Metal Mania Open Air 2011

Bilo je težko, a smo jo dočakali. Metal Mania se je po nekajletni odsotnosti vrnila v verjetno najboljši ediciji do sedaj. Podobno kot se dogaja bandom, ki jim ravno prekinitev delovanja pri ponovnem reunionu le še dvigne zanimanje, je letošnje tridnevno bivanje v Komnu potekalo v neverjetno dobrovoljnem duhu, prvič pa nam je bilo naklonjeno tudi vreme in nasploh cel splet vesoljnih okoliščin, saj smo jo odnesli brez padavin, se čez dan naužili sonca, ki je celo poletje bolj ali manj protestiralo, za nameček pa je vsaka noč postregla s fantastičnimi prizori tisočerih utrinkov, ki jih je prinesel meteorski dež.
Odsotnost festivala prejšnja leta pa ni bila v znamenju počitka in stagnacije domače scene; poleg akumulacije spominov iz prejšnjih let, ki so v kraško vasico privabili zgledno število obiskovalcev, je festivalska luknja pustila prostor za vzpon Paranoid Open Air Festivala 2009 v Ljubečni pri Celju, ki si ga v manjši različici lahko ogledate zadnji avgustovski vikend v Kamniški Bistrici, kot tudi leto poprej.

Kljub temu, da je uradni začetek festivala obeleževala sobota, smo se mnogi lahko prepričali, da je Komen v metalskih barvah zaživel že v zgodnjih popoldanskih urah petka. Z ekipo smo se okoli tretje ure pripeljali na enega izmed dveh za kampiranje in parkiranje odmerjenih prostorov v neposredni bližini prizorišča ter skoraj sami postavimo svoje vikend bivališče. Površina je sprva vzbujala nekaj dvomov o sami varnosti; tla je namreč gosto prekrivala posušena trava, ki bi se na peklenski vročini ob stiku z odvrženo cigareto lahko sprevrgla v neustavljiv požar. A smo odnesli celo kožo, bodisi zaradi raznih blackmetalskih urokov, bodisi zaradi osveščenosti metalcev, ki so se tokrat resnično izkazali kot izredno kulturna bitja. V primerjavi s prejšnimi leti ne na prizorišču in ne v kampu ni bilo na spregled večjih količin malomarno odvrženih smeti, o kakšnih incidentih pa ne duha ne sluha. Do večera je urnik posameznikov izgledal podobno... iskanje sence v bližnjih gostilnah, metalske diskusije na vsakem vogalu in nalaganje sistema z alkoholom ter drugimi socialnimi lubrikanti. Noč pa je dala vedeti, da neznosna vročina ni edino kar bomo občutili na koži, saj je ob mraku udaril tak mraz, da smo zjutraj lahko s povsod raztreščenih pločevink piva brisali kondenz.
Po deseti uri se festivalsko vzdušje prične centralizirati pod glavnim šotorom na prizorišču, torej v neposredni bližini šanka, ki je za zmerno ceno 2.5 evra nudil dve vrsti piva, liter in pol bambusa za drobiž in po pričanju mnogih odlične kulinarične dobrote, ki je standardni ponudbi čevapčičev pridružila še kalamare in joto, ki se še danes omenja skozi cedenje sline.
Na odru so se v okviru ogrevalnega koncerta, za katerega smo odšteli 2 evra, ta večer zvrstile tri skupine, od katerih sem si ogledal Morano in Woli Wo. Proti vzdušju, ki ga je Morana ustvarila nekaj dni poprej na Gorenjskem, je šlo za velik kontrast in občutek je bil, kot da nam igra popolnoma drug band. Nastop dinamičen, bolj agresiven, nasploh prijeten in pri publiki dobro sprejet. Med bandom in publiko je nastala prijetna dobrovoljna vez, za kar je gotovo zaslužna tudi publika, ki je že tisti čas naznanila vzdušje, v katerem bo potekal celoten festival, kar se je dokončno razvilo pri Woli Wo. Skratka, šlo je za nastop, ki pritegne zanimanje in upam na čimveč takih srečanj z bandom tudi v prihodnje. Še enkrat bi opozoril, da se prihodnje leto band pojavi na velikem odru Metalcampa, ki je ena izmed odločilnih priložnosti za predstavitev svetovni publiki, za kar pa je nujen sproščen nastop in odločilna drža frontmana, kot tudi drugih članov.
Sledijo Woli Wo, band, katerega člani že tako ali tako slovijo po tem, da ne skrivajo svojega pravega jaza in se za nikogar ne delajo lepega. Na oder so tako prišli v stanju, v kakršnem jih lahko srečamo na kateremkoli drugem festivalu ali koncertu. Poleg agresivne glasbe, ki je bila izvedena stanju primerno, smo poslušalci naleteli na komično lekcijo, ki ponazori efekte teh in onih substanc na človeka. Zanemarljiv delež poslušalcev je razštelana godba odbila, vendar štejejo tisti, ki so se v geste diliričnega frontmana in pijanih glasbenikov vživeli in se prelevili v brutalno neustavljivo sinhrono podivjano hordo, ki je po zraku razbrurkano vihtela cela telesa. Bilo je nekaj trenutkov, ko smo mislili, da se je nastop že končal, a je šlo le za prebliske frontmana, ki je redno pozabljal, kje sploh je. In prav v tem je bil čar celotnega festivala ... nikdar ni šlo za spretnost prstov, vrhunsko odigranost, pač pa za sproščenost in bivanje v sožitju, trenutke na odru, ki nastopajočega ne povzdignejo nad publiko in ne obstaja niti trohice napetosti in obrekovanja, ko nekdo zgreši kak ton, ali v dotičnem primeru, pozabi polovico komada. Želel bi nadaljevati, a kljub pomoči kolegov ne znam rekonstruirati dogodkov, ki so se zvrstili do pete jutranje ure, ko je življenje v kampu za trenutek zamrlo in nas je do spanja spodil, ali pa iz njega predramil prej omenjeni mraz. Spomnim se še petja na vsa grla, ki se je razlegalo skoraj do sončnega vzhoda in spet nehumane vročine, ki nas je iz prebivališč pregnala že ob osmih zjutraj.

Uradni začetek Metal Manie je torej tu in razgled je temu primeren. Že s sončnim vzhodom lahko s pogledom zajamemo prijeten prizor dobro zapolnjenih površin za parkiranje in kampiranje. V ozadju pa se sliši prava domača goveja glasba, ki se je z odra razlegala po celem Komnu. Sledi izvajanje edinstvenih utečenih protokolov, ki kot podmazano delujejo le v tem profilu ljudi, kjer so na kupu vsi, ki enostavno ... »štekajo«. Kdor se na sceni kot obiskovalec pojavlja vsaj dve ali tri leta, brez težav v pisani druščini prepozna vsaj polovico obrazov oziroma vsaj po enega izmed raztreščenih otočkov ljudi, ki se hladijo v senci tend, brskajo po svojem imetju za od noči ohlajeno pijačo, ali pa med prsti žulijo dobrote, ki jih bodo zdaj zdaj pokusili s prijatelji. Eden izmed utečenih protokolov, ki bazirajo ravno na tej familiarnosti je kričanje na mimoidoče, pri čemer se popotnik, ki naredi svoj jutranji obhod odzove z obiskom slehernega izmed kričačev, čemur sledi obvezno degustiranje ponudbe na izbrani mizi. Pri Penitenziagiteovih smo tako lahko poskusili zvarek po imenu »Inteligenčnik«, gorenjski glamerji so točili viski, pri Woli Wo in Čavičevih vemo kaj, da izpostavim le peščico izmed mnogih, ki se poslužujejo takih navad. Spomine napolnijo »deja vu« efekti prejšnjih let, namreč zopet se nam pogled ustavi na kombiju z napisom »prevoz še živih žival«, na prizorišču na svojo usodo čaka Gardko in tako dalje. Govejo glasbo na prizorišču že ob enajstih dopoldan zamenja živa glasba s prvim ansamblom. Na kratko, stvar je nesmiselna, saj bandi povečini do četrte popoldanske ure igrajo tonskemu mojstru in samim sebi, saj je za večino obiskovalcev tisti čas na sporedu zalaganje z alkoholom v trgovini, vzdrževanje minimalnega higijenskega standarda, borba za prosti wc v vaških beznicah, hranjenje in ostalo kar pritiče sleherniku z normalnim razponom človeških potreb. Ogledani ansambli so se odrezali kot je opisano v nadaljevanju.
The Betrayal so nehvaležno nalogo otvoritvenega banda opravili solidno, a zmačkane in zaspane publike niso uspeli spraviti pod žgoče sonce. Podobno je bilo tudi pri nastopu »domačinov« Burning Noise. Nekaj najbolj zagretih fanov je prišlo pofirbcat, kako igra »šefe« Bišto, vseeno pa je band večino časa igral samemu sebi. Ker so Divine Illusion v zadnjem trenutku odpovedali koncert, se je urnik za nekaj časa premaknil naprej. V največji pripeki s soncem, uperjenim direktno v band divje odžgejo Vulvathrone. Odličen nastop z mnogo gibanja in tremi brutalnimi vokali bi ob spodobnem terminu lahko deloval prepričljivo, a se je tako kot pri vseh bandih dotedaj publika pametno izmikala soncu. Posledično se tudi prava energija ne more razviti in žal mi je vsakega banda, ki v nastop vloži znatno mero energije, za tistih pet krikov po koncu vsakega komada.
Premik urnika je trajal le en band, saj smo bili po tem priča eni izmed najdaljših menjav skupin v zgodovini festivala. Condemnatio Cristi na odru počasi dobivajo samozavest, a njihov nastop še vedno ni dostojen dokaz potenciala, ki ga mladeniči nedvomno imajo. Kilometrina, kilometrina, kilometrina ... Za Panikk se pokaže nekaj več zanimanja s strani publike, sonce pa je že prešlo kritično točko oziroma kot svetilnosti in dopustilo tako bandu kot publiki vsaj razmeroma znosne razmere za izvrševanje dejavnosti. Agresivni thrasherji pokažejo nekaj spretnosti v riffih, ki delujejo razgibano in raznoliko, sem pa tja kakšen prst še uide nadzoru, a kot omenjeno v prejšnjem dnevu, je to zadnja stvar, ki bi na tem festivalu igrala vlogo. Opozoril bi tudi na same razmere pod odrom, pa to ni kritika organizaciji ampak golo dejstvo; celodnevno oklepanje pločevinke na žgočem soncu poleg popoldanske utrujenosti povzroči ob slabih higienskih razmerah (kdo pa hodi vsako uro umivat roke v edino točko s tekočo vodo na festivalu, tuširnico) še lepljivost, ki lahko znatno okrni izvedbo. Kakorkoli, band nastopi in odžaga svoje v stilu, žal pa v spominu pretežno ostane le markantni frontman Gapa, ki je kljub najzahtevnejšemu delu edini izkoristil širino odra in dodal nekaj več premikanja in dinamike, preostali člani pa so se vkopali na mestu.
Sledijo Penitenziagite, karizmatičen pojavni deathmetalski band, ljubljenčki domače scene. Gotovo prelomni band popoldneva, ki je nastopil v pogojno primernem času, ko je večina obiskovalcev nahranjena in opojena. Publika se pred odrom oblikuje v obliki trikotnika, po silhueti sence, ki jo na igrišče meče oder, odigrane komade že pospremijo glasni kriki in zahteve po še. Demshy na vokalu in kitari, ki je že v preteklosti izvedel nekaj humornih prijemov tudi tokrat »skuži« edinstvene protokole in servira komične reference na debate iz Paranoid foruma in izseke nekaterih reportaž, kar je izpadlo odlično, kajti večinski delež publike svoja medsebojna poznanstva utrjuje prav v teh medijih. Kot poznavalec komadov lahko povem edino, da so tokrat imeli nekoliko bolj temačen zvok, zaradi česar so bile pesmi ob trušču bobnov slišati nekoliko preveč podobno, sicer pa je šlo za odličen nastop kot smo od kvarteta tudi vajeni.
Nekoliko drugače so se podajanja glasbene vizije lotili Somrak, tipično blackmetalsko hladno, odrezavo in predvsem krvavo. Nastop je preštudiran do potankosti, kar pa odvzame občutek spontanosti. Človek dobi občutek, da se je tisti čas celo nekoliko shladilo. Brrr. Tudi med nastopom tega ansambla je že moč opaziti pravo fanovstvo, saj so se nekateri komadi že tako prijeli, da publika pozna vsako noto, čemur pritiče sinhrono čupanje. Zgledno, še bolj do izraza pa bi prišlo, če bi igrali ponoči.
Keller, band z eno najbolj svežih, geografsko pestrih zasedb v Sloveniji tega na odru prav gotovo ne razkrije. »Kletni« kvintet na odru deluje suvereno, uigrano in energično. Med rušilnim nastopom poslušalcu ne pustijo dihati in niti za trenutek ne dajo slutiti, da band v tej zasedbi igra le dva meseca. Le tako naprej! (P.G.).
Sledi headlinerski paket, od katerega so se prvi predstavili nemški heavy metalci, ki stopajo po utrjeni poti Manowar. Gotovo eden tistih bandov, ki razdelijo publiko na zelo zagrete privržence in vzbudijo odpor pri drugih obiskovalcih. Enourni set z dobro komunikacijo s publiko si je pododrje napolnil tudi z obiskovalci iz tujine, ki so očitno prišli pogledat prav njih. Kot rečeno, si ali nisi fan, zatorej sem polovico repertoarja prepustil tistim, ki jih tovrstno glasba zanima.
Horna, finski black metalci bruhnejo svojo dinamično blackmetalsko vizijo ob zatonu sonca in publiko popeljejo v pravo občutenje »metal manije«, saj oder končno zaživi v vsej svoji lepoti, skozi dimno zaveso posvetijo soji rdečih in modrih luči, pogled na oder pa delno zastrejo glave številne publike. Band se razkrvavi še bolj kot Somrak, tokrat bolj po sebi kot po publiki. Z gotovostjo lahko trdim, da bo videno pod odrom še predmet diskusije v njihovih krogih in da bodo ponesli pozitivno besedo o dogajanju v naši domovini tudi v svojo deželo, vse skupaj pa se ne more niti primerjati z uničujočim besom, ki so ga uprizorili Destruction.
Destruction! Nastop kot vsak nastop Destruction, celo z enakimi nagovori, kar po večkratnem ogledu nekoliko izgubi čar, vedno znova pa odlično koncertno vzdušje pričara publika, ki se nalepi na poznane riffe in karizmatičnost celotnega ansambla. Občutki, ki so me navdajali med koncertom so neizmerna sreča, neusmiljena, a kontrolirana agresija in celo ponos na vse, kar premore slovenska metal scena, saj je bilo pododrje optimalno zapolnjeno, publika spredaj naložena v dveh slojih, udi v zraku so parali delirično svetlobo, ki se je v demonskih barvah uprla v dimno zaveso. Vse skupaj je izpadlo nadzemeljsko, gibanja pod je bilo odrom neomejeno, grla publika pa so ena za drugim dosegala svoje limite. Noro, nepozabno. Zvok pa bi lahko bil boljši.
Sledijo Hellcrawler, ki so se predstavili publiki, upostošeni zapuščini Destruction. Lahko da se motim, kajti po brutalem rajanju sem deloval z okrnjenimi kapacitetami, a glasbo bi ocenil kot nekakšnen death'n'roll z neštetimi primesmi. Komadi so raznoliki, podkrepljeni z številnimi aranžmaji in solažami. Proti koncu repertoarja so se inštrumenti nekoliko razglasili, pri čemer smo vsi skupaj le zamahnili z roko in se prepustili nadaljnjemu poslušanju. Ariz & co. so se tako predstavili v nekoliko bolj raznoliki glasbi in pokazali svoje resnično inštrumentalno poznavanje. Brez pripomb, dasiravno ne morem izkazati navdušenja, čemur gotovo botruje tudi izčrpanost. Po koncu družno popijemo še nekaj piv in se pustimo pregnati vljudnim varnostnikom.

Pripravljeni? Niti ne, ampak začenja se tretji dan. Glavna tematika debat je: »Sfukanost, nič se mi ne da, komaj diham, tako sem prepit.« In pa seveda, neizogibne debate o festivalskem iztrebljanju ter skoraj nagonski strah pred diksiji, ki so na tisti vročini spominjali na srednjeveške mučilne naprave. Dan je bil posvečen daljšemu zadrževanju v senci, ki jo ponujajo mestni lokali, tako da se opravičujem bandom, ki niso uvrščeni v ta zapis. V mestu si gostinci manejo roke in se prijazno smehljajo: »Zadnji dan? Ah ne no, še pridite, naredite vsak vikend kakšen festival pri nas, tako ste prijetni!« pravijo in pri tem izdajajo račune v višini 100 in več evrov na vsako mizo vsakih dvajset minut. Po mestu najdemo napise kot so »metalcem prijazen lokal« in nekateri gostinci so se na nas pripravili bolje, drugi manj. Ponekod smo lahko srečali po pet in več natakaric, edina mestna picerija bi se lahko založila bolje, saj smo na pivo čakali tudi dvajset in več minut, na pico pa debelo uro. Kakorkoli, letos se mi resnično zdi, da smo bili precej bolje sprejeti kot prejšnja leta, metal turizem pa si zasluži svoje poglavje v učbenikih gostinskih šol. Dopoldneve torej večina obiskovalcev preživi v gostilnah, tam vrši svoje metalske diskusije s starimi znanci, spoznava nove in po naključju odkriva kdo igra v kakšnem bandu.
Na prizorišče se vrnemo na nastop nekoliko bolj razvpitih Eruption, ki so predstavili kadrovske spremembe. Od izpuščenih bandov žalujem predvsem za The Scourge in Mothermound, za katere lahko le iz druge roke povem, da gre za odlična ansambla, ki sta tudi tokrat pustila vtis na maloštevilčno publiko. Naredite si uslugo in ujemite prve 3. septembra v Škofji Loki, pri slednjih pa poskušajte izbrskati kakšen datum v okolici in se prepustite doomerjem popeljati v njihov počasen, a preudaren svet virtuoznih linij in norih vokalov. Nekaj zasedb zaradi izvedbe rajši izpustim in pridem na bistvo, Eruption torej. Nastop je podobno humoren kot Penitenziagite, imeli so tudi že precej koncertov, tako da večina publike že od prej pozna adute in ostalo. Torej prizor, kljub novi postavi tipično eruptionovski, Bucotovo prestopanje in prikupen povezovalen način, Tim v vsej svoji genijalnosti, gotovo ena najbolj izrazitih kitarskih tehnik tega festivala, in spet žalostna nepremičnost basista, ki ga najverjetneje pred vsakim koncertom na mesto, kjer naj bi igral postavijo iz zamrzovalnika, kjer je prenočil skupaj z dozo alkohola in se do konca koncerta še niti ne odtaja. Drugi Teglin koncert že servira publiki zadovoljivo mero samozavesti in pokaže, kaj pomeni biti eno s trenutkom. Solidno, zavoljo boljšega občutka v prihodnje pa resnično priporočam menjavo snare bobna, ki je za tako zvrst preglobok in doni predolgo časa, namesto »tight« eksplozivnega odrezavega zvoka. Ista hiba pokvari prvenec plošče Dickless Tracy, ki so prav tako nastopili ta večer. Novinec v bandu, Andrej Čuk, katerega pisanje morda poznate iz webzina Profanity in kot frontmana nekaterih bandov, ki se niso prijeli scene, v ansambel vnaša pozitivno vlogo, se na odru giblje in vidno uživa v trenutkih na na njem. Četudi je šlo za nekaj napak in ritmične izgubljenosti v ključnih momentih ni bojazni, da se te malenkosti ne bi odpravile v prihodnosti.
