Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

24. 10. 2011

Heidenfest 2011

Cvetličarna Mediapark, Ljubljana / 19.10.2011

Letošnja jesen se je že dobro začela in tretjo edicijo Heidenfesta so v sklopu turneje tokrat v Ljubljani imeli čast odpreti Islandci Skálmöld. Šele dve leti stara skupina se je predstavila s prvencem Baldur, ime pa poznavalcem nordijske mitologije takoj izda tematiko njihovih besedil, glasba sama po sebi pa zveni tako, kot da je band skušal združiti islandsko ljudsko glasbo in Iron Maiden. Fantje se pri imidžu niso ravno najbolj potrudili, so pa zato toliko več truda vložili v samo glasbo. Glede na to da so igrali prvi, si jih je ogledalo veliko ljudi – morda zaradi kislega vremena in mraza, najverjetneje pa prav zaradi njihove glasbe. Občasno je kričeč vokal enega kitarista spominjal na Månegarm, spet drugič so z večglasnim petjem zveneli kot Týr. Dobro so komunicirali s publiko, ogreli nekaj posameznikov in poskrbeli za dobro in sproščeno vzdušje v že napol polnem VPK-ju. Za primerjavo; na zadnjem Paganfestu je med nastopom prvega banda Arafel bila dvorana bolj kot ne prazna.
Po krajšem premoru so oder zasedli Norvežani Trollfest. Za band, ki je nastal bolj »za foro« so prišli zelo daleč in zakaj pa ne; so edinstveni pivski trolski band. Še pevec je prišel na oder preoblečen v pivo. Njihov nastop je bil zelo energičen in poskočen, nemudoma pa mi je v oko/uho padel saksofon, vse skupaj pa je zvenelo malce balkansko, če ne že turško, včasih celo mehiško (na primer pesem Karve). Niso ravno za vsakogar, ki se sicer najde v folk metalu. Za razliko od predhodnikov so imeli Trollfest zelo dodelan imidž – poraščeni, potetovirani in umazani troli, ki še bolj kot v svojih gorskih jamah uživajo na odru. V publiki so povzročili že prvi circle pit, deathmetalski vokal pa se je izkazal za še eno presenečenje. Besedil se sicer ni dalo razumeti, so pa (naj omenim kot zanimivost) napisana v neki mešanici norveščine in nemščine, ki ji sami pravijo kar »trolski jezik«. Na trenutke so harmoniko zamenjali z banjom, kar je zvenelo precej posrečeno, občasno pa so po ritmu spominjali na izraelske Melechesh. Trollfest so vsekakor idealna izbira za na veselice, kakršna je bila na letošnjem Heidenfestu.
Tretji so oder zavzeli ruski Arkona in, tako kot na letošnjem Metalcampu, tudi tokrat navdušili. Osredotočili so se na promocijo svojega zadnjega albuma Slovo, niso pa manjkale niti pesmi Goi, rode, Goi in Yarilo s predzadnjega albuma ter Stenka na stenku z letos izdanega istoimenskega EP-ja. Masha je skakala po odru, se drla, pela, nagovarjala publiko v svoji materinščini in končno opustila zahvale v stilu »thank you, my friend«. Oddajala je obilico energije, ki se je v skoraj polni dvorani že oprijela poslušalcev. Publika se je razvnela, plesala, vihtele so se glave, zares se je pričelo tudi moshanje. Za dodatno atmosfero so poskrbeli še z dudami in flavto, kar je bilo res dobrodošlo, saj se kljub izvrstnemu zvoku na odru samo z matrico pristnega efekta na koncertu ne more vedno doseči, pa naj bo na njej nešteto simfoničnih vložkov.
