Immolation / Broken Hope / Sweetest Devilry / Eufobia

Nedelja, 16. februar 2014. Ljubljana, Channel 0. Immolation, death metal.
Daljšega uvoda ali najave takšne vrste dogodek resnično ne potrebuje. Kdor rad posluša death metal in sliši, da bodo v bližini ali smotrno oddaljenem kraju igrali Immolation, se tega dogodka enostavno udeleži. Smotrno oddaljen kraj pa je seveda zelo relativna oznaka, saj smo obiskovalci iz različnih krajev Slovenije za dotični koncert prevozili ali prepotovali dosti manj kilometrov kot ultra navdušenci iz Hrvaške in še bolj oddaljene Srbije, oboje državi, ki jih tokratna turneja legendarnih Immolation ni zajela. In naj že kar takoj povem: dolga (ali kratka) pot se je vsem obiskovalcem splačala, Immolation so se ponovno izkazali kot vrhunski band, navdušenje nad slišanim pa so najintenzivneje v prvih vrstah izkazovali prav obiskovalcih iz omenjenih južnih sosednjih držav. Toda preden lahko kaj več in podrobneje povem o glavnem bandu večera, moramo še mimo treh support bandov.
Tale »moramo« velja za prva dva nastopajoča večera. O Eufobii iz Bolgarije si nisem uspel ustvariti nekega pravega mnenja, saj sem le na kratko skočil v dvorano, da sem preveril dogajanje (beri: številčnost) publike, ki je tako rekoč ni bilo. Tako »na oko« je nastop prvega banda spremljalo približno petnajst parov ušes, glede na nekaj kratkih minut slišanega pa jim tega ne morem zameriti. Nastop modernega groove death metal banda, ki v osnovi ne ustreza mojemu okusu, sem raje zamenjal z intervjujem bobnarja zvezd večera.
Sledili so francoski Sweetest Devilry, ki igrajo melodični tehnični death metal. Čeprav nočem zanikati kakovosti in potenciala mladih glasbenikov na splošno, ti štirje mladci dodobra ustrezajo rubriki »obvladamo svoje instrumente, a kaj pametnega pa zaenkrat še nismo proizvedli«. Definitivno manjka bandu prava rdeča nit ali natančna ideja o tem, kaj želijo svojemu poslušalstvu sploh ponuditi, ker slišano dejansko ni bilo samo melodično in tehnično in tudi ne samo death metal. Mešanica tega in onega, slišanega in že prežvečenega, nezanimivega in nerodnega … Zagotovo bi še našel kakšen pridevniški par, s katerim bi lahko opisal njihovo glasbo, a mislim, da mi ni treba, ker saj veste, kam ciljam. Mogoče bi še omenil kitarske solaže, ki so bile same sebi namen, in kričeč vokal, ki ima toliko karizme in unikatnosti kot bela straniščna školjka. Tako me tudi ni čudilo in me je dodobra nasmejalo, ko sem kasneje med nastopom Immolation opazil, kako se pevec tega banda muči okoli brhke blondinke, namesto da bi se učil od pravih mojstrov na odru.
Po ponovno porazno nizkem številu gledalcev med Sweetest Devilry je bila dvorana že dobro napolnjena, ko sem le nekaj minut pred pričetkom brutaliziranja ameriških Broken Hope zasedel svoj položaj na balkonu. Pred zvezdami večera sem si želel spočiti noge, hkrati pa sem užival v nemotenem pogledu na dogajanje na odru in pod njim. Kasneje sem celo ugotovil, da je zvok »tam zgoraj« bil dosti boljši od zvoka »tam spodaj«, kar me je še dodatno razveselilo. Broken Hope so band, za katerega predhodno še nisem slišal, kar pa je okoliščina, za katero mi je po nedeljskem koncertu vsaj deloma žal. Peterica iz Chicaga močno in agresivno udarja po svojih deathmetalskih instrumentih in ob tem proizvaja prav »luštne« in zapomljive ritme, ki v živo pritegnejo celo poslušalca, ki jih predhodno ni poznal. Je pa imel band, tako kot tudi Immolation za njimi, nekoliko težave z zvokom, saj je bas kitara dobesedno požrla obe kitari, ki sta bili slišni le ko bas in bobni niso udarjali z vso silo. Po drugi strani pa je imel band iz tega razloga bolj brutalen, močnejši, globlji zvok in me na trenutke (a resnično le malo, da se ne razumemo narobe) spominjal na Mortician (ZDA). Edino vokal je stvar, ki bi se je še moral navaditi. Sicer pa so se Američani, ki ponovno delujejo po več kot desetletnem premoru, sprehodili čez dobršen del svoje diskografije, pri tem naredili poudarek na aktualnem studijskem albuma in tako izredno dobro ogreli in razveselili izkušeno publiko, ki je povprečno v letih štela zagotovo najmanj okoli trideset let. Nikjer torej nekih mladcev, ki po navadi poskrbijo za bolj divje dogajanje v dvorani, temveč večinoma umirjeno in zrelo poslušalstvo, ki iz preteklih koncertniških let ve, kako težko je po kratki noči in trdem vratu drugi dan sedeti za pisarniško mizo ali kako drugače oddelati svojih osem ur, zaradi česar koncerte spremlja bolj zadržano in intimno.
