Judas Priest

Kot smo lahko pričakovali, nekaj časa na uradni strani Judas Priest napovedanega koncerta v Ljubljani ni bilo. Vseeno je bilo s tremi avstrijskimi termini dovolj priložnosti za vse slovenske fane, da si v živo ogledajo legendarne angleške heavy metalce. Tako smo se po vikendu pirhov, šunke, hrena in potice na velikonočni ponedeljek odpravili v Graz. Po pričakovanjih je bilo obiskovalcev veliko, kot je bil tu primer že na Alice Cooperju, pa je bilo med občinstvom veliko predstavnikov starejših generacij (čez 50 let so imeli nekateri) ter mlajših, ki bi jim lahko bili že vnuki.
Predskupine ni bilo napovedane nikjer, a majhni bobni sredi odra so dali vedeti, da bo nekdo le nastopil pred Priesti. In za te »nekdo« bi bilo bolje, da bi tisti večer doma do konca pojedli ostanke velikonočnih pojedin, kot pa da so nervirali prisotne v dvorani. »Nekdo« so predolgo igrali nekakšen crossover vsega mogočega. Po drugi strani pa je bila gneča pred šankom zaradi njih veliko večja, tako da je organizator očitno že vedel, zakaj jih je pustil igrati.
Ko so se po odmoru ugasnile luči, so na oder prišli Scott, Ian, Glenn, K.K. in na koncu še Ripper. Prieste sem lani gledal v živo tako v slabši kot v dobri izvedbi, zato sem upal, da bodo vsaj ponovili nastop iz Münchena. Že začetek je nakazal, da upanje ni bilo prazno. Z Metal Gods so takoj pokazali, da to nedvomno so. Publika se je takoj vživela, naglas pela in med komadi vseskozi vzklikala »Priest, Priest, Priest«. Da navdušenje ni nikoli preveč padlo so z zelo dobro izbrano set listo poskrbeli Priesti sami. Odigrali so le po dva komada z zadnjih dveh plošč, ostalo pa so bile same dobre stare klasike. Veliko večino jih igrajo konstantno, na tej turneji pa so dodali dve presenečenji, Desert Plains in Turbo Lover. Najbolj zažgale pa so seveda klasike Breaking The Law, Electric Eye, Living After Midnight in Painkiller, pred katero se je Ripper na oder pripeljal s Harleyjem. Ripper je tudi tokrat pokazal svoje izredne vokalne sposobnosti, imel pa je malo modno revijo; nekajkrat je namreč zamenjal svoja oblačila. Kovinskega plašča tokrat ni imel na sebi, pač pa zanimiv hokejski dres z napisom Ripper na hrbtu. Zelo dobro je bil razpoložen verjetno najboljši metalski kitarski dvojec vseh časov, Tipton/Downing. Kakšen užitek je poslušati in gledati njune odlične solaže ter perfektno usklajenost na odru. Še posebej Tipton je tudi veliko koketiral z občinstvom in mladimi »damami« v prostoru za fotografiranje. Le zakaj so vse imele propustnice za backstage? Basistu Ianu Hillu se, vsaj na videz ali pa zato, ker se vedno drži bolj v ozadju, leta še najbolj poznajo. Njihov »motor« pa ostaja bobnar Scott Travis, ki je med igranjem zopet metal palčke do stropa.
Skratka, vsem, ki se zaradi takšnega in drugačnega razloga niso odpravili v Graz, je lahko žal. Res je, da sta zadnji studijski plošči pod njihovim standardom, a na odru znajo biti Judas Priest še vedno dobri stari Judas Priest. No in če so Priesti igrali v Orpheumu, potem naj me koklja brcne, da se tudi pri nas ne bi našel prostor zanje; recimo v Festivalni dvorani ali na Kodeljevem.
Set lista Judas Priest: Metal Gods, Heading Out To The Highway, Touch Of Evil, Blood Stained, Victim Of Changes, One On One, Diamonds And Rust, Green Manalishi, Beyond The Realms Of Death, Burn In Hell, Hell Is Home, Breaking The Law, Desert Plains, Turbo Lover, Painkiller, Hellion/Electric Eye, United, Living After Midnight, Hell Bent For Leather.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.