Po nekaj dneh dežja in vse bolj napsihiranega vzdušja med prebivalci nas je v nedeljo pričakala jasnina, ki se je proti večeru okitila s hladom ter z nočnim očesom tam zgoraj na nebu, ki je v svoji delni celoti obsevala pot proti Metelkovi. Sam dogodek je bil pravzaprav splet (ne)srečnih naključij, saj po objavi banda, da se bodo med turnejo na datum 13. 10. ustavili tudi v Tovarni Rog, s strani Rogovcev ni bilo nikakršnega odziva; najava je bila namreč objavljena že teden dni pred koncem septembra. Rog ima zanimivo vizijo, saj je takšen odnos do bandov stalna praksa, ki se opazi predvsem v minimalni ali skoraj nikakršni promociji koncertov; to pa prinese koncerte s pičlim obiskom in posledično mizernim (skupnim) izkupičkom. Mogoče si res želijo ostati zakopani v varstvu podzemlja ljubljanske scene, pa vendarle je to predvsem minus za bande in prav tako za njih same. Nespametnost? Morda bi sem še bolje sodil angleški izraz slednjega – foolishness.
Ampak! Vse skupaj je nekaj dni pred najavljenim datumom nastopa prevzela Panda Banda in tako s pomočjo ekipe Rafal Crew koncert prenesla v Gromko.
Downfall of Gaia je nemška skupina, ki malo večjemu poznavalcu predvsem postavlja vprašanje, kako jih pošteno uvrstiti v kakega izmed žanrov, saj so od pričetnega crusta vse bolj razvijali svoj zvok in ga sedaj čvrsto držijo sredi zmesi atmosferičnega black in post metal žanra. Predvsem sem pa že nekaj dni pred koncertom razmišljal, kako pisana množica ljudi bo obiskala koncert takšne skupine. Bilo je mavrično, čeprav s temnejšimi barvnimi odtenki in deformirano radoživostjo. Pred Gromko se je na nedeljski večer tako zbralo presenetljivo veliko število ljudi. Obskurni žanri združujejo ljudstvo; to je bil zatorej predvsem hippie večer (pa naj se sliši še tako smešno). Prva skupina je bila trojica s Prekmurja (samosvoj hc/punk), ki se samospevno imenujejo Pissing in the Wind. Igrati so pričeli nekaj čez deveto uro in svojega poslanstva (kot ga ponavadi imajo predskupine) niso izpolnili. Potencial je na žalost le v frontmanu (vokal), ki bi mu prišepnil, naj preostala člana banda (in sebe) pošlje na intezivne vaje ... samega igranja inštrumentov.
Po odmoru so na oder le prišli Downfall of Gaia, ki jih je pričakala lepo zapolnjena dvorana. Uvod je bil eden izmed tistih epskih udarnih uvajanj, ki pritičejo atmosferičnemu black metal žanru; še najbolj bi tu izstopala primerjava z vse bolj razširjenim cascadian black metal žanrom (na čelu z Wolves in the Throne Room), kar je povzročilo hitro in spontano vključevanje. Galop temačnosti se je v nadaljevanju razvijal v druge smeri. Drobec za drobcem so pridodajali še post metal elemente in v takem tandemu nato nadaljevali vse do konca. Zvok je resda v kvaliteti malo šepal, predvsem druga kitara in na trenutke tudi zvok vokalov, kar pa je končno sliko nastopa deformiralo le v manjšem merilu. Omeniti je treba predvsem to, da so se člani odločili ponuditi komade le z zadnjih plat, torej so preteklost (crust) pustili za seboj, mogoče s sporočilom, da so ga prerasli ali le razvili v tolikšni meri, da se sedaj sliši povsem drugače. Kvalitetno maskiranje ali uspešna metamorfoza ali pravzaprav nič od omenjega? Ignoriranje prvih glasbenih izdelkov je verjetno del publike razočaral, a koncert je vseeno izpadel kot uspešen in je bil kljub nenavadnosti nedeljskega termina sila množično obiskan in zapolnjen z obilico prvinske energije.
