Fuck The Commerce VIII

Dnevnik bobnarja Dickless Tracy

Torek, 3. 5. 2005
Fuck, Dickless Tracy does Germany. Mislim, še isto jutro ne morem verjeti, ampak je res. Norija. Pokonci že ob 6.00, čez kako uro se dobim s punco, ob prijetnih zadevščinah dočakam Dickless mobil (Vasko in Cepo) okoli 8.30. Nakup potrebnih deviz in pobiranje pozabljene prtljage nam vzamejo še eno uro, nato pa končno proti Gorenjski. Prva postaja Jesenice, vinjeta in čiki, nato pa v bratsko republiko Osterajh. Dve in pol uri po Avstriji zaznamujejo predvsem pop hiti iz 80 na radiu, veliko tunelov, na srečo malo avtomobilov in že smo v deželi Bundeslige ter najbolj smešnih čupic in mustačev, Nemčiji. Še prej: v Avstriji sem videl najbolj glamersko jezero, Faaker See (he, he). Back to Deutschland: takoj naj poudarim, da štiripasovnice carujejo. 150 km/h v avtu in Manowar v glavah (kasetnik je bil namreč pokvarjen), menjavamo se pri vožnji in testiramo svoje Schumacher sposobnosti. Za razliko od gorate Avstrije, je Nemčija ravna, ampak razgibana (to opisujem, ker sem bil prvič tam). Zanimivo je, da ko voziš ne misliš, da je do cilja še vsaj 700 km (na primer), ampak se lepo osredotočiš od mesta do mesta, kjer so pa razdalje vsaj v povprečju 170 km. Nikoli se več ne pritožujem nad razdaljami v Sloveniji, hehe. Nekaj postaj, kjer se seveda kot največji pozerji najbolj fotografiramo in jemo sendviče s sirom in smoki.
Za vse nepoznavalce geografije se Luckau nahaja 80 km jugovzhodno od Berlina in je za razliko od Wackna vasica, ki nima pojma, da se poleg nje letos dogaja Fuck The Commerce. Razlaga: tja pridemo okoli pol devetih zvečer in se vozimo v »sinister twilight« (vreme je res je izgledalo, kot da bo vsak čas nevihta in pol) skozi vasi, kjer ni niti žive duše. Mislim si, da bodo vsak čas skočili ven zombiji z bierbauchi in nas skanibalizirali ob nemških šlagerjih. Luckau, no, tu smo in prva stvar, ki jo opazimo, je seveda kebab. Ha, ha, jutri se ustavimo tukaj na prigrizku. Nato sledi devetdeset minut iskanja hudičevega MZA (prostor za večnamensko zabavo, nekdanji race-track poligon). Prvo najdemo žensko, ki pa je v Luckauu šele dva dni (to ti je sreča), nato imigrantko, ki sploh ne »sprechen deutsch«, nato pa enega starega strica, ki bolj momlja kot razločno govori, kar seveda ne koristi Vaskotu, ki je drugače edini podkovan v thrasherskem jeziku. Ok, let's ride some more kilometres. Najdemo znak, ki kaže MZA (finnally) 4 km stran, nato pa sledimo smeri. Pridemo v gozd in do zaklenjene ograje. Juppiiiiiii! Mislim, očitno bomo spali v avtu. Gremo dalje in iščemo še po nekaj lokacijah (makadami in polja). Obupani se vrnemo v Luckau, čekiramo mestece (really nice) in nato v pizzerijo na pivo za tolažbo. Kozarec na kozarec se spremeni v debato z lastnico Mario, ki nam potem pokaže pot do MZA. No, nekako smo mislili v pravi smeri, ampak je bilo še nekaj več kilometrov stran. Končno pridemo na prizorišče, kjer vidimo postavljen oder. Malce potepanja po vetru in najdemo Fuck The Commerce Crew, ki nas potem zapije ko krave. Schloss pivo je zakon, zahvala sledi sledečim: Mischa, Anya, Putze (ta tip je zakon), Enno in še kdo. Najdemo parkirni prostor, pivo je že itak v krvi in nato sledi spanje v avtu. Let's kill, the grindmaggeddon is about to begin.

