneje posvečena ustvarjanju pod nesmrtnim Eddiejem. Publika, sestavljena iz starih in mladih, moških in žensk, se je končno dokončno razživela, vzdušje je postalo heavy metal koncertu primerno. Pred zadnjima dvema komadoma se je Blaze ponovno predstavil v vlogi zabavljivca. Ko se je že nahajal na poti v zaodrje, sta ga kitarista, ki sta na trenutke s »pozerskim« nastopom nasmejala nemalokaterega obiskovalca koncerta, z izmeničnim igranjem ustavila ter tako »pregovorila«, da nam le še ponudi kakšen komad ali dva. Po teh dveh je nato bilo resnično konec. Blaze je stopil z odra, dvignil pest v zrak ter se odpravil nazaj za mizo z merchandiseom, kjer je pričakal vse, ki so si želeli njegove družbe, pogovora, zgoščenke, majice, podpisa ali vsega naenkrat.