Dekadent / Morost / Septic Order

Moj prvi koncert v novem letu se je tokrat zgodil v klubu, ki sem ga obiskala prvič in še to po golem naključju. Namreč, če mi ne bi prijateljica na Facebooku dva dni prej poslala vabila na dogodek, zanj sploh ne bi vedela, četudi tam sledim tako Morost kot Dekadent. Sumim, da mi je zadeva morda ušla zaradi tega, ker ime dogodka Live in Rudolfswerth - Kri in Sonce Tour PT.IV ne vsebuje imena nobene od nastopajočih skupin (dogodek se brez slednjih v iskalniku sploh ne pokaže), ampak mislim, da je bila o koncertu dobro obveščena vsaj novomeška publika, sploh tisti del, ki pogosteje zahaja v LokalPatriot, saj je bila obiskanost na petkov večer med študentskim izpitnim obdobjem še kar solidna.
Ko smo po krajšem iskanju prizorišča nato nekaj čez deveto vstopili v kletno dvorano, se je v njej zbral šele kakšen ducat ljudi. Nato smo lahko spremljali tonsko vajo vseh treh skupin, ki se je sicer še kar vlekla, a se je čakanje zavoljo res dobrega zvoka na koncu izplačalo, poleg tega pa nas je Artur, prvi mož headlinerjev večera, vmes zabaval še z raznoraznimi živalskimi glasovi. Med menjavanjem zasedb na odru sem opazila, da na stolčku za bobni vsakič sedi isti tip, ki je tudi tekom večera nato dejansko bobnal ves čas. Tine Horvat, ki sicer igra pri zasedbah Dekadent in Ivje, je tokrat vskočil kot nadomestni bobnar še pri Morost in pri Septic Order. Zanje sicer ne vem, zakaj točno so nastopili brez svojega bobnarja, sem pa kasneje od ljubljanskih morostarjev izvedela, da je Tomo trenutno nekje čez lužo ali morebiti celo ravno leti čez Atlantik in je tokratni nastop moral izpustiti iz službenih razlogov. Je pa band v Tinetu našel enkratno zamenjavo, saj se je res izkazal tudi med njihovimi ritmično zahtevnejšimi komadi, pokazal pa je tudi zvrhano mero vzdržljivosti, saj niti po treh urah igranja ni deloval utrujeno niti ni kljub hitrejšim in udarnejšim komadom Dekadent proti koncu kakorkoli pešal. A da ne bom preveč preskakovala stvari, pojdimo po vrsti.
Kot prvi so nastopili Septic Order, ki so tonsko skoraj združili z dejanskim nastopom. Le dobro leto staro zasedbo iz Kočevja sestavljajo po videnem in slišanem sami stari mački. Od trojice sem sicer prepoznala samo basista Boštjana, saj je nekdaj igral pri Dekadent, je pa trojica, verjetno povsem nehote, ustvarila zanimivo pojavo treh gostolasih bradačev, ki se jim je ob preigravanju težkih thrasherskih komadov čisto utrgalo. Vokalist in kitarist Alen je povsem naravno komuniciral s publiko in hitro opravil z začetno zadržanostjo, ki se je kazala v nekajmetrski praznini pred odrom, saj je tudi brez tistega standardnega nagovarjanja v stilu »saj ne grizemo« naprej stopilo precej ljudi, ki so se do konca vživeli v glasbo. Tekom tiste dobre pol ure, kolikor se je četverica zadržala na odru, se je zbralo celo več ljudi kot pri Dekadent, vendar so tudi sami začeli še kar pozno, okoli pol enajste ure. Sama bi jih le s težavo žanrsko opredelila, ampak recimo, če so vam všeč Pantera, prvih par albumov Sepulture in morda Otep, vam bodo gotovo tudi Septic Order po godu. V živo znajo narediti pravo groovy vzdušje in če jih boste v prihodnje imeli kdaj priložnost videti tudi sami, jih res priporočam.
Po premoru se je nato šesterica iz Ljubljane in njene okolice nekako stisnila na oder in po uvodnem Introversion, kot je pri njih že v navadi, so odigrali celoten prvenec Solace in Solitude. Tokrat sem prvič res dobro slišala klaviature in bas kitaro, ki sta navadno ostali skriti nekje v ozadju, tokrat pa se je poleg bobnov med komadom Human Debris dejansko slišalo samo Tamaro in Andreja, novega basista, ki sicer igra tudi pri Eruption. Če se ne motim, je bil to že njegov tretji nastop z Morost in moram reči, da se je v band lepo vklopil in mu v živo doprinaša več sproščenosti in energije. Tonski tehnik je kmalu odpravil neravnovesje, tako da smo bolje slišali tudi vokalista Jonasa, ki je tokrat deloval mnogo bolj domače na odru kot nazadnje, ko sem Morost videla v kamniški Kotlovnici. Če me spomin ne vara, so za konec zaigrali še novo skladbo The Conundrum ter se nato poslovili z Degression, zaključnim instrumentalom na prvencu, pri čemer si je Tine privoščil še malce bobnarske svobode, Jonas pa skočil z odra in se pridružil nekaterim razgretim dušam v prvi vrsti.
Vse skupaj se je že toliko zavleklo, da so Dekadent začeli šele ob pol enih zjutraj. Čeprav zanje vem že od prvenca Manifestation of Seasonal Bleeding – spoznala sem jih najprej preko videa za skladbo Vigred (ki so ga poleg Dissident Dream tudi odigrali ta večer) – sem bandu po drugem albumu The Deliverance of the Fall nehala slediti. Niti ne vem več točno, zakaj. Tokrat so po nekaj manjših zvočnih lapsusih, ko se na začetku sploh ni slišalo vokala, zveneli v živo bolje kot na omenjenih prvih dveh studijskih albumih (zlasti skladbi A Cry for Revolt ter The Reinaissance of Purity). Artur je napovedoval večino komadov, vmes pustil še kakšen piker komentar o Severini in Modrijanih, česa več pa niti nisem dobro slišala. Dekadent so v Novem Mestu vsaj na začetku pokazali precej navdušenja, tudi nad starim nemškim imenom kraja. Četudi je z vse redkejšim občinstvom tudi pri njih plahnela želja po igranju, so nam ponudili lep presek diskografije, tako starejših skladb, za katere so v preteklosti večinoma posneli spote, kot tudi predstavili aktualni, četrti album Veritas: skladbe Dead Mountain, Pasijon in Valburga. Tudi sami imajo od lani novega basista in Gal se je z ostalimi člani na odru odlično ujel, kot da z njimi igral že leta. Pozna ura se je postopoma pričela odražati tudi na vse bolj razredčeni publiki, čeprav nas je do konca vztrajalo kar nekaj obiskovalcev in obiskovalk, a banda nato bolj mlačen aplavz in klici na koncu niso uspeli priklicati nazaj za bis. Se pa Dekadent ravno te dni pripravljajo na svojo prvo samostojno turnejo po Rusiji, kjer jim bodo na 11 datumih po evropskem delu federacije na odru družbo delale zasedbe Noromi Lucalen, Shallow Rivers, Gmork, Zhnets, Sirius Eclipse in druge.
Okoli druge ure smo nato odrinili nazaj proti Štajerski in zaradi res goste megle z več kot enourno zamudo prispeli domov šele proti četrti zjutraj. Najprej smo na avtocesti po poti videli nekaj počene pločevine, naslednji dan pa je sledila še novica o verižnem trčenju na primorki, tako da je konec tedna tokrat pustil malce grenak priokus. Pa vendar, kljub precejšnji zamudi so Lokalpatriot, Dekadent in Septic Order pustili dober prvi vtis. Se vidimo še kdaj!