Sreda, 4. 5. 2005
Ta dan je warm-up začetek Fuck The Commerce, tako da se počasi že zbirajo obiskovalci in bandi. Vendar, po vrsti. Dickless Crew vstanemo okoli osmih in nato skrokani v Luckau v trgovino, kjer so stvari resnično poceni. Shoping je opravljen, let's go back. Vreme je sončno, vendar vetrovno, tako da je postavljanje šotora podvig in pol. Nato pa vsak zase. Let's check out the place: imamo ločen backstage kamp za bande, kjer je tudi urad za vse info in potrebno dokumentacijo. Tam je velik cirkuški šotor, ki je postal naš stalni hangout place – to je v bistvu menza za bande in tudi prostor boljših partijev. Za tem šotorom se dviga mini hribček, na katerem je glavna pisarna. Za tem je ogromno igrišče, kjer je postavljen oder. Ob tem, spet ločen z ograjo, je kamp za obiskovalce, ki jih v sredo še ni bilo tolikoUra je okoli 13h, ko spoznamo Ingota, drugače basista Hexenhammer (banda, ki odpre festival). Na las podoben Sylvestru Stalloneju (vsaj po obrazu) je Ingo pripovedoval vse vtise, ki jih je doživel na turneji s Catastrophic. Smeha do konca, izredno kul tip – v naslednjih nekaj dneh še dober frend Dickless Crew. Čakaj – a niso s Catastrophic tudi Incantation? Let's see. Seveda, ob busu kaj kmalu vidim Johna, Jill, Joeja (Kyle seveda spi) in padajo debate o koncertu v Sloveniji in turneji, ki je sledila. Zakon! Dolgčas ni, ker nam družbo dela tudi Schloss pivo. Ourajt! Dan se kar hitro odvija, bandi prihajajo, največ smeha mi seveda povzročijo Wacko Jesus, ki Jungle Rot pozdravijo z »Wassup guys, man?«. Počasi je že večer, kupim Fuck The Commerce majico (hej, na koliko majicah pa lahko vidim Dickless Tracy ob boku Suffocation ipd.) in nato sledi zanimiv podvig. Basist Joe iz Incantation si resnično želi trave, tako da mu pomagam pri podvigu, ki se imenuje »Let's help Joey's eyes turn red!« In jaz hodim ob metalca do metalca in žicam travo. Hašišar 1A! Hodimo naokoli, sreče ni, vendar zdilamo že nekaj CDjev. In koncert se začne! Warm-up show se dogaja v šotoru z dobrim odrom, ozvočenjem in norim light showom. Prvi so na odru Hexenhammer, ki igrajo novodobni death metal z coreovskimi elementi. Ingo je seveda »the bass devil«, tip igra fretless in nori sto na uro. Ostali člani so bolj ali manj na miru, razen pevca, ki tuli kot pes. Nekako spominja na All Shall Perish z več blast beati, vendar ne tako moshersko. Nekaj dobrih komadov, a sčasoma postane enolično. Ampak Ingo rules in žal ni bilo ničesar, kar bi kazalo na to, da se ta band tepe na odru, tepe publiko ali nori kakorkoli (Ingo je namreč trdil nekaj takega). Ok. Medtem spoznam nekega grinderja iz nemškega banda N. A. I. L., debata z njim je smešna, ker tip ne razume angleško, govori pa nemščino v komi! Sledijo Avstrijci Goddamned X, ki igrajo precej dober death metal z vaderskim vokalom in so mojstri poziranja. Bobni so izredno zanimivi in povzročijo, da si ogledam skoraj celoten set. Za njimi pa Jill, John in Kyle – here come Funerus from Pennsylvania. Pol ure old-school death metala v stilu Grave, Bolt Thrower in Rottrevore, vendar bass grmi resnično preveč. Totalna norija, še posebej s strani tipa z najbolj grdim Bierbauchom ever – thanx for not wearing the shirt, dude! Nato pa seveda moji favoriti Incantation. Pred njimi še spoznam nekega Mareka s Poljske, ki me sprašuje, ker sem iz SLO, če poznam Peterko, Benkoviča itd. Ha, ha,ha... Incantation z ubijalskim zvokom in super nastopom totalno razturijo dvorano. To so Incantation 666%, ne pa tisti štos v Celju. Znova sem srečen za Impending Diabolical Conquest, lepo je, če tak band posveti svoj komad Dickless Tracy. To so najbolj skulirani tipi na sceni. Pivo in utrujenost so že ob meni, zato se seveda podam v šotor. Vidim, da bo še fino, ko se ob zvokih metal diska spravim spat.

