Endezzma / Ater Era / Ivje

Po dolgem času je Orto Bar končno spet gostil blackmetalski večer, saj so našo prestolnico v sklopu turneje Balkan Deathmarch 2013 obiskali norveški Endezzma. Čeprav so pri nas še dokaj neznani, so na zadnji februarski večer privabili precejšnje število obiskovalcev, ki so se lahko po zaključku koncerta podružili še na afterpartyju oz. na Black Metal Nightu v sklopu metal večerov Kadilnica Of Death.
Po daljšem zatišju so se na odre vrnili domači Ivje. Malce čez deveto so se predstavili v prenovljeni postavi in šesterici se je nekako uspelo kolikor toliko razporediti po majhnem odru, tako da so imeli še nekaj manevrskega prostora, ki pa ga žal niso najbolje izkoristili. Precej statičen nastop sta še najbolj popestrila pevec Jonas in kitarist Pero (Morost), ki je začasno vskočil namesto Tilna, medtem ko so se ostali člani bolj posvečali svojemu igranju. Sčasoma so se bolj sprostili tudi kitarist Tine B., basist Žan in bobnar Tine H., medtem ko je klaviaturistka Maja dajala vtis, da ji je iz neznanega razloga povsem odveč stati na odru. S povratkom na sceno so Ivje zapolnili praznino, ki je slovenski sceni vladala že nekaj let, saj po razpadu mariborskih Mor Zaboth in daljšem zatišju pri njih samih ni bilo o atmosferičnih black metal skupinah ne duha ne sluha. Čeprav so tokrat zaradi klaviatur spominjali na vrsto različnih, predvsem skandinavskih black metal skupin, je vseeno bilo moč v njihovi glasbi slišati bolj osebno noto. V slabi uri so suvereno odigrali večji del lani izdanega prvenca Descending Through Halls Of Agony in publiko povečini navdušili. Edini minus je bil hreščeč, slab zvok, saj tonski mojster ni uspel ravno najbolje izravnati glasnosti različnih glasbil in vokala.
Po krajšem premoru je oder zavzel black metal band iz slovenske Istre, Ater Era. Takoj se je izkazal kot protiutež svojim predhodnikom v več pogledih, saj je bil oder za trojico ravno pravšnji. Z eno kitaro, basom in bobni je bil zvok čistejši in globlji, zato je do izraza prišel prav vsak ton in udarec. Odkrito povedano me Ater Era vedno znova navdušijo, saj s samo tremi inštrumenti zapolnijo prostor s toliko energije in zvoki, kot uspe le peščici skupin. Bobni z izjemno, neomajno dinamiko in menjavanjem ritma postavljajo okvir raznolikim in razgibanim riffom kitare, ki neumorno sledi njihovemu hitremu tempu. Hkrati kitara nedvomno predstavlja srce glasbe, ki pa bi ji brez bas kitare manjkalo globine in podlage ter dopolnjujočih harmonij. V živo vsi trije inštrumenti tvorijo tako polno zvočno sliko, da enoličen vokal kitarista niti ne moti oz. se glasbi dobro prilega. Odigrali so večji del pesmi s prvenca In Autumn's Solitary Decline (2011) ter nekaj novejših, še neizdanih skladb. Publika je Primorcem izmed vseh treh nastopajočih skupin upravičeno namenila največ pohval in aplavza, saj so prekosili celo headlinerje.
Zadnji so nastopili norveški Endezzma, od katerih sem pričakovala več. Verjetno zato, ker sta njihov basist Sregroth in lani preminuli kitarist Trondr Nefas nekoč igrala pri Urgehal. Tudi sicer je band kar nekaj obiskovalcev prej razočaral kot pa navdušil. Alkohol, poizpitno veselje in počitnice – koncerta so se udeležili metalci vseh starosti – so sicer naredili svoje in kar nekaj razgretih duš si je proti koncu dalo duška, vendar splošen vtis o Norvežanih ostaja bolj pritlehen. Endezzma žal dajo več na svoj imidž kot na glasbo samo. Zelo so spominjali na Urgehal in občasno na Taake, pesmi so bile precej enolične, člani pa so na odru z jeznimi pogledi pozirali v usnjenih brezrokavnikih z navzdol obrnjenimi križi, neti in corpse paintom. Treba jim je priznati vsaj to, da na odru uživajo. Na začetku se je publika držala več metrov stran od malega odra, kar je pevec izkoristil in se pod njim malce razgibal, s tem pa postopoma zvabil bliže nekaj ljudi. Publiko je ves čas spodbujal in jo skušal pripraviti do več sodelovanja, pri tem pa so mu pomagali tudi ostali člani. Odigrali so kar nekaj pesmi z lani izdanega prvenca Erotik Nekrosis ter še kakšno z EP-ja Alone (2007). V spomin preminulemu kolegu so zaigrali še Black Temple, zadnjo pesem, ki jo je Trondr Nefas napisal, preden je lani nenadoma umrl v svoji gorski koči.
Po koncertu je zaživela še vidno napolnjena hala Kadilnice, kjer sta afterparty Dihurčka popestrila s predvajanjem glasbenih želja obiskovalcev. Zvrstili so se tudi spontani mini turnirji v namiznem nogometu in biljardu, predvsem pa je k prijetnemu večeru veliko doprinesla odlična družba.