D.R.I. / Deafness by Noise

Po šestih oziroma 13 letih od demontiranja ljubljanske Gale hale so se v Slovenijo ponovno vrnili legendarni D.R.I., tokrat v kranjski Trainstation SubArt. Band, ki je vrhunec popularnosti doživel konec osemdesetih, sicer v mainstream vodah ni nikoli požel velikega zanimanja, povsem drugače pa je seveda bilo in še danes je v undergroundu. Po selitvi iz Houstona v San Francisco leta 1983 so skupaj z bandi tipa Suicidal Tendencies in malce kasneje Cryptic Slaughter ter Attitude Adjustment »prestopili mejo« na zahodni obali ZDA, združili hardcore punk in metal ter s svojo agresivnostjo vplivali na marsikateri ekstremnejši metal band.
Progresija starih crossover bandov si je domala edina: po pankerskih začetkih in izdanem albumu, EP-ju ali dveh, je sledila kopica albumov, ki jih lahko z vso upravičenostjo štejemo za metal, pa vendar so obdržali dovolj pankerskega pristopa in filozofije, da so jih še naprej poslušali tudi HC/pankerji/crusterji, ki jih na metal sceni sicer ne vidimo. Še posebej to očitno velja za Slovenijo, kjer se na tovrstnih koncertih, denimo Suicidal Tendencies v Novi Gorici in M.O.D. v Ortu baru, zbirajo pretežno pripadniki nemetalskih subkultur, dočim smo metalci v manjšini, klasične heavy metal publike pa skoraj ni. Eno vsekakor velja – prevladuje starejša publika, mladine pa je zgolj za vzorec.
Tako je bilo tudi ta četrtek, ko smo nekaj po osmi zvečer zavili pred prostore Trainstation SubArta. Klub, ki sprejme 300 ljudi, je bil dodobra napolnjen že ob nastopu predskupine, hrvaških Deafness by Noise. Band si je v več kot četrtstoletni zgodovini nabral obilo koncertne kilometrine, kar se je poznalo tudi v tokratnem sproščenem in energetičnemu nastopu. Hrvati preigravajo povsem drugačen glasbeni spekter, neke vrste melodični punk rock, ki je, če povzamem starosto slovenske metal scene, »malo greendayevski«. Vseeno jih do metala loči le korak ali dva: poleg avtorskih komadov so med drugim odružili tudi priredbo I Love Livin' in the City, ki so jo v živo preigravali tudi S.O.D., drug komad istega banda, Fear, pa so na svojem koncertnemu albumu priredili sami Dark Angel. Kakorkoli že, prikazali so dober nastop, s čimer se je strinjala tudi publika.
Nekaj minut pred deseto je nastopil trenutek za zvezde večera. D.R.I. od leta 2015 dalje sestavljajo bobnar Walter Ryan, ki je med drugim igral tudi v drugi, Torraovi inkarnaciji Possessed v zgodnjih devetdesetih, basist Harald Oimoen, sicer legendarni fotograf, katerega koncertne fotografije krasijo takšne mejnike, kot so Ride the Lightning, Hell Awaits in Seven Churches, in pa ustanovna člana, kitarist Spike Cassidy in pevec Kurt Brecht – slednji je do zadnjih minut pred nastopom lastnoročno prodajal bandov merchandise. Ker smo D.R.I. pri nas že gledali, smo lahko vedeli, kaj se pričakuje, tako od banda, kakor tudi od publike, in to tudi dobili: 50+ letni »ataji«, ki še vedno premorejo več energije, kot jo pokaže marsikateri enkrat mlajši band, so tudi tokrat udarili na polno. Komad je sledil komadu, same komunikacije s publiko je bilo malo, pa še vedno očitno preveč za nekatere, ki so se ob edini malce daljši pavzi drli »špilaj, pizda!«. Dodatno energijo je bandu vlivala razgreta publika, ki je z moshanjem (vse v »good friendly violent fun« manirah!) pričela že s prvim komadom, vendar pa nekako v prvi polovici nastopa, ko so preigravali predvsem komade z začetka (do Crossover) in konca (od Definition do novega EPja), to nekako še ni bilo to. Frekvenca stage diverjev se je povišala predvsem proti koncu koncerta, ko so se stare klasike tipa Who Am I in I Don't Need Society dopolnjevale predvsem z »Bay Area crunch materialom« iz albumov 4 of a Kind in Thrash Zone – Thrashard, Abduction, Beneath the Wheel, Suit and Tie Guy in podobnimi. Tudi po komadu Five Year Plan, s katerim so zaključili svoj dober uro in pol trajajoč nastop s približno 35 komadi na setlisti, je bilo energije na obeh straneh še več kot dovolj, kar je potrjeval tudi Kurt Brecht, ki je že minuto po nastopu znova pridno prodajal bandov merch.
Torej – D.R.I., po pričakovanjih, znova in znova, v živo odlični. Se vidimo prihodnjič – morda z večjim odstotkom metalske publike?