Četrtek, 5. 5. 2005
I'm alive! First off, let's do the WC desecration! Nato sprehod po kampu, kjer mi nek tip pove,da je pol osmih zjutraj. Juhu. Ta dan se festival uradno začne in igramo drugi po vrsti, okoli 14h. Tokrat je fino, ker nas čaka »full catering« oziroma hrana in pijača zastonj. Medtem ko se okrepčamo, spet padajo debate z Incantation folkom in naučimo se novi pozdrav. »Yo's bross« – ta Pensilvanija ni ravno normala. Čas mineva in končno se odprejo stojnice – ponudba je ogromna, folk tekmuje, kdo bo cenejši. Mene je pritegnila Metal Mind, kjer sem kupil cel kup old-school našitkov (cena: 1EU/kos) in nekaj CDjev. Majice so bolj čudne kvalitete oziroma nenavadni bootlegi (halo, 3 majice 15 EU; eno pranje in čao). Organizacija je tudi na vrhuncu, saj točno vemo, kdaj moramo biti pri odru, kdo je stage manager, kdaj in koliko igramo. Vse imamo na papirju in vsi so zelo prijazni.
Oder uradno razdevičijo nemški Veneral Disease, ki igrajo moderen brutal death metal, bolj ameriško usmerjen. Dobra stvar, dosti hitra, vokal tudi kul, le komunikacija v nemščini s folkom mi dela težave z razumevanjem. Za njimi pa prvi tak band z našega področja, Dickless Tracy. Tokrat malce skrajšan set naših »grind 'em all« uspešnic, z malce slabšim zvokom proti koncu, ampak vseeno velik uspeh in pozitiven odziv, posebej ko z enim komadom pošljemo naciste v p. m. Folk razume fore, na koncu nas kličejo naj igramo še! Oder je ogromen, bobnarska baterija ubija, marshalli in ampegi – uff! Plus Renee in Liz, stage managerja, ki sta se v naslednjih dneh ogromno nadelala, sta bila res v pomoč. Odnesemo opremo v avto, sam se nato odpravim na Godhate, ki so se od koncerta v Ljubljani izredno poboljšali. Aggressive blasphemic death z odlično komunikacijo, super zvokom in norimi kitarskimi riffi. Totalno Morbid Angel plus Deicide! Seveda igrajo Heading Inwards in pošljejo Jezuščka nekam. Za njimi so na odru Nominon, naši novi švedski bratje, s katerimi smo prepili vse dni. Odličen death metal, old-school način, z norim bobnarjem (Pera rules!) in poboljšanim nastopom vokalista. Sledijo Purgatory, v Nemčiji je to izredno popularen death black in moram priznati, da je njihova glasba resnično agresivna in kvalitetna. Edini minus si prisluži statični pevec z zoprnim pristopom in vaderovskim vokalom. Ne vem, česa vse nisem počel do začetka Waco Jesus iz Amerike, ki so resnično popestrili dnevni set s svojim seksističnim porno grindom. Čeprav povprečen brutal death, na trenutke celo preveč enoličen, je bil šov dober, saj je pevec vse komade posvečal fanom, ki jih je poimenoval »the fist fuck family«. Žicanje trave in gesla namenjena ženskam, katere je band zreduciral kvečjemu na vulvo, ki je seveda deležna samo kinky seksa. Grem stavit, da jih doma ženske tepejo za popizdit. Komadi: Bottle Up Your Pussy – Fist Up Your Ass, Fag Basher in – tale je res nekaj – Orgasm Is The Enemy. Če odštejem totalno seksističen aspekt, so tipi smešni do konca. Za njimi sem izpustil Carnal Forge in Centinex – oboji švedski death/thrash dolgčas, so pa baje imeli dober odziv. Za njimi pa Obscenity, ki so popestrili dogajanje z odličnim death metalom in fenomenalnim light showom. Komadi z vseh plošč, tehnično odigrani, odlična komunikacija, odigran hit Bleed For Me. V tem času so me že popolnoma prijele viski kole in smo z Dickless Tracy spoznali najprej Lividity, katere smo baje navdušili z nastopom, nato pa še Mikea iz Sinister, ki je izrecno zahteval fotografiranje z nami. Neverjetno – mislim, tip, čigar CD sem prvič imel v roki leta 1996, je od nas zahteval, da se slikamo z njim. Kako se stvari obračajo... Vrhunec dogajanja so bili Američani Jungle Eor, na katere čakam že od plošče Slaughter The Weak. Drugače tipi igrajo old-school mid-tempo brutal death z dvema krulečima vokaloma in catchy melodijami. Total chaos, hiti Gorebag, Infectious, Darkness Foretold itd. Catastrophic, ameriški death metal s Trevorjem Peresom iz Obituary, so dosti folka pognali v kaos, vendar so mene morili do konca, zato sem raje dalje izvajal Drink Til Death Tour – pri tem so pomagali novi znanci, še posebej tip, ki je s seboj pripeljal 144 piksen piva, 86 steklenic vina in 20 steklenic viskija. Me zanima, če je prišel s kamionom. To noč je bilo preveč alkohola, spanca pa premalo... Še preveč smeha mi je pobrala izjava, ki jo je ponavljal naš basist, v originalu pa izrekel Joe iz Incantation: »When I come home, I'm gonna eat like a motherfucker!«

Petek, 6. 5. 2005
Jutro in zajtrk. Uganite, kdaj sem vstal. Ja, tudi na festih postanejo stvari sčasoma predvidljive. Incantation so šli domov, kar je povzročilo upad zanimivih dogajanj, pa še vreme je odločilo, da zajebe stvar. Tako sta mrzel veter in občasni dežek, ki je sčasoma postal nekaj več totalno zagrenila sceno in znižala temperaturo vsaj na 10 ali celo manj stopinj. Na srečo smo vedno imeli frende iz Nominon, da so nam ponudili pogovorne usluge in tu pa tam kaj alkohola. Okoli enih sem se sibirsko oblečen zatekel pred oder, kjer so začeli Turki Cenotaph. Odličen in glasbeno zanimiv ter kvaliteten death/grind v stilu Mortician, vendar ne tako enoličen. Super bobnar z veliko domišljije, low tuned tehnično komplicirane kitare in udaren bass, ki je pripadal pevcu, ki je nekako šola Incantation/Cannibal Corpse/Mortician. Vsak komad je bil »the next sickness is...«, na koncu pa še odlično zaigran Hammer Smashed Face, kar je Nemce pognalo v totalno evforijo. Kaj ne bi, saj gre za v Nemčiji prepovedano pesem. Za njimi so prišli Debauchery, ki so bili pijani in totalno politi z umetno krvjo. Udaren in enostaven death metal z dobro zajebantsko komunikacijo. Hit je Blood For Blood God, največja atrakcija pa XXXXL basist, ki igra samo v hlačah, preko vampa pa nosi krvav predpasnik, ki bolj malo zakriva. Mad butcher, he, he. Največja atrakcija so vsekakor bili Nizozemci Romperprop – trio, oblečen v kirurga, mumijo, vsi krvavi, plastični dojenček, obešen na bobnarsko stojalo, vendar z ogromnim dildom. He,he, he... Goregrind v stilu Malignant Tumor in Gut, ubijalski bobni, enostavne low tuned melodije, distorziran bass in dva vokala na efektih. Komadi Coffin Coughin (kašljanje v krsti), When She Licks My Only Ball itd. Ha, ha, ha... odlično in gore do konca! Še pohvalne priredbe od Impetigo (Boneyard) in Gut. Tipi si še do nedelje niso uspeli oprati krvi.