Arkono so nasledili Alestorm. Sicer ne vem, po kakšni logiki je bil sestavljen vrstni red nastopajočih, saj so Škoti kot zasedba mnogo mlajši in se posledično s svojo diskografijo lahko le skrijejo pred svojimi predhodniki. Glede na njihovo ime in glasbo ter dejstvo, da je večina obiskovalcev z vsako uro postajala vse bolj opita, takšen vrstni red niti ne preseneča. »Pirate metal« je vsekakor nekaj novega, opaziti je bilo celo nekaj predčasnih maškar v stilu Piratov s Karibov. Odločila sem se dati Alestorm priložnost in poslušala nekaj pesmi, se navdušila nad dejstvom, da niso imeli le klaviaturista, temveč da je še pevec igral na keytar, vendar sem po naslednji kitici v nagovoru publiki obupala: »When I come back from a mighty quest I have no need for sleep or rest. I head to a tavern for a drink and get so drunk I cannot think. A wench by my side and a jug of mead, these are the things I most need. So I sit back and sing this song and drink and party all night long.« Še predobro odraža dejansko stanje v družbi in smer, v katero je zašel folk metal in hkrati odgovarja na vprašanje, zakaj je postal v zadnjem času tako popularen, poglabljanje v to na tej točki pa bi bilo vendarle brezpredmetno. Alestorm imajo dobra besedila, so inovativni, so naredili enako dober žur, če ne še boljšega, kot Trollfest … le osebno sem se raje zunaj nadihala malce svežega zraka, ker je v dvorani že zdavnaj zavladala savna.
Turisas so nastopili kot naslednji in navdušili. Niso skoparili s komplimenti na račun »naše prelepe dežele« in »zveste publike«. Po vseh pričakovanjih je bil njihov nastop epskih razsežnosti, kot bi poslušali njihove studijske posnetke, pevec pa se je zelo trudil pri komunikaciji s publiko. Violinist je občasno stopil v ospredje s prelepimi melodijami in malce umiril že razgreto vzdušje v dvorani. Med tretjo pesmijo To Holmgard And Beyond, ki sem se je najbolj veselila, pa se je zopet pričel mosh pit, ki je na tej točki postal že prav nadležen. Sklepam, da je slednjemu botroval predvsem alkohol. Povsem razumem, da se različni ljudje vživijo v glasbo na različne načine, vendar se mi zdi razmetavanje na prav vseh šest dokaj različnih bandov v istem večeru že absurd. Pozdravila pa sem nekaj veseljakov, ki jih je nosila publika sem in tja po dvorani in videlo se je, da band uživa vsaj toliko kot njihovi oboževalci. Finci so se tako kot večina nastopajočih osredotočili na nov material, vendar so poleg Stand Up And Fight zaigrali tudi priredbo Rasputin in svoj legendarni Battle Metal ter dali vse od sebe, za kar jih je publika z glasnim prepevanjem, bučnim aplavzom in vzklikanjem bogato poplačala.
Kot zadnji so nastopili njihovi sorojaki Finntroll. V zadnjih dveh letih so ogromno koncertirali, zato so med verjetno že neštetokrat preigrane pesmi vnesli nekaj novosti. Najprej so zaigrali svoje stalnice Trollhammaren, Solsagan, Under Bergets Rot, Jaktens Tid itd., nato pa svoj nastop poživili z nekaj priredbami. S prvo, Oingo Boingo priredbo Insects, so publiko pripravili do ploskanja po ritmu in plesa. Navsezadnje se refren glasi »Insects make me, make me want to dance, dance, dance!«. Z naslednjo priredbo The God That Failed od Metallice, ki so jo posneli za Metal Hammer, pa je publika dobesedno omrtvela, band pa je bil vidno razočaran. Ali je krivo dejstvo, da je bila večina obiskovalcev Heidenfesta zelo mlada in ni odraščala ob Metallici ali pa za mlačen odziv obstaja kak drug razlog, ne vem. Finntroll nekako niso uspeli popeljati že utrujene publike do takšnega konca večera, kot si ga je marsikdo želel, dvorana pa se je proti koncu že kar praznila. Na koncu so zaigrali še Rivfader, eno svojih najstarejših pesmi, in tako presenetili marsikaterega že malce starejšega fana. Z malce drugačnim, a vsekakor nepozabnim nastopom so zaključili skoraj šest ur glasbe, ki v živo sredi tedna res ni mačji kašelj, vsekakor pa vredno vsega potrpljenja in denarja. Heidenfest je več kot uspel in upajmo, da bo naslednji le še boljši.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija