HiRock Festival 2013

V poplavi vsakovrstnih festivalov, ki vzklijejo (in propadejo) vsako leto, je moj pogled še posebej pritegnil »novorojenec« HiRock. Dvodnevni festival na dveh (precej oddaljenih) lokacijah – Chiemgau na Bavarskem in Loreley ob reki Ren –, kjer se (vsaj v teoriji) izmenjujejo isti bandi, sicer ni neka novost, a tale je imel res impresiven seznam nastopajočih. Prvi dan Journey, Whitesnake, Europe, Black Star Riders (ex-Thin Lizzy), Voodoo Circle in H.E.A.T., drugi dan pa Toto, Survivor, Rick Springfield in FM. To so imena za sladokusce, ki jih v »naših« krajih ne vidimo vsak dan, tako da je bil obisk zares obvezen. In tako se je neke sončne (več o tem kasneje) sobote kar konkretna skupina Slovencev odpravila osvajat Bavarsko.
Priti do Münchna je »mala mal'ca« za večino rednih obiskovalcev koncertov pri nas, če pa je koncert še 150 km bliže, potem pot sploh ni več vredna omembe in po manj kot treh urah vožnje smo prispeli v chiemgauski Inzell, bavarsko letovišče, kjer večino mesta predstavljajo hoteli in apartmajske hiške. Prvi postanek je bil seveda v diskontu s pivom (augustiner lager in edelstoff – 65 centov za pol litra; fak of očetnjava!), sledilo je degustiranje kupljenega v hotelskem apartmaju in nato hop na prizorišče na drugi strani mesta, kjer so svoj nastop začenjali švedski melodični prvaki H.E.A.T.
Mlada skupina se je na sceno prebila okoli leta 2008, v 2010 pa je na mesto vokalista stopil odlični Erik Grönwall, sicer zmagovalec švedskih »Talentov« tistega leta, in tako so lani izdali eno najboljših melodičnih rock/metal plošč zadnjih dvajsetih let, Address The Nation. Kratek nastop v Inzellu so tako sestavljali predvsem komadi s te plošče, ki so se več kot očitno prijeli med poslušalci, saj se je glede na zgodnjo uro (15:30) zbralo kar precej ljudi, ki so jih H.E.A.T. kljub slabšemu zvoku pripravili do sodelovanja. Vrhunec nastopa je seveda predstavljala skladba Living On The Run, ki je na rednem predvajanju tudi v Kadilnici Of Death naših Dihurčkov v Orto Baru. Prijetno ogrevanje, vsekakor pa si bo skupino treba nekoč ogledati na samostojnem klubskem koncertu.
Odmor za pivo je trajal dlje kot načrtovano, saj nas Voodoo Circle nikakor niso prepričali. Nemški klon Whitesnake, pri katerem sodeluje tudi legendarni Mat Sinner (Primal Fear, Sinner), na festivalu, kjer igrajo originalni Whitesnake, pač ni potreben. Poleg tega pa šarmiranje v stilu Coverdalea, a z nemškim naglasom, deluje precej komično vsakomur, ki mu kislo zelje in bratwurst še nista skisala možganske skorje. Skupini z glasbenega vidika sicer ni česa očitati, tudi posnetki so razmeroma sprejemljivi, a na odru vse skupaj deluje posiljeno in neprepričljivo. Naslednji, prosim.
Thin Lizzy so mrtvi že trideset let, tu ni nobenega dvoma ali manevrskega prostora, a Scott Gorham se vseeno oklepa stare slave in njegovo precej zgrešeno inkarnacijo Thin Lizzy smo imeli možnost preveriti že na festivalu Gods Of Metal 2. 6. 2007, torej le dan manj kot šest let pred Inzellom. Vmes so skupino zapustili številni člani z Johnom Sykesom na čelu. A Scott ni obupal. Sestavil je novo zasedbo z Rickyjem Warwickom (The Almighty) na vokalu in legendarnima »plačancema« Marcom Mendozo na bas kitari in Jimmyjem DeGrassom na bobnih ter tako nadaljeval z oživljanjem duha »Lizike«, sedaj pod imenom Black Star Riders. Očitno je sprememba imena skupini dobro dela, saj so bili Black Star Riders veliko presenečenje festivala. Super nastop, odličen zvok in sproščenost so najboljši poklon duhu velikega Phila Lynotta. Material Thin Lizzy so konkretno obogatili s skladbami lani izdanega prvenca All Hell Breaks Loose, pri čemer še posebej izstopa zares odlični rocker Bound For Glory, ki se ti poje še dolgo po tem, ko si ga prvič slišal. A brez klasičnih hitov Thin Lizzy kakopak ne gre in po pričakovanjih so nekaj tisoč obiskovalcev najbolj razgreli legendarni Jailbreak, Massacre, Emerald ter seveda zaključna klasika The Boys Are Back In Town. Na koncu je bil to zelo dober koncert in vrhunsko ogrevanje za prihajajoče nastope. Če imate kje priložnost poslušati tele jezdece in vam klasični Thin Lizzy niso tuji, nikakor ne oklevajte, saj vam bo v nasprotnem primeru kar konkretno žal.