Prihajajoč iz Walesa, so Desecration razturili oder s svojim tehničnim in brutal death metalom, ki pa (kot pri vseh bandih iz Velike Britanije) močno odseva tisto old-school naravnanost in čar. Igrali so pesmi z vseh plošč, jasni dvojni vokalni napad (kruljenje in kričanje), nori bobni s čistimi blasti in ubijalske melodije. No tea time bullshit, only gore and perversion. Za njimi pa končno Gorerotted, ki so po izgledu resda šminkerji, ampak tole je bil eden najbolj brutalnih bandov, kar sem jih gledal. Dual vokal attack (včasih resnično neverjetno kruljenje), tehnični petstrunski bass, dve kitari in zmešani bobnar, ki tolče tako hitro kot tisti iz Kataklysm na zadnji plati (neverjetno za videti). Seveda hiti kot Hacksore, Stab Me Till I Cum, Only Tools And Corpses, Cut Gut Beaten Eaten, pa še nekaj novih stvari s kmalu prihajajočega A New Dawn For The Dead. Odlični repertoar so nadaljevali ameriški Lividity, menda prvi sickness band, ki sem ga slišal v življenju. This is just for tight little cunts! Vsi, ki imajo fetish for the sick, so bili lahko več kot zadovoljni – malce bučen zvok in ubijalski bobni (namesto bass bobnov dva Rolandova pada in triggerjev sploh ne rabite) ter pesmi, s katerimi nikoli ne boste dobili punc – The Urge To Splurge, Tight Little Cunts, Graveyard Delicacy in končni hit Lacerations Of An Unclean Twat. Dvojica Bishop/Kibbler resnično ubija. Direktno iz Švedske z majhno zamudo pa 100% beer death metalci, Vomitory. Resnično dober nastop je motil precej hrupen zvok, vendar me to ni ustavilo, da se mi ne bi trgalo do konca. Medtem ko sta Cepo in Vasko trla viski kole, sem jaz norel na komade kot Primal Massacre, Autopsy Extravaganza, Chainsaw Surgery, Blood Rapture, Revelation Nausea itd., na koncu pa še The Voyage. Zakon! Legendarne Entombed sem pustil pri miru, ker me death'n'roll, ki ga zdaj ustvarjajo, ne zanima. Totalna pijanica me je spravila v šotor že okoli enih, medtem ko sta dve tretjini Dickless Tracy pili do petih zjutraj in povzročila marsikatere preglavice, o katerih ne bom pisal. Kar se spomnim iz te noči je pijani Paul Speckmann, ki poje Viva Las Vegas in spanje pri petih stopinjah celzija. Don't you fear the winter - fuck it!

Sobota, 7. 5. 2005
Z Vaskom se zatečeva v backstage šotor na pol litra vročega čaja. V šotoru so Hatesphere, pijani ko krave. Kul! Jutro preteče v zdravljenju mačka, segreti se ne bo možno. Kupim si še nek časopis, ker vem, da bom večino dneva prespal v avtu, kjer je edino toplo. Vreme je totalno sranje, od sonca ne bo nič, rahlo deževanje se razvije v deževni ponedeljek, the shittiest option possible. Oder zadnji dan odprejo Poljaki Perverse, ki so izredno mladi in tehnično izredno sposobni death metalci v stilu Decapitated. Zanimivo. Velik minus je žal popolna statičnost pevca/basista, ki zgleda do konca prestrašen, ter pomanjkanje komunikacije. Obetajo pa, razen priredbe Hammer Smashed Face, ki je bila zanič. Tipi po svoje niso imeli sreče, saj jim je šla struna – to je bila tišina in pol – pa težave z bassom in uničen bass trigger. Too much! Švedi Anata so imeli menda najbolj agresivne bobne – blasti tega banda so tako močni, da so trgali gate. Kitarske melodije in vokal pa dosti bolj straight out Morbid Angel in Hate Eternal, dodaten plus pa je smešna čupica pevca/kitarista, ki ima stojalo za mikrofon postavljeno kot Lemmy. Fearer sem prespal v avtu, ampak so baje bili dolgočasni, neka kopija v stilu Obituary. Disparaged iz Švice sem tudi izpustil, saj ste jih lahko videli z Grave na Mostovni. Zanimivo je, da imajo člana, ki je po rodu Hrvat, kar je bilo fino za medsebojno komunikacijo. Yyrkoon so imeli težave z bass bobnom, ampak so vseeno odlično odigrali svoj novodobni catchy death metal repertoar. Na moje veselje veliko komadov z nove plošče, še posebej Doctor X in Blasphemy. Zakon! Drugače pa tudi band z najbolj glam basistom. Desaster so nemški old-school blackened thrash, v katerem je samo basist blacker po imageu, ostali pa usnje, bierbauch (bobnar zmaga) in čupicami ter špicami. »Total fuckin satanic thrash« z veliko bobnarskega fušanja in super vokalom. Resnično potrebna osvežitev za tale fest. Thrash for Satan! Hatesphere so zelo razmrdali folk, ki je skakal sto na uro dežju navkljub. Moshing action do konca in lepe tetovaže pri pevcu, drugače pa kar nenavadna stvar za brutal fest. Avulsed, band legendarnega Davea Rottena iz Španije, je po mojem imel najboljši live nastop. Catchy old-school death z veliko melodike, vendar je v ospredju predvsem Rotten, ki čupira kot Corpsegrinder in ob tem kruli in kriči – goreovsko, ampak razumljivo. Potem pa še stage diva in kruli, nenehno je v gibanju. Ostali pomagajo, ko se igrajo hiti kot Blessed By Gore, Stabwound Orgasm in nekaj novih kot recimo Goresplattered Suicide. Zakon! Disfear je crust/HC projekt Tompe Lindberga iz At The Gates in je tipično crustersko dolgočasen in enoličen. Ok, Tompa rules, ampak band je čista beda – raje bi poslušal DS13, Disrupt itd. V tem času smo Dickless Tracy podrli šotor, ker je bilo prehladno, napovedali so tudi ogromno dežja (that came true later). Potem pa na Blood Red Throne, ki so menda edini true death metal band iz Norveške, ampak so me pustili hladnega kot kasnejše temperature. Totalno povprečno in dolgočasno. V tem času smo spet naredili invazijo na viski kole. Za njimi pa Impaled Nazarene – odličen zvok in fuck you attitude ter komadi Sadhu Satana, Armaggeddon Death Squad, Karmakeddon Warriors in še mnogi drugi hiti. Mikka je trd kot lešnik in statičen (Jack Daniels style), vendar njegov band nori. Fuck Your God And Fuck You! Več kot štiridesetminutno čakanje na deževnem in mrzlem igrišču ne poveča adrenalinskega občutek, ampak Suffocation se splača čakati. To je eden najboljših death metal nastopov, kar sem jih gledal. Še vedno lahko samo občuduješ Mikea Smitha na bobnih, ki ne loči med močjo levice in desnice – brez problemov uporablja obe. Ta tip je car. Saj poznate njegovo delo pri Suffocation, vendar se odlično odreže tudi pri Culrossovih ali pa Bohnovih forah. Kakšen set! Uf... Kitarist Terrence Hobbs je žival, nenehno nori in njegove tehnike igranja so neverjetne in obvezne za ogled. Drugi kitarist brez problemov izvaja čarovnije Douga Cerrita, medtem ko je basist kot tornado – and boy, how he uses his fingers! Norec. Glavna atrakcija je seveda »homicidal maniac« Frank Mullen, ki je rekel, da če ne bi pel, bi raje bil serijski morilec oziroma celo razmišlja o tem poklicu, ko bodo Suffocation dokončno prenehali z ustvarjanjem 100% tehničnega brutal death metala. Začeli so z Liege Of Inveracity, nato pa Subconsciously Enslaved, Effigy Of The Forgotten, Demise Of The Clones, Tomes Of Acrimony, Torn Into Enthrallment, Katatonia, Funeral Inception, morda še kaj, vendar brez hitov Thrones Of blood, Breeding The Spawn (posvečen brutalkam) in seveda Infecting The Crypts. To je to! The fathers of brutal death at their best! Neverjetno in unikatno doživetje. Ekipa Dissection je svoje v tistem mrazu po mojem prišla na, ampak mi je dol viselo za to, zato sem šel v avto, se zavil v spalko in ob prijetnem zvoku udarcev kapljic dežja v steklo zaspal.
Naslednji dan pa pokoncni ob 7.00, hitro prebujanje ob mrzlem vetru in vožnja, dokler nismo prispeli v Slovenijo okoli 17. ure popoldan. Ves čas nekakšna mešanica butastega deževnega vremena, v Avstriji pa lepo, sončno, pa še kosilo smo si privoščili. Po prečkanju meje smo se ustavili še v Kranju, kjer smo pivo skoraj naročili v nemščini... Ach, es ist denn da. Težko se bo vrniti v vsakdan, vendar... Tuš – ti si moj najboljši frend.