Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

9. 8. 2005

Kaltenbach Open Air 2005

Spittal Am Semmering, Avstrija / 15. in 16. 7. 2005

1. dan: Vstajanje po prepiti noči ist krieg. Pot proti Spittalu ni dolga, je lepa, posebej po avtocesti, pa vreme je kar luštno peklo. Zakon, očitno so bogovi metala na naši strani. Spittal Am Semmering je lepo avstrijsko mestece, Kaltenbach Open Air pa se dogaja na bližnjem hribu, kjer se pozimi smučajo. Oder in pobiranje kart se odvija na eni jasi, medtem ko je kamp raztegnjen po celem hribu. Nastanili smo se nedaleč od odra v pravi Ulver maniri – se pravi, v gozdu.
Prvega banda medtem nisem gledal, sem ga pa poslušal; La Resistance – nič kaj posebnega – novodobno, klaviature in neumni Children Of Bodom wannabe vokal. Diabolica in Azrael sta bila povprečni novodobni black, šele Cremation so se me dotaknili s svojim melodičnim death metalom in tremi kitaristi, ki res obvladajo, pa še basist Wulfi je dober frend, ki podpira pussy metal. Drugače pa so igrali tudi priredbo od Sepulture – Territory, vesel pa sem bil komadov z dema There Is No God Where I Am. Zakon! Wartune iz Koroške so zaigrali dober set svojih komadov. Tipi obvladajo sceno v nulo, super zvok jim je pomagal še bolj, tako da so po mojem res prišli na svoj račun (v naslednjih dveh dneh so bili zato pijani kot krave). Čakali smo na nastop Pathology Stench iz Slovaške, ampak so odpadli. Medtem smo si pač ogledali stojnice z zelo poceni stvarmi – Aborted in Suffocation CDja za 10 Eurov vsak, drugače pa je bilo vsega, še posebej black metalci so prišli na svoj račun. Noctiferie očitno še ni bilo, čeprav je bil že čas za njihov nastop, ampak so jih ustavili na meji in popolnoma pregledali – tako so zamudili tri ure in izgubili nastop. Zato smo si ogledali avstrijske death metalce Demolition, pri katerih drugače poje visoki blondinec, ki je na Metal Campu prodajal MC 05 merchandise. Njegov band igra tehnični death metal z veliko groovy ritmi, ki so v mid-tempu. Kitare so brutalne, divje in znajo lepo solirati, vokalist pa je zakon, ker ni niti najmanj pri miru. Ourajt! Secrets Of The Moon naj bili zelo dobri, sam sem intenzivno poslušal Goddamned X, tehnične death metalce, ki sem jih videl že na Fuck The Commerce in so bili spet dobri. Equilibrium so bili fin power metal, ki pa iz bližnjih gozdov ni priklical pravljičnih bitij. Decapitated so mi dvigovali pričakovanja za dobro dozo tehničnega deatha, ampak je padec na realna tla bil toliko trši. Predolgo so se pripravljali in imeli res dober zvok, a so igrali okoli petindvajset minut, pa še novo ploščo Negation. Komadi so tehnični, vendar precej podobni, tako da jih razloči samo izkušen fan. Novi pevec je zelo dober, kitarist je tehničar, šeststrunski bads tam ni zastonj, pa tudi boben je izredno razgiban – ampak to ni to. Manjkala je tista duša z Winds Of Creation. Vse je zvenelo bolj kot metalcore technical death kot pa death, ki so ga trli Decapitated na začetku. Vrhunec fotografiranja so bili Goddess Of Desire, za katere sem mislil, da so black metal. Takole je: igrajo muziko tipa »W.A.S.P. meets Venom meets Manowar meets show Iron Maiden meets look Twisted Sister«! Zmešnjava – namazani samo okoli ustnic in oči, oblečeni so v pajkice s suspenzorji in bullet belti ter kožami, frizure so total power glam, vsi štirje pojejo (glas a la Venom, razen enega komada, kjer imajo še falsetto), igrajo pa fenomenalno. Nadpis Metal to the metals ni zaman. Fenomenalno! Šov – pirotehnika, striptizete pri komadu Teacher's Pet (Venom priredba) – šolski porno, bruhanje ognja s strani ene lepe in ene manj lepe dekline, zažiganje križa na odru v stilu Mother North, na koncu pa še goreči pentagram. In to na odru a la Beach Stage na Metal Campu. Kdor tega ni videl, se lahko ubije in umre v neznanju. Nabavite si! Manegarm so odigrali soliden black, kitarist pa je skoraj dobil v glavo steklenico (krieg!). Defleshed so bili zame vrhunec dneva s svojim hyper speed 98-oktanskim death thrashem. Zlobni vokal, hitroprsti bass (oboje v enem človeku), naspidirana kitara z zajebanimi, a hkrati melodičnimi riffi ter zelo zašusanim bobnom. Predstavili so komade z vseh plošč, najboljši je bil May The Flesh Be With You. Zakon! Illdisposed sem čakal, ker je to baje nek hud danski death metal. My ass! Glasbeno še nekako hudi, ampak vse skupaj zveni kot da bi vzel tisti počasni Dying Fetus del komada in ga non-stop kopiral. Kot rap z Dying Fetus vokalom. Tako so zveneli nekateri komadi. Drugi so bili malce death metal, a jih je kvarlo švedsko muziciranje in neumni sampli. Vse skupaj neumno, ampak folk jih je navdušeno sprejel. Ah, kdo sem jaz, ki sem preveč old-school... Dissection sem dočakal v spalni vreči, ker so me Illdisposed utrudili, pa še deževati je začelo. Scena na odru je izgledala enako kot vedno, zvok so imeli fenomenalen, odigrali ravno prav dolgo svoj standardni repertoar. Zaključili so kot se za njih spodobi – božansko – in tole je definitivno bil njihov najboljši nastop (od treh ki sem jih videl/slišal). Zvok je bil perfekten. Nato pa spanje pod streho, medtem ko zunaj dežuje ko pes...
2. dan: Že tako sem slabo spal, (spalne blodnje in trda tla), nato pa še DJ ob 10:00 zarola kurčevo Heidi! Vstajanje je torej zelo prijetno. Izpustil sem Rotten Cold, Vargsriket pa so pičili soliden old-school black, military style. Lost Dreams sucked, zato pa so naši Evenrain bili totalno d'best. Kado je vokalist 1A, ki zahteva popolni kaos (kar je prav) in kruli ko pes, kitarska dvojica raztura dobre linije, pozira tudi, vendar je Valuk razočaral, saj si ni slekel srajce in pokazal je, da je njegova ESP cheap imitation, ki se non-stop razštelava. Pijoe ga raztura blastersko primerno, ena čajna je preveč. Dokaz, da so Evenrain fake metal je v dejstvu, da je bass igral Peter iz Entreat, ki je bil še nekako najbolj true, ampak ne krieg. Zakon! Lords Of Decadence so zmiksali vse bande, ki jih poslušajo in so popolnoma dolgočasni. Olemus imajo smešno ime in violino, ki baje ful nori. Meni osebno nezanimivi, za tehnične blackerje ali kaj podobnega pa paša za ušesa. V tem času smo pospravili šotore. Sacrosanctum so Slovaki, a so pojedli preveč Nightwish tablet. Končno sem videl češke masters of brutal grind – Fleshless. Dve izredno tehnični kitari, ki obvladata tako crust/grind kot tehnični death; en kitarist je bil kot robot, drugi pa je imel najbolj smešno surfer-meets-Rudi-Voeller čupico; bobnar je pod vplivom jazza in deatha ter malce groova – zakon, kaj je tip delal s činelami, uf. Vokalist Vladimir pa s pesmimi a la Nice To Eat You izraža pravo zapuščino true underground grind deatha – kruljačina ter parole tipa »tenk ju festival«! He, he, he, he... čupica si zasluži plus. Škoda, ker ni bilo pesmi s plošče Free Of Pain, so pa pokrili vse ostale, predvsem zadnjo. Zatem sem si sam ogledal Darkfall, ki so s člani Cremation odpičili melodic death repertoar in najbolj bedno priredbo Desperate Cry, kar sem jih lahko slišal. Soul Demise so odigrali fenomenalen set svojega agresivnega nemškega death metala z melodičnim pridihom. Nore kitare, mosherski basist, natančen in ubijalski boben ter vokalist, ki ni normalen in ima porno ter psihične izpade, večina materiala pa je bila z zadnje plošče Blind. Nato pa band, ki je povzročil, da je vse v tem reportu krieg – Endstille iz Nemčije s štirimi člani, od katerih sta samo pevec in basist namazana. Zvok je bil slab (bolj utišan), stvar pa je hitra, brezkompromisna in mizantropska. Moteč je bil vokalistov make-up, ki je bil ripp-off Abathovega, vendar je basist imel super trajno. Krieg! V bližini gozdov je torej kričal Satan! Hudiči so priklicali dež, ki pa se je umaknil, da ne bi zarjaveli skalpeli belgijskih Aborted, ki so meni definitivno bili najboljši na festivalu. Ubijalski zvok in »total & Co., ojačani še s kitaristom/pevcem iz Yrkoon, so odprašili petinštirideset minut najboljšega gore grinda ever! Komadi iz Goremaggeddon ubijajo do konca, medtem ko pesmi z Archaic Abbatoir obetajo fenomenalno ploščo. Neopisljivo predobro! Master Paula Speckmanna so prvi svetovni death metal, kar je tudi folk brez težav izkazal. Še vedno Gibsonov bass in dolga brada ter komadi iz kompletne diskografije, pa imate Master. Malce sem jih gledal, pretirano me niso navdušili. Ampak, to so legende, brez dvoma. Carnal Forge so poklali folk s svojim agresivnim thrashem nove ere – hitro, jasno, brezkompromisno in še vedno dovolj melodično, da se ne zgubite v ognju. Aren't you dead yet? Legendarni irski folk black Primordial sem stežka pogoltnil, ampak po besedah drugih so odpičili fenomenalen set – dolgo, epsko, zvok je bil super, folk je pokazal totalno podporo. Nato pa na Destruction, ki so obljubljali precej, a po petinštiridesetih minutah zoprne tonske so me preprosto uspavali. Standarden set komadov, ura dve zjutraj, čudno ozvočeni bobni ter non-stop zajebavanje s kabli na odru so bili preveč, pa Curse The Gods gor al' dol! Odigral so še nekaj novih komadov – thrash do konca – in vidno nezadovoljni odšli. To ni band za tak festival. Suffocation bi bili druga stvar, he, he. Nato pa v kombi in total krieg v peturni vožnji do Ljubljane...

SORODNE VSEBINE:
26. 8. 2016Metaldays 2016, 3. dan / Galerija
29. 9. 2004Metal Camp 2004 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija