Že pred meseci sva se z najboljšim prijateljem dogovorila, da greva konec novembra skupaj v Gradec na koncert IXXI. On najbolj zaradi Harakiri for the Sky, jaz pa zaradi Ellende. Na avstrijsko black metal sceno naju že zaradi Abigor vežejo spomini na srednjo šolo in rojstni dan si še vedno voščiva z »Orkblut!!!1«, tako da sva glasbeno dogajanje čez severno mejo vedno spremljala s precejšnjim zanimanjem. Moram pa vseeno priznati, da so mi Harakiri for the Sky nekako ušli, je pa kolega zato kupil njihova oba albuma takoj, ko so bandi končno postavili štante s svojo robo.
Na četrtkov večer se mi je v spomin vendarle najbolj vtisnila druga zasedba, in sicer je to relativno mlada graška instrumentalna skupina Arctic Sea Survivors. Poleg Ellende so kot domačini imeli tokrat najboljši zvok, kar se pri prvih nastopajočih le redko kdaj zgodi. Zaradi tega je še kar povprečen samonaslovljeni demo zvenel izjemno čisto in mogočno, k vzdušju pa so svoje doprinesle še statične in minimalistične luči modro-zelenih odtenkov ter sama pojava na pol v temo ovite četverice na odru; zakriti obrazi v kapucah ter razgaljena ramena silhuet, ki so se kljub maloštevilnim radovednežem pred seboj hitro vživele v svoje igranje, sčasoma pa se je tudi solidno napolnila dvorana. Polurni nastop mi je minil prehitro, zaradi česar me je najprej prevzel lažni občutek, da bo tako ostalo vse do konca večera.
Ob napovedani osmi uri so domači oder znova zavzeli someščani Ellende, ki sem jih prvič slišala, ko so kot predskupina igrali s quebeškim black metal bandom Sombres Forêts v Gleisdorfu, nedaleč od Gradca. V Explosivu pa so me nazadnje kot predskupina Altar of Plagues malodane odpihnili, tako s svojim nastopom kot tudi z dejstvom, s kolikšno hitrostjo ta skupina zori in se razvija v vseh pogledih. Tudi tokrat so nadgradili že nazadnje dodelano svetlobno predstavo ter meglo, zaradi česar mi je v spominu ostala predvsem iluzija, da peterica stoji na gorečem odru. Poleg tega so tokrat odigrali skoraj enako setlisto kot aprila, le z nekoliko zamenjanim vrstnim redom pesmi ter, če se ne motim, novo skladbo, saj se Ellende ravno te dni posvečajo snemanju novega studijskega izdelka. Znova je bil med njihovim nastopom klub polnejši kot pri headlinerjih, a lahko tokrat vsaj pohvalim sicer apatično in pogosto skoraj klinično mrtvo publiko, ki z veseljem lepo podpira domače skupine.
Podobno navdušen je bil dober del obiskovalcev in obiskovalk tudi nad Harakiri for the Sky, četudi je v primerjavi s prejšnjima skupinama pri njih zvok precej pešal. Največja krivca za to sta bila verjetno menjava bobnov ter tonskega tehnika, a slab zvok tudi mene v preteklosti ni vedno zmotil, saj ko ti je neka skupina tako všeč, da znaš pesmi na pamet, od takta do takta in od prve do zadnje besede, jih boš do potankosti razločil tudi v najhujšem zvočnem šmornu. Ker me nastopajoči s svojo glasbo niso najbolj nagovorili (predvsem zato, ker so me v živo preveč spominjali na nemške Agrypnie; zlasti zaradi vokala), sem več pozornosti posvečala dogajanju na odru. V oči mi je na primer takoj padel šeststrunski bas naravnega videza in glede na to, da je kolega basist, sem šele zdaj ob pisanju dojela, da tokrat začuda nisva rekla niti besedice o glasbilih nastopajočih. Pevec je na odru zaradi svoje visoke in vitke postave, srednje dolgih las in telesnih kretenj močno spominjal na Hopsyja, vokalista domačih zasedb Gonoba in The Canyon Observer, ki je, če omenim mimogrede, pred kratkim ravno izdala novi album, naslovljen FVCK. Sicer pa Harakiri for the Sky ne želim delati krivice, saj na studijskih posnetkih zvenijo mnogo bolje kot so tokrat v živo. Upam, da so z zvokom imeli več sreče teden poprej v Novem Mestu. Tudi če bi nama Lokal Patriot bil geografsko bližji od Gradca, se tamkajšnjega koncerta ne bi mogla udeležiti zaradi neugodnega datuma, v postavi nastopajočih pa so poleg tega manjkali Ellende. Me pa veseli, da se pri nas kdaj organizirajo zanimivi koncerti tudi izven večjih mest.