Setlista Broken Hope: Womb of Horrors, Dilation and Extraction, The Docking Dead, He was Raped, Swamped in Gore, The Dead Half, Rendered into Lard, Gorehog, Awakened by Stench, Give Me the Bottom Half, Into the Necrosphere, The Flesh Mechanic, Incinerated.
Potem pa Immolation. Če začnem zdaj z opisovanjem vseh čustev radosti in veselja, potem bo moje opisovanje zgledalo kot »copy-paste« različica reportaže nastopa istega banda iz leta 2012, ko so nastopili kot support black metalcem Marduk. Zato naj besede tokrat obrnem nekoliko drugače. Prvih nekaj minut oziroma kar cel prvi komad sem »panično« skakal sem in tja po dvorani in iskal pravi zvok. Desno spredaj nisem slišal kitare Roberta Vigne, levo spredaj nekoliko bolje, a je bil celoten zvok malo popačen. Prav tako nezadovoljen sem bil levo zadaj pri mizah in pred tonskim mojstrom, zato sem ponovno poskusil na balkonu. Tudi tam nisem bil ravno najbolj srečen, a s pomočjo poznavanja predstavljenih komadov v kombinaciji z malo domišljije, sem bil relativno zadovoljen. Immolation brez kitarskih vložkov Roberta Vigne so zame kot kava brez mleka in sladkorja – dobra poslastica s stalnim razmišljanjem o tem, da nekaj manjka. Poleg slabšega zvoka kitar tudi Ross Dolan v mojih ušesih ni imel najbolje uglašenega vokala, kar pa je seveda dosti manj moteče kot neslišne kitare. Drugače pa je bil koncert odličen. Spremenjena setlista, ki je vsebovala kar nekaj ne dostikrat v živo zaigranih komadov, ker se je band določenih že prenažrl, je ustvarila posebno vzdušje/občutke, zaradi katerih že šesto srečanje z Newyorčani ni izpadlo kot le obvezen obisk koncerta, temveč kot pozitivna koncertna izkušnja. Dobro polovico koncerta je publika, ki se je po Broken Hope deloma razredčila, spremljala Immolation relativno statično, pri komadu Nailed to Gold pa je nekaterim le popustilo in razvil se je skromen mosh pit, tekom nastopa kvarteta pa smo bili priča celo crowd surfingu in stage divingu. Vsa čast publiki in vsa čast bandu, ki se je mirno umaknil tistim nekaj »norcem«.
Kot je vsem znano, se Immolation vračajo v Evropo poleti, ko bodo opravili nekaj festivalskih nastopov, med drugim tudi na Metal Days, konec leta pa bodo imeli še eno dvoransko/klubsko turnejo, v okviru katere bodo nastopili v državah, ki so jih zdaj morali izpustiti. A več o turneji in drugih zgodbicah v zvezi z bandom, ki jih je v intervjuju izdal Steve Shalaty, si boste lahko prebrali že kaj kmalu na našem portalu.
Setlista Immolation: Kingdom of Conspiracy, Majesty And Decay, What They Bring, A Spectacle of Lies, Lost Passion, God Complex, Providence, Of Martyrs and Men, Bound to Order, A Glorious Epoch, Hate's Plague, Those Left Behind, Indoctrinate, Nailed to Gold, Challenge the Storm, All That Awaits Us, Despodent Souls.