Ali si upam postaviti vprašanje, kdo je trenutno najboljši kitarist na svetu? Seveda ne, saj nočem tukaj začeti neskončne debate, ki bi se prelevila najprej v obmetavanje s »personal best« soloti in riffi, nato pa v vojno brez zmagovalca. Tako kot so imeli apostoli Jezusa, imamo kitaristi svojega Svetnika, ki nam daje navdih in nas vodi s svojim znanjem. A za razliko od učenca Petra ga mi nikoli ne bomo izdali, ampak zagovarjali na vse možne pretege. No, lahko se pa strinjamo s peščico tistih posameznikov, ki si za vedno zaslužijo naše spoštovanje in poklon. En takih je tudi Joe Satriani.
Ta glasbeni virtuoz je v začetku svoje kariere deloval kot kitarski inštruktor in nam pridelal številne bisere, kot so Steve Vai, Larry LaLonde, Kirk Hammett, Alex Skolnick in še bi jih lahko našteval. Leta 1986 je začel z zelo uspešno solo kariero, ki obsega 16 izdanih albumov, 15 nominacij za grammyja ter več kot 10 milijonov prodanih albumov, kar ga uvršča na vrh najbolj prodajanih rock instrumentalnih izdaj. Poleg tega je bil aktiven tudi v drugih bandih in projektih. Leta 1988 se je pridružil Micku Jaggerju na njegovi prvi solo turneji, medtem ko je leta 1993 vskočil k Deep Purple, potem ko jih je zapustil Ritchie Blackmore. Je tudi soustanovitelj superskupine Chickenfoot skupaj s Sammyjem Hagarom (ex-Van Halen) na vokalih, basistom Michaelom Anthonyjem (ex-Van Halen) ter Chadom Smithom (Red Hot Chili Peppers) na bobnih. Kljub dvema izdanima albuma v svojih desetih letih obstoja pa je žal ta band pod vprašajem zaradi ostalih obveznosti, ki jih imajo posamezniki. Mogoče najbolj odmeven projekt zadnjih let je bila ustanovitev G3 turneje, ki jo aktivno izvaja že od leta 1995. V njej sodeluje s samim vrhom smetane kitaristov, ki potem sestavijo sveto trojico za prihajajoče koncerte – s Satrianijem na čelu, seveda. Do sedaj so med drugimi sodelovali tudi Steve Vai, Erik Johnson, John Petrucci, Paul Gilbert, Steve Morse … lahko bi našteval še dva odstavka, a vam nočem povzročiti kakšnega izpaha čeljusti. Pač, nebesa in obvezen obiska za vsakega rock/metal kitarista.
Eden takih izjemnih dogodkov je potekal tudi letošnje poletje po Evropi. Sedaj bi tukaj najprej z veseljem opisal, kako sem se ga udeležil in doživel vrsto izlivov, a na žalost mi osebne obveznosti tega niso dopustile. Nam je pa mojster Satriani po izpeljani G3 turneji vseeno dal še eno možnost z dodatnimi datumi samostojne turneje, na kateri je predstavil svoj najnovejši album What Happens Next, ki je izšel prav ob vstopu v letošnje leto. Tako mi ni preostalo drugega, kot da si pripravim podstavek za čeljust in se odpravim v idilično »vasico« Pavia, ki leži kakšnih 30 km južno od Milana.
Je res, da sem že imel možnost prisluhniti mojstrovinam Satrianija na festivalu Pivo in cvetje leta 2016, a je bila takratna atmosfera žal neprimerna za nastop te vrste. Potrditev za to sem dobil še istega leta, ko sem izkusil nastop Steve Vaija v zunanjem amfiteatru ob Gardskem jezeru, kjer smo namesto pijane množice pod odrom bili vsi lepo posedeni kot pri kakšni operni predstavi. Zame je to bil najboljši koncert, ki ga ne morem opisati z dovolj presežniki. Podobne želje in pričakovanja sem imel tudi za ta večer. Po hitrem pregledu modne prestolnice smo se pozno popoldne nato odpravili na kraj prizorišča, ki ni razočaral. Izjemna kulisa ob vstopu v grajski vrt Castella Visconteo ti je dala vedeti, da se obeta še en čaroben večer. A to je bil račun brez krčmarja.
Začelo se je lomiti že pred samim koncertom, ko se je horda komarjev premaknila iz bližnjega parka na vse bolj polne zunanje tribune. Ne pretiravam z oceno, če bi rekel, da sem dobil en pik vsakih deset sekund. Kljub svoji izjemni nadležnosti smo se z litrom krvi manj nekako prebili skozi eno izmed biblijskih kug in le dočakali to, po kar smo prišli. Točno ob 21h se je ob bučnem aplavzu in stoječih ovacijah do odra sprehodil čarodej s kitaro v roki ter njegova spremljevalna skupina. A ti šment, sledila je že nova nadloga. Ravno, ko je trzalica prvič udarila po strunah, se je v ozadju zbudil grmeči oblačni orkester z dodatkom svetlečih efektov. V upanju, da nas bo nevihta le obšla, smo se vseeno pozorno posvetili koncertu. Odprl je pričakovano z uvodno pesmijo albuma, Energy, ki nam je zares vnesla še dodatno energijo predvsem v noge, saj smo kot v mehiškem valu začeli vstajati iz vrste v vrsto. Nadaljeval je po spisku z groovey techno pesmijo Catbot, na žalost pa so z njo prišle tudi prve kaplje, ki so se le stopnjevale v popoln naliv ob preskoku na eno od klasik, Satch Boogie. Posledično se je večina ljudi umaknila v grajsko ložo, tako da nas je ob koncu pesmi ostalo mogoče sedem najbolj zvestih, ki smo celotno situacijo izkoristili za pomik prav pod oder. Premočen do kosti pa sem vseeno le dočakal tisto češnjo, ki sem si jo najbolj želel slišati. Cherry Blossoms spada med najlepše instrumentalne balade in v tistem trenutku je prelepo opisala celotno vzdušje, ki se ti vtisne v spomin. »Naj le odigra ta komad do konca, potem pa tudi če me udari strela« sem si mislil ob vse večjem grmenju. Na srečo je bila moja želja uslišana, takoj zatem pa pričakovana prekinitev ter hiter šprint k ostalim pod streho. Sledila je najava v italijanščini, ki nas je ob prijaznem prevodu makaronarskih kolegov obvestila o nadaljevanju koncerta čez dobro uro. Ta čas smo izkoristili za obvezen nakup trzalic in krajši ogled gradu. A bolj ko smo se približevali uri ponovne akcije, bolj je narava kazala svojo moč in kazalo je, da ne bo nič z nadaljevanjem. Žal smo točno ob 23h tudi dobili potrditev naših strahov. Sicer je bila najava spet v italijanščini, a tokrat nismo potrebovali prevoda, saj so žalostni obrazi in nam znane kletvice povedale vse. Vseeno gre izvajalcem velik poklon, saj so se trudili do zadnjega možnega igrati na odru, po dokončni odpovedi pa se še celo sprehodili med nami z opravičili in tako zaželenimi podpisi, rokovanjem ter slikanjem, kar je le vneslo neko svetlo luč na ta zares temen večer. Prav tako gredo velike pohvale organizatorjem za res lepo pripravljen večer in veliko truda ob danih okoliščinah. Na koncu so se tudi oni izkazali s svojim sočutjem, saj so vsem obiskovalcem ponudili veljaven vstop na naslednji koncert Satrianija, ki se je odvijal čez dva dneva v bližnji Padovi.
Tako, pa smo prišli do konca nastopa, ki ga na koncu v bistvu ni bilo. Žal je tokrat bila narava premočna, a tako je, če se zbere toliko kovine na kupu, ki privablja strele. Kljub vsem nevšečnostim sem se domov odpravil z lepimi občutki in spomini na tistih magičnih 20 minut ter rokovanje z eno izmed kitarskih legend. Kaj veš, mogoče se je pri tem kaj talenta preneslo tudi name.
