Bleeding Through / In The Crossfire / Language Of Thought Hypothesis (16.6.2010)

Ah, čudoviti festival solz in zlomljenih src … Šala mala. Bleeding Through iz Orange Countyja (Kalifornija, ZDA) so pionirji metalcora. Definitivno pionirji, saj so igrali vse to, kar poznamo danes, že sredi devetdesetih in pri tem vedno bili iskreni, saj sami pravijo, da gre za zasedbo, ki je v srži »hardcore, a igra malce bolj ekstremen hardcore, ki 'flirta' z metalom«. Jebiga, nikoli niso zanikali svoje identitete. In band, ki je v metalcore vključil še klaviature in odkrito pel predvsem o ljubezenskih težavah, je v vseh letih obstoja vedno naletel na številne kritike in hkrati na občudovanje, saj nikoli ni prenehal. »This is Bleeding Through – and this is murderous.«
Vedoč to, sem nekako mešanih misli prišel na koncert. Po koncu pa sem iz Gala Hale odšel čisto spremenjen. Govorim o pozitivni spremembi. Le-ta se je pričela z bandom Language Of Thought Hypothesis, ki že leta »žarijo in palijo« tako po Sloveniji kot Evropi, a jih dosti ljudi sploh ne opazi. Letos so izdali prvenec. Kot predskupina Bleeding Through so Language Of Thought Hypothesis prevzeli oder samozavestno in z namenom, da sesujejo vse. To jim je več ali manj uspelo. Fantje igrajo izjemno dobro in tudi same pesmi niso zgolj klišejski metalcore v stilu kakšnih starih As I Lay Dying, Heaven Shall Burn, Caliban in »you name it«. Dobro je, da včasih stvar postane hitra, nato pa kaotična, kar spomni na Converge ali pa – občasno – na The Dillinger Escape Plan. Je pa v bistvu to band, ki poje o čustvih, prijateljih, ljubezni, smrti itd. Pevec je res dober in vešč v svoji obrti, če bi le stal malce pri miru, ko napoveduje komade. Kitarista svoj posel opravljata odlično – res dobri riffi, v minus štejem le bolj čupavega kitarista, ki vsake toliko časa s kitaro pokaže napis »BREAKDOWN«. Itak. Saj so ves čas prisotni (breakdowni namreč). Morda bi morali mi nositi tablo »BUILD UP« in na koncu še »APLAVZ!«. Bobnar stvar še bolj popestri, basist je pač tam, da daje podlago. Animirali so kar nekaj ljudi, se pa jim res ne bi bilo treba ubadati z gibljivostjo publike. Koga boli kurac. Če so na miru, so na miru. Jeez! Je pa humor banda na višku. Kul!
Za njimi so sledili štajerski In The Crossfire, ki bojda že pripravljajo prvenec. Vse, kar o njih vem, je to, da so na koncertu Pro-Pain lani res zažgali. Odličen zmetaliziran hardcore, ki precej spominja na vmesno obdobje Integrity, s pridihom počasnejših delov Ryker's in vmesnih govorov v petju v stilu My Own Victim. Vse skupaj je v glavnem res heavy as fuck! Band je uigran in odločen, da sesuje oder, čeprav nekako delujejo bolj distancirano kot Language Of Thought Hypothesis, kar se stika s publiko tiče. Izjema je pevec, ki pa je več časa porabil – ponovno – za animiranje publike kot lasten kaos. Drugače je band pognal kar nekaj ljudi v norenje in opravil svoj posel zelo dobro. Jebat ga – kdo bo pa norel in tekal v krogu, če oba banda večino časa igrata breakdown dele v hitrosti kakšnih ultra »sludgerjev«.
Bleeding Through so tu bili popolno nasprotje in so seveda zmagali! Njihov nastop – gledal in poslušal sem jih praktično prvič – bom označil z besedo iskren. Zakaj? Ker je v vsaki sekundi bilo videno, da je band hvaležen, da igra magari pred petdesetimi ljudmi. Ker se je v vsakem tonu čutilo, da je njihova glasba res kompletna stvar, ki na vseh ravneh povezuje inštrumente in besedila ter izžareva izjemno iskren občutek. Band je s skromnimi govori trosil zahvale, opisoval svoje misli, pojasnjeval komade in dal vedeti, da vsakdo v tisti dvoranici šteje. Vsakdo. Temu primerno so bili izjemno nori – bilo pa je tudi glasno! Glasno!!! Setlista je vsebovala komade z vseh albumov s poudarki na Declaration in seveda zadnjem albumu, Bleeding Through. Ljudje so peli, kar je pevec Brandan Schiepatti tudi spodbujal rekoč, da je njegov mikrofon naš in naj folk pride gor in poje z njimi. Omenjeni osebek je tornado, vokalno pa je tako neverjeten, da je joj – res zmore karkoli. Ostali člani so tudi izjemno agresivni v igranju in hkrati »they deliver the goods«, le klaviaturistka Marta Peterson v tisti »buki« ni prišla toliko do izraza. Je pa norela dovolj za vse! In res si zasluži naziv ene izmed »the hottest chicks in metal«.
Po uro in nekaj dolgem nastopu so Bleeding Through skorajda takoj skočili med folk, debatirali in se družili, tako da je koncert dobil še pozitivnejši prizvok. Tisti večer smo res vsi bili eno, vsi enako krvavi pod kožo. Odlično!

Ivan