Emmure / Chelsea Grin / Attila / Obey The Brave / Buried In Verona

V Kinu Šiška se je minuli četrtek ustavila deathcore karavana Mosh Lives Tour. Že v zgodnjih večernih urah so se tako pred prizoriščem začeli zbirati fanatiki te zvrsti, kar je bilo vidno predvsem po izgledu – bele nogavice do kolen, kratke široke hlače, tetovaže od vratu do gležnjev, velike kape s šiltom in seveda raznobarvne majice zasedb. Tokrat je bil večji delež obiskovalcev moškega spola, kar je prispevalo tudi h kasnejšemu norenju pred odrom. Tako so se pred kinom sestavile skupine navdušenih metalcev, ki so se v večini malo pred osmo uro napotili v zgornji del kina.
Okoli 20h je na oder stopila prva zasedba, avstralski metalcore mladci Buried In Verona. Skupina je nastala leta 2006, izdala tri studijske izdelke in zamenjala že skorajda celotno postavo. Originalni član ostaja le karizmatični vokalist Brett Anderson. Zasedba je odlično otvorila koncert, napolnjen z breakdowni, močno energijo in premikanji celotnega telesa, ne le glave. Fantje so pokazali, da so primerno oboroženi (glasbeno namreč) za večje odre, saj so prav vsem pred odrom (teh je bilo okoli 50) pognali kri po žilah. Za dodaten naboj je poskrbel bobnar, ki je udrihal po bobnih s takšno energijo, da smo lahko samo čakali kdaj bo počila opna ali činela. Menjavali so se položaji na odru, bend je skakal gor in dol, za piko na i pa je poskrbel eden od kitaristov s svojim clean vokalom. V dobre pol ure je band pokazal izjemno energičnost in začela so se prva premikanja publike. Po krajši pavzi so oder zavzeli Kanadčani Obey The Brave. Prave norce na odru vodi Alexandre Erian, ki je med pristaši deathcora verjetno najbolj znan kot vokalist pri (po mnenju nekaterih) njegovih začetnikih, Despised Icon, ki so konec leta 2010 prenehali z delovanjem. Obey The Brave so pritegnili še ostanek obiskovalcev, ki so si nabirali energijo zunaj ali za šankom. Razlog za to so bili ravno večja priljubljenost med obiskovalci in energični komadi, ki tokrat niso pustili niti sekunde mirovanja. Pri vsakem breakdownu se je skupini norcev pred odrom »strgalo«, roke in noge so udrihale naokoli, telesa so se lomila v ritmu breakdowna, enemu pa je celo uspelo splezati na oder in se nekajkrat vreči na publiko. Obey The Brave so zopet v dokaj kratkem času zavreli kri v žilah, tokrat bolj obiskovalcev moškega spola, ki so se lepili na vokalista kot ose na sladkor. Zasedba je obvladala oder in obiskovalce, izzvala prvi circle/mosh pit, imeli so perfekten zvok, basovski deli so tresli dvorano, kitare so dodale primerno melodijo, vokalist pa je pokazal sposobnosti različnega variiranja z glasilkami. Ko je na peklenski oder v peklensko vročo dvorano stopila tretja zasedba, Američani Attila, je v dvorano prišel še skrajni ostanek obiskovalcev, in tako se je nabralo okoli 200 privržencev te moderne zvrsti metala, kar je bilo povsem po pričakovanjih. V dvorani se je komaj dihalo, zasedba pa je prišla na oder v usnjenih jaknah. Vokalist Chris Fronzak je bil tako bolj podoben manekenu, kajti njegovi opravi niso manjkala niti sončna očala. S samim glasbenim delom pa so stopili še na višjo stopničko predhodnikov. Breakdown za breakdownom, podpora s strani kitar, izjemne solaže, premikanje publike in neverjeten vokal. Globoki growl v kombinaciji s high- pitched screami in neverjetna hitrost rjovenja. Tistim, ki jih niso tako dobro poznali, so čeljusti padle na tla še posebno ob komadih Party With The Devil, Payback in Rage. Glede samih tehničnih in zvokovnih razlik med Attilo in predhodnikoma tudi ni kaj reči, ker bandi stojijo na isti glavni točki, razlika je le v tem, na kaki višini. Predzadnja skupina, Chelsea Grin, je verjetno imela največ privržencev med obiskovalci, saj se je med njihovim nastopom večina premaknila bližje odru, do začetka performansa pa jih je kar nekaj že nosilo tudi njihovo majico. Zasedba, ki ima zunaj sicer le dva studijska izdelka in je nastala leta 2007, na odru deluje kot nekdo, ki ruši odre že več deset let. Zvokovno so imeli Chelsea Grin najboljši odskok. Bas linije so bile izjemno čiste, čutili smo tresljaj vsake strune in sovpadanje z bobni. Kitarista sta postregla s kvalitetnimi solažami, arpeggii in hitenjem po vratu gor in dol. Pri komadu Lilith, ki deluje veliko bolj simfonično kot standardni komadi, je kar nekaj obrazov iskalo clean vokal in nazadnje ugledalo bobnarja, ki je tokrat za razliko od običajne vokalne podpore kitaristov, odpel refren komada. Zadnji so na oder stopili ameriški prvaki Emmure, pri katerih pa je kar nekaj obiskovalcev zapustilo dvorano in je zopet ostala le pest najbolj vztrajnih. Zasedba, ki združuje deathcore z numetalom in rapom, je poskrbela, da so se iztisnili še zadnji kančki energije s strani vztrajne publike. Emmure so predstavili najbolj znane komade celotnega materiala, publiko spodbujali k premikanju in to tudi dosegli. Zaključili so s komadom Chicago's Finest in tako pospremili letošnji največji deathcore dogodek.
Koncert, ki je bil obiskan po pričakovanjih, je presenetil z rednim menjavanjem publike, pretiravanji z breakdowni in energijo, ki je nasitila prav vse.