Metal Klavnica XLI

Spet Murska Sobota, spet Metal Klavnica. Sicer ni bilo tako kot lani konec leta, vendar je spet bilo fajn. Kot češnjo na vrhu sadne kupe je Herman tokrat želel ponuditi prvi open air koncert, ki se je po enemu mesecu peklenske vročine sfižil zaradi polurne plohe. Bogovi torej niso bili na organizatorjevi ali naši strani, konec koncev tudi vsi po vrsti prisegamo na »onega tam spodaj«, namesto na »onega tam zgoraj«, medtem ko se je napovedan metal bolšnjak sicer realiziral, vendar v bolj skromni obliki. S kolegom, s katerim sva prispela v »MIKK-ov grad« nekaj pred deveto zvečer, ga več nisva uspela preleteti. Pač drugič in v širši obliki.
Zdaj pa h glasbi, k mariborskim Battle X. Štirje mladeniči iz štajerske prestolnice so zapisani thrash heavy metalu, njegova izvedba pa je široka kot vsota definicij obeh omenjenih žanrov. Kaaaaj? To ne pomeni nič drugega kot to, da je vsak njihov komad v živo zvenel povsem drugače. Začelo se je z d-beat ritmi podkovanim heavy rockom, nadaljevalo s thrash udarcem, heavy komadičem, Metallica rip-off komadom in tako dalje. S skakanjem iz enega žanra v drugega oziroma s povezovanjem in spajanjem enega ter drugega se je menjaval tudi pevčev vokal, ki se mi je najbolj dopadel v Hetfieldovi podobi. Zato tudi sploh ne preseneča, da me je priredba njihovega komada Blackened sredi bandovega nastopa ponovno pritegnila z dvorišča v dvorano, kjer sem na prijetnem hladu skozi odprto okno spremljal nastop. Facit: fantje znajo, samo v slogu karizmatičnega pevca potrebujejo še malo več svojega v svoji glasbi.
Drugi band, povsem druga zgodba. Desire for Sorrow prihajajo s Češke in igrajo melodični black metal v slogu Cradle of Filth. In tukaj se je zame tudi končalo, natančneje po prvem komadu. Sicer sem band še malo spremljal, ponovno z dvorišča, a mnenja niso uspeli spremeniti. Močne klaviature, šibke kitare (sploh ne vem, zakaj imajo dve, uporabljajo pa v glavnem eno, medtem ko jo druga kopira), klasični bobni in povprečen vokal proizvajajo tradicionalni melodični black metal, ki je spojen z znanimi češkimi poganskimi melodijami.
Potem pa vrhunec večera, brutalci Progeria Buffet. Avstrijci iz sosednejga Gradca igrajo deathgrind, ki spominja na kombinacijo med Spasm in Gutalax. Ravno pravi band za Mursko Soboto torej? Tako je! Kaj naj vam spet povem, da je publika ponovno norela od začetka do konca? Želite slišati, da sta se oder in parter zlila v eno, saj je bilo ves čas nekaj publike na odru? Seveda vam bi lahko vse to povedal in še dodal, da je bandu na vokalu ves čas pomagal en lokalec, ki je krulil kar nekaj (vsaj zdi se mi, da to pač ni moglo biti dogovorjeno). Da je band zaigral natančno deset zadnjih komadov in s tem dlje časa zaključeval svoj nastop kot pa ga je dejansko izvajal. Da je bil bobnar po osmih zadnjih komadih tako izmučen, da ga je zamenjal bobnar od Vasectomy (spet en lokalec), medtem ko je vokalno izvedbo prevzel Herman. No, vse to vam bi lahko povedal, vendar je že dovolj, če vam rečem, da si murskosoboška publika vedno znova zmisli kaj novega, kako izvesti unikatno brutal death metal polka veselico. Edina noviteta: bandov četrti član, ki je v vlogi moderatorja napovedoval njihove komade in poskrbel za začetno dozo moških jošk – kasneje smo bili deležni še najmanj enega para kosmatih moških ritnic, vendar je bil njihov lastnik spet en lokalec. Kot zmeraj nepozabno in polno smeha.