V suši, ki zadnje mesece pesti koncertno sceno v Ljubljani, je bil nastop psihedeličnih doomerjev Jex Thoth v ponedeljek v Gromki blagodejen, kot težko pričakovan majski dež. Gre za metaforo, ki nima mnogo skupnega z dejanskostjo, kot je dokazal vse prej kot dobrodejen majski dež, ki je po koncertu lil kot iz škafa.
Kar težko je verjeti, da je minilo že šest let, odkar so Jex Thoth nazadnje igrali pri nas. Njihov nastop davnega leta 2012 mi je ostal v spominu kot eden boljših koncertov. Čeprav se je od takrat zamenjala večina članov, skupina pa je izdala nov album in EP, se je v teh šestih letih bandov nastop presenetljivo malo spremenil.
Setlista, ki je bila oglaševana kot posebej dolga, je namreč temeljila na starejših pesmih, predvsem iz danes že kultnega samonaslovljenega albuma iz leta 2008. Nastop se je začel s To Bury, prvo pesmijo na albumu Blood Moon Rise iz leta 2013. Sledila je skladba Kagemni, ki jo je 2007 izdala skupina Totem, se nato istega leta preimenovala in za novo ime prevzela vzdevek pevke, in sicer Jex Thoth. Ta je tudi edina originalna članica skupine in njena idejna voditeljica. Da je skupina Jex Thoth predvsem njen projekt, ni razvidno le iz imena, temveč tudi iz nastopa. Pogosto sicer karizmatičen pevec ali pevka na odru zasenči druge člane, a ne pomnim nastopa, kjer bi bila pozornost publike do doživete mere usmerjena zgolj v pevko. Zdelo se je, da je naloga ostalih članov zasedbe zgolj ustvarjati glasbeno podlago za Jessicin ritual. Ta pa je bil toliko bolj intenziven in neobičajen.
Čeprav skušajo tudi Jex Thoth, kot večina okultnih metal skupin, na odru ustvariti doživetje obreda, se tega lotevajo s precej drugačnim pristopom. Medtem ko skupine, kot sta Batushka ali Schammasch, ki sta v zadnjih letih postali slavni po svojih izrazitih nastopih, občutenje rituala dosegajo z izrecno depersonifikacijo, za kar se poslužujejo mask, ustaljenih obredov (npr. ortodoksne maše) in gibov, ki sebstvo nastopajočih nadomestijo z arhetipskimi liki, je nastop Jex Thoth močno oseben. Seveda pri tem ne gre brez konstantno prisotnih klišejev, kot so sveče in noži, a pri izvajanju svojega zvočnega obreda pevka Jex ne nastopa kot nekakšna inkarnacija demona, katerega razmerje do prisotnega poslušalca temelji na neskončni tujosti. Situacija je nasprotna; z intenzivnim zretjem v oči in rokovanjem z vsakim posameznikom posebej in z gorečim lesom na običajnem taborniškem nožu (in ne na kakšnem kičastem ritualističnem bodalu) je Jex s publiko gradila izjemno osebno in intimno vzdušje. V nekem intervjuju je Jex izjavila, da vsak svoj nastop razume kot oseben ritual, ritualno premikanje sveč in kurjenje lesa pa jo pri tem predvsem spravlja v pravo stanje zavesti, da se lahko odpre in svoje pesmi interpretira karseda pristno in avtentično. V ponedeljek ji je to nedvomno uspelo.
Toda nastop kljub temu ni bil povsem popoln. Kar je bilo izjemno doživetje za prve vrste pred odrom, je pomenilo slabost za vse ostale, saj pevke, ki je precejšen del koncerta preživela pod odrom, pomešana med publiko ali sedeč na odru, pogosto niso videli. A tudi kadar je stala na odru, je preprosta in zelo temna osvetljava oteževala vidljivost. Sicer pa nisem prepričan, ali so za slabo osvetljavo krive tehnične zmogljivosti Gromke ali želja Jex Thoth po preprostosti in intimnosti.
Koncert je iz počasnejših in nežnejših prvih dveh pesmi kmalu prešel na trše in nekoliko bolj metalske viže, kot so Obsidian Night s prve plošče ali The Divide in Into the Sleep s ploščka Blood Moon Rise. Z izjemo odlične Raven nor the Spirit z 2010 izdanega EP-ja so sledile samo še pesmi s prve plošče, poleg najprepoznavnejših, kot so Son of Yule, Separated at Birth, Nothing Left to Die in Warrior Woman, smo slišali še Poison Pit, Thawing Magus, Invocation pt. 1 in Damned and Divine.
Koncert se je končal po dobri uri igranja, kar je bilo zaradi obljubljenega dolgega nastopa manjše razočaranje, saj čas, ko igrajo Jex Thoth, mine izredno hitro. Kljub manjšim nevšečnostim, ali pa morda prav zaradi njih, je bil koncert odličen in nepozaben.