Že z Black Star Riders smo na HiRocku dali v višjo prestavo, z njihovimi nasledniki Europe pa se je začelo zares. Legendarna švedska skupina, katere nepozabni hit The Final Countdown nam že vsem leze iz ušes in drugih odprtin, pa danes, v drugem delu svoje kariere (po vrnitvi leta 2004, ko smo jih gledali tudi na Masters Of Rock na Češkem), ne igra več na karto melodike in tehnične dovršenosti, temveč na izpovedno moč blues rocka, črnine na odru in »zrelega« glasbenega izraza. Okej, vsakomur svoje, plošča Bag Of Bones je iz objektivnega glasbenega stališča močan izdelek, a sam bi na koncertu raje slišal kaj več iz obdobja med ploščama Europe (1983) in Prisoners In Paradise (1991); predvsem slednjo in njeno predhodnico Out Of This World fantje praviloma ignorirajo. Razlog je verjetno v dejstvu, da je tam kitaro igral Kee Marcello, ne pa originalni in sedanji kitarist John Norum. Prav v Norumu tiči težava današnjih Europe, saj ima dec na svojem krasnem črnem gibson les paulu skoraj zaprte visoke tone, podobne nastavitve pa so prisotne tudi na njegovih marshallih, zato je zvok zasedbe v novi dobi moderen, zamazan in v osnovi zelo drugačen kot v zlatih časih. Fantje so torej okrog 19:30 zasedli oder in vžgali s prvim singlom zadnje plošče, Riches To Rags. Energije na odru ni manjkalo, a publika vseeno ni sodelovala, kot bi lahko. Po Firebox je sledil eden boljših »novodobnih« komadov, Not Supposed To Sing The Blues. Nato je sledil pravi bonbonček setliste, heavymetalski šus Scream Of Anger z davnega leta 1984 izdanega albuma Wings Of Tomorrow. Oboževalci starega obdobja so dobili svoje tudi z legendarno Superstitious, kjer pa je bilo očitno dokazano, da so leta tu in Joeyjev vokal ni več to, kar je bil, a je pevec linije priredil svojim trenutnim sposobnostim, tako da manko ni bil preveč moteč. Ljubezenski del setliste je nadaljevala novejša Love Is Not The Enemy, nato pa sladkorna bomba v obliki globalnega hita Carrie, ki pa ga zadnje desetletje na veselje vseh diabetikov v občinstvu odigrajo z akustično kitaro v Joeyevih rokah in s tem omilijo eksplozijo cukra, ki bi sicer lahko povzročila najmanj prebavne motnje trše usmerjenim poslušalcem v publiki. Z izjemo Last Look At Eden, enega bolj pozabljivih komadov nove dobe skupine, smo nato do konca koncerta ostali v objemu »stare šole«, Europe so v zaključku namreč odigrali »obvezne« Rock The Night, Seven Doors Hotel in The Final Countdown. Soliden nastop, a kot smo od Europe vajeni že nekaj časa, brez presežkov.
Za Europe so sledili še eni lomilci src iz zlatih osemdesetih, Whitesnake, z nenadkriljivim rock'n'roll dedkom na čelu, Davidom Coverdaleom. Skupina, ki je tako kot Europe v devetdesetih poniknila, je v zadnjem desetletju koncertno izjemno aktivna in se že večkrat pojavila tudi v naših krajih in naših reportažah (Gods Of Metal 2006, Sweden Rock Festival 2006, Bang Your Head 2006, Masters Of Rock 2006, Sweden Rock Festival 2011 in v Ljubljani leta 2011, tako da o kakih neznankah in presenečenjih ni bilo govora. Dobrodošel je povratek Tommyja Aldridgea na bobnarski stolček zasedbe, sicer pa vse poteka kot po tirnicah – Davidov vokal je še vedno zelo skrhan, ostali fantje ga še vedno vlečejo ven, Tommy po potrebi še vedno razbija baterijo z golimi rokami, Doug Aldrich in Reb Beach pa sta še vedno eden najboljših kitarskih dvojcev sodobnega melodičnega rocka. »Beli kačoni« imajo pod pasom toliko odličnih plat in uspešnic, da lahko igrajo karkoli, pa bo narod užival in tako je bilo tudi tokrat. Dobro razpoloženi Coverdale ima animacijo publike v malem prstu, tako da se je skakanje in skupinsko petje refrenov začelo že s prvim komadom, klasiko zgodnjega obdobja, Give Me All Your Love Tonight, in ni ponehalo vse do konca, pa najsi je šlo za klasike tipa Ready And Willin', Bad Boys in Fool For Your Loving ali novejše, kot so Can You Hear The Wind Blow in Forevermore. Čustvenejši trenutek je nastopil ob napovedi komada Gambler, ki ga je David posvetil preminulim bivšim članom zasedbe Melu Galleyju, Jonu Lordu in Cozyju Powellu. Seveda pa na koncertu Whitesnake ne smejo manjkati »stiskalnice« in tako smo lahko slišali klasiki Is This Love in Don't Break My Heart Again ter prej omenjeni Forevermore. Manjkali niso niti solo vložki Douga, Reba in Tommyja ter bradatega basista Michaela Devina, ki ga je David šaljivo napovedal z »is this beard, that I'm feelin', is this beard that I've been searchin' for«. Zaključek standarden: Here I Go Again in Still Of The Night. Zadovoljivo, v bistvu celo boljše kot v Tivoliju 2011.