Okoli pol enajste je nato končno nastopil glavni band večera, IXXI. Švedov ne spremljam več že nekaj let, zato sem nekako spregledala tudi njihov lanski album Skulls n Dust, za kar mi po slišanem prejšnji teden niti ni žal. Zasedba je na odru vse prej kot zelena, res zna nastopati in angažirati občinstvo, ki ga je tokrat kljub utrujenosti celo uspela razdramiti. Toda ta okrvavljeni blackmetalski imidž mi je tako prežvečen, da že dolgo ni več zanimiv, sploh pa v kombinaciji z odnosom »odjebite in crknite vsi po vrsti«. Kazanje sredinca publiki od vsakem »fuck you« v komadih The Holy Message of Aum ali That We May Kill the Mocking World mi ni bilo niti toliko žaljivo – vokalist se je pri tem verjetno prav zabaval – ampak bolj nedoraslo in že kar odveč.
Možno je, da mi je po peturnem stanju zaradi bolečega križa šla v nos že vsaka malenkost, ampak to ne spremeni dejstva, da je bila večina pesmi, ki so jih IXXI odigrali tega večera, po skoraj istem kopitu. Švedi so na odru še kar uživali, večkrat so se navzočim zahvalili za obisk in podporo, v slabo voljo pa jih ni spravilo niti spodletelo skupinsko ponavljanje besed »glory pride satan death« preden so odigrali komad G.P.S.D. Niti jim ni zanosa pokvaril presenečen odziv publike nad uvodom v skladbo Assorted Armament, saj se začne s filmskim izsekom: »Ihr seid ausgewählt worden, weil ihr die Besten seid. Vergesst das nie!« Dvorana je bila resda le na pol polna, toda prisotni so se prepustili bolj black'n'rollskim ritmom tudi v zadnjih vrstah, tako da lahko večer označim kot precej uspešnega; tako za organizatorja in nastopajoče, kot tudi obiskovalce. Proti koncu jih je nekaj svoj čas raje preživelo za šankom ali druženjem na kavčih v sosednji stavbi kot v dvorani, a je prav povsod prevladovalo dobro razpoloženje.
Ne morem pa mimo naključja, da so se IXXI, četudi obstajajo že vsaj osem let, na turnejo po vzhodni Evropi in Balkanu odpravili ravno v času, ko tudi našo celino pretresajo teroristični napadi, s katerimi se v svojih besedilih pretežno ukvarjajo, predvsem na albumu Assorted Armament (2007). Po zadnjem komadu, ki mu ni sledil niti en dodatek, saj publika za to ni pokazala nikakršnega zanimanja, nas je zunaj pričakala že tanka plast snega.
Nenapovedane snežinke so na koncu spravile v dobro voljo še mene, četudi sem tistih dvajset minut pred polnočjo, ko so se z odra poslovili IXXI, brisala z avta sneg in nato čakala, da se odrosijo stekla. Ampak nič ne de, saj sva imela na račun tega s kolegom še nekaj več časa za obujanje nostalgije in kakšno debato več. Glede koncerta pa bom omenila samo še to, da sem se tokrat prvič udeležila dogodka pod taktirko Fvel the Fire in organizator je koncert izpeljal res na nivoju. Se vidimo še kdaj!
