.jpg)
Trajalo je osem let in tri studijske albume, Formulas Fatal to the Flesh, Gateways to Annihilation in Heretic, da se je David Vincent, član z drugim najdaljšim stažem pri Morbid Angel, leta 2004 vrnil z bas kitaro za mikrofon. Nekateri so ta dan čakali kot drugi čakajo na čudežno vstajenje Chucka Schuldinerja od mrtvih, čakanje pa je bilo za nas na Stari celini leta 2006 poplačano s poletno evropsko turnejo, v okviru katere smo bili razveseljeni s setlisto bandovih največjih klasik in obljubo, da se bodo vrnili. Le slabi dve leti kasneje se je sveta trojica Azagthoth, Sandoval in Vincent res vrnila, in sicer tudi na slovenska tla, natančneje v mariborski Štuk. Takrat s(m)o bili vsi veseli, da je Tucker končno zapustil band, ker naj bi zdaj bilo jedro ponovno popolno in naj ne bi bilo več nobene ovire, da iz hiše Morbid Angel po številnih letih čakanja po albumu Domination spet prejmemo novo deathmetalsko odrešenje, ki smo ga tako zelo željni in potrebni. Leta 2011 smo nato res dočakali sporni Illud Divinum Insanus, Morbidni Angeli so se ponovno odpravili po svetu, da bi širili svoje besede zlobe in zla, a po drugi strani je to bil ponovni začetek konca, ki ga nihče od nas nevernikov ni pričakoval. Ponovno so se začela trenja znotraj banda in ponovno je prišlo do ločitvenega postopka. Azagthoth se je zatekel k Tuckerju, k Vincentu se je vrnil Yeung, skrbništvo nad otroci (beri: albumi) je bilo razumno razdeljeno, medtem ko smo mi poslušalci ponovno postali razdvojeni med varnim in zanesljivim objemom matere ter strogo, a zmeraj pravično roko očeta. Kot zunanji opazovalci, kot nekakšni otroci, ki cele dneve visijo pri sosedih, ker je tam zmeraj vse lepše in boljše, smo seveda čustveno vpleteni, a hkrati o celotnem dogajanju premalo obveščeni, da bi lahko dodobra presodili, kdo ima prav in kdo se samo neupravičeno kuja. Posledično smo se pač postavili na eno stran, od koder z zadržanostjo, a hkrati s strogim kritičnim očesom spremljamo dogajanje pri najbolj morbidnih sosedih.
Ko se torej Oče odpravi od doma, da na svoj način pove, kar pač meni, da je treba povedati, ga v dva tabora razdeljeni sosedovi otroci pridemo sicer poslušati, vendar v dosti manjšem številu kot včasih. Skeptičnost je torej visela v zraku, te pa se je zavedal tudi Oče, ki je sebi v podporo na obisk pripeljal še kalifornijske folk/thrash metalce Helsott in pionirje horror death metala Necrophagia.
Koncert se je začel z zanemarljivo zamudo, ki je bandu prinesla 100 odstotkov več obiskovalcev, kot če bi začeli igrati po urniku. Namesto štajerske karavane štirih metalcev je v dvorani ob začetku koncerta stalo največ 10 metala žejnih, ki pa smo svojo žejo morali gasiti z različnimi izbranimi pijačami ob šanku, saj so Helsott namesto vode vlivali olje na naš deathmetalski ogenj. Zakaj, se sprašujete? Ste v prejšnjem odstavku zamudili navedbo žanra, ki ga Američani igrajo? Jasno je bilo, da je band glavni sponzor turneje, manj jasno pa nam je bilo, zakaj Oče ni vzel na turnejo vsaj še enega žanrsko bolj kompatibilnega banda. Klaviature in melodični thrash, ki je v živo izpadel bolj mrtvo obarvan, je bil dejansko pravo mrtvilo za razpoloženje. Poleg tega nisem prepričan, ali sta zasedbo mučila le neizkušenost in posledična trema, ker če deluje ta zmeraj tako zelo pasivno in zdolgočaseno na odru, potem naj raje opusti nastopanje in se povsem posveti le studijskemu delovanju.