Vloga nosilne skupine prvega dneva je v zadnjem trenutku pripadla ameriškim AOR velikanom Journey. Upravičeno. Poleg dejstva, da je skupina v našem dometu precej redko, so trenutno v odlični formi, kar so dokazali že takoj na začetku z rušilcem Separate Ways. Journey sicer niso band, ki bi spadal na klasično metalsko playlisto, a so med ljubitelji kvalitetnega rocka že skoraj štiri desetletja zapisani z zlatimi črkami. Val kadrovskih menjav po odhodu prvega grla zasedbe Stevea Perryja v devetdesetih so zaustavili s fenomenalnim filipinskim vokalistom Arnelom Pinedo ter z njim izdali tudi solidni studijski plošči Revelations in Eclipse, a tokrat so nam servirali skoraj izključno največje hite zasedbe, kar je večini publike očitno prijalo. Za razliko od Whitesnake Journey nimajo praktično nikakršne odrske kulise (tu kraljuje le ogromna bobnarska baterija Deana Castronova), Arnel pa po zadnjem stilskem »izlivu« prej spominja na nogometnega zvezdnika Barcelone kot rock vokalista. A glasba tu govori zase. Journey so že vse od osemdesetih let nagnjeni na rahlo metalizirano stran zvoka, za kar je odgovoren predvsem vodja in kitarist zasedbe Neal Schon, ki se je svoj čas dokazal tudi v izjemni hard'n'heavy zasedbi Hardline, k temu pa je pripomogel tudi tedanji bobnar te zasedbe, danes pretepač kož pri Journey, Dean Castronovo. Hiti so si sledili en za drugim in tako so nam Američani servirali Any Way You Want It, Stone In Love in Keep On Runnin' (kjer je svoje izjemne vokalne sposobnosti dokazal tudi prej omenjeni bobnar Castronovo). Sledilo je nekaj obveznih balad, kot so Lights, Open Arms ter kasneje izjemna Faithfully, sicer pa so ga Journey »žgali« na polno z rušilci tipa Escape in Edge Of The Blade (to pot so žal izpustili Only The Young), prava norija pa se je začela ob uvodnih taktih podaljšanega refrena v legendarno »Kolo na nebu« oziroma Wheel In The Sky. Journey so nato v klasični rock maniri zapustili oder, a se vrnili za dodatek, kjer so nam servirali obvezna Ask The Lonely z novo izjemno vokalno predstavo Arnela in zimzeleno klasiko Don't Stop Believin', nakar je bilo koncerta nepreklicno konec, mi pa smo žur nadaljevali v našem apartmaju, nezavedajoč se katastrofe, ki se je odvijala okoli nas.
Že prvi dan je namreč začelo močno deževati na območju celotne južne Nemčije, ta dež pa se je nadaljeval tudi skozi vso noč in naslednje jutro, kar je pripeljalo do tega, da je veliko jezero Chiemsee prestopilo bregove in zalilo avtocesto s severa do Inzella. Tako smo ob napovedanem začetku drugega dne festivala ob 16h v napol prazni dvorani čakali razplet zgodbe, medtem pa so nam ušesa mučili lokalni starčki s fenderji brez distorzij, ki so na vso moč nategovali heavymetalske viže Smokie, The Beatles in podobnih šlagerjev (bruh! ). Okrog pol šestih pa je kocka padla – festival je bil zaradi poplav vseokoli odpovedan, saj se skupinam ni uspelo prebiti do Inzella, in tako smo se poklapani lahko le odpravili na »plavanje« proti domu. Na tem mestu bi pozdravil še ekipo Rocklinea in vse ostale slovenske udeležence odprave, ki so kljub odpovedi poskrbeli za zares odlično vzdušje na tem festivalu in dokazali, da pravi rokenrol duh pri nas vseeno še tli!