Drugi so na oder stopili Necrophagia. Band šteje med utemeljitelje svoje zvrsti in je na sceni že preko treh dekad, zaradi česar je zame predstavljal najboljši potencial za največje presenečenje večera. Do njihovega nastopa se je pred dvorano in v njej že tudi nabralo lepo število obiskovalcev, ki so si od njihovega nastopa prav tako obetali veliko, če ne celo največ. Njihovo navdušenje oziroma zadovoljstvo mi je povsem razumljivo z ozirom na dejstvo, da opazuje človek na odru band, ki ga osebno spremlja že zelo dolgo obdobje. Z vidika nepoznavalca, z mojega vidika torej, pa je vse skupaj izpadlo bolj klavrno. Osebno mi je manjkala energija. To sem pogrešal tako pri članih, ki so zdolgočaseno kot Helsott pred njimi mučili svoje instrumente, kot tudi pri glasbi sami. V glavnem sem si za to okoliščino kriv sam, saj sem od Necrophagie pričakoval naspidiran šus v glavo, prejel pa srednje hitro koračnico utrujene četverice, ki jo vodi zadnji preostali ustanovitveni član. Necrophagia me niso prepričali ne z novejšimi komadi, kakor tudi ne s tistimi z njihovega čistega začetka, tam nekje iz leta 1986.
Da bo izpadel tudi nastop I Am Morbid kot nekakšen šov Vincenta in njegovih »plačancev«, je bila ena izmed glavnih bojazni, ki so zaposlovale misli slovenskega death metal poslušalstva. Osebno si Morbid Angel ne znam predstavljati brez njega, zato nobeno sekundo nisem imel občutka, da na odru spremljam tako imenovan cover band ali da kar koli deluje prisiljeno. Tako kot temelji moje mnenje na izključno subjektivnem doživljanju koncerta, tako je povsem razumljivo, da je marsikdo doživljal čisto nasprotje. Za vse tiste, ki se torej med nastopom I Am Morbid niso uspeli dovolj sprostiti, da bi lahko uživali v največjih klasikah death metala, ker so bili preveč osredotočeni na iskanje napak, mi je zelo žal, ker sem prepričan, da nastala okoliščina nikakor ni po godu tudi nastopajočim glasbenikom. Kar mi je po drugi strani vseeno nekoliko nerazumljivo, ker smo na slovenskih tleh in velikokrat tudi od slovenskih bandov bili deležni že marsikatere večje neumnosti, ki jo je publika z lahkoto pozabila ali poplaknila z dodatnim požirkom alkohola. Toda očitno imamo pri velikih bandih nižji prag tolerance.
Sestava banda torej ni bila samo na papirju kriva za nejevoljo, temveč je dejansko okrnila tudi njen nastop. Namesto promovirane četverice David Vincent, Tim Yeung, Ira Black in Bill Hudson je na oder prikorakala samo trojica čupavcev brez zadnjega imenovanega. (Zakaj je manjkal Bill Hudson, do trenutka pisanja teh vrstic nisem uspel/želel pogooglati.) Prvotno začudenje se je med uvodnim delom nastopa počasi razvilo v konkretno zaskrbljenost in nato v delno razočaranje, saj je zaradi pomanjkanja ene kitare konkretno trpelo popolnosti vajeno uho. Na trenutke so bili komadi resnično osiromašeni, med kitarskimi solažami pa je imel človek občutek, kot da posluša band med vajami, ko se segrevajo bobnar, basist in kitarist ter čakajo, da se vklopi še lead kitarist. Opisana okoliščina je moja ušesa najbolj zmotila med meni najljubšim komadom God of Emptiness, ki je bil ravno zaradi pomanjkanja ene kitare odigran improvizirano in zgrešeno.
Toda tudi takrat, ob skorajšnjem koncu koncerta, sem se uspel tej napaki le grenko nasmejati, saj me je iz meni neznanega razloga koncert proti koncu zmeraj bolj navduševal. Kljub menjavi kitare sredi komada in drugim manjšim pomanjkljivostim me je fasciniralo celotno vzdušje, h kateremu je v glavnem prispeval dobro razpoložen Vincent s svojimi zrelimi humorističnimi vložki in svojim nezamenljivim vokalom. In zaradi tega je on v mojih ušesih nepogrešljiv član Morbid Angel. Ne vem in ne znam si predstavljati, kako recimo zveni komad Eyes to See, Ears to Hear brez njegovega markantnega globokega glasu. Teh clean vokalov je pri Morbid Angel kar dosti, tako kot recimo tudi klaviatur, ki so v četrtek v Orto baru povsem manjkale. Vendar teh sploh nisem pogrešal, saj je tako vse skupaj zvenelo dosti bolj primitivno in direktno.
Lahko bi se še podrobneje dotaknil setliste, ki je bila res odlična, a naj na to temo povem le to: marsikdo je morda pogrešal recimo komad Chapel Of Ghouls, ki bi ga zagotovo bilo užitek slišati, a med podajanjem enega odličnega komada za drugim osebno nisem pogrešal ničesar. Vincent je v preteklosti že večkrat dokazal svoje veščine na odru, zato sem prepričan, da bo naslednjič z dodatnim kitaristom ponovno vse »top shit«.