Sledijo Vigilance, band ki je v preteklih mesecih pokazal kar nekaj resnosti, izdajal single in tako dalje. Zelo pozitivna izkušnja, »Šmc« je namreč od prejšnjih koncertov poprijel za kitaro in ob odličnih linijah in vokalu požel večjo mero pozornosti ter tako skoraj zasenčil pisca pesmi, Gigota. Ostali člani bi gotovo lahko dali od sebe nekoliko več življenja in si ne gledali ves čas pod prste, kljub temu pa gre za uigran heavy metal z odlično energijo. V spominu ostane tudi odlična uporaba činel in nasploh živahni prehodi. Podpiram.
Sledijo Tomcat, band ki je že pred koncertom burkal sceno zaradi nekoli bolj »pussy rock« pristopa in na prejšnjih koncertih niso doživljali zavidljive podore. Tokrat pa se je pod odrom, predvsem v enormnem gravitacijskem polju Šujota, znašlo zgledno število poslušalcev, ki so izkazali precej podpore. Manjka še nekaj usklajevanja med vokali in inštrumenti, sicer pa soliden nastop, ki je tako pod oder kot na njega privabil kar nekaj žensk, en komad je namreč bandu pomagala odpeti tudi Katarina.
Kaj povedati o Dickless Tracy? Izjemen globok growl ob ne preveč razgibanih aranžmajih ter sproščen, humoren nastop z nekaj preveč govorjenja, vsaj tak vtis je band naredil na nekaj obiskovalcev iz Hrvaške, ki ne poznajo ozadja in dejstva, da so začetki banda ukoreninjeni v komedijanstvu. Band z dolgoletnim ustvarjanjem doživlja kar nekaj podpore in naključni obiskovalec kaj kmalu zapopade navdušenje publike.
Metalsteel, band ki je v preteklosti na primorskih festivalih nesporno uprizoril največje žurke, kjer smo masovno lezli na oder in doživljali ekstaze, je tudi tokrat kot band v istem terminu prejšnji večer zbral pod odrom največ publike izmed domačih ansamblov, a še vedno precej manj kot sem pričakoval. Kot se spodobi za glasbenike tega kalibra odigrano vrhunsko, odzivi solidni, a sem pričakoval še več. Vsem poznanih klasik ni manjkalo, kot tudi ne vseh obskurnih, zadetkarskih komadov, zaradi katerih sem pred nastopom ansambla pospešeno začel vlivati vase vse, kar vsebuje procente, a žal norišnice, na katero sem upal nismo doživeli.
Sargeist, Baptism ... žal. Koma, počitek, naberem si energije za Entombed in očitno je večina tamkajšnje rulje naredila enako. Entombed so ponovili zgodbo preteklega večera. Publika se med seboj pobije, prva vrsta skuša porušiti ograjo, v zraku neverjetna vibracija, ki se ji ni moč upreti. Prizor s tribune je videti kot pravo bojišče, telesa se raztreščijo eno ob drugega in so odvlečena nekaj metrov stran, da se lahko ponovno sestavijo, glave lansirajo svoje roževinaste izstrelke pol in več metra v zrak ... Nepopisno, točno to, po kar smo prišli. Band na odru opazuje dogajanje in zadovoljno kima. Če celoten ansambel deluje možato in utrjeno, pa je frontman klasa zase in izgleda kot neka vaška pokveka, katere brundanja nihče ne razume, a kljub temu sključena postava nižje rasti vsem skupaj diktira uničujoči ritem. Left Hand Path, verjetno najbolj odmevni komad ansambla s tribune v prve vrste požene v boj nove čete, ki so šele tedaj občutile dogajanje v pravi meri in tam ostale do konca.
Komaj kaj energije je ostalo za Convulsive, ki so nadaljevali vpodobnem slogu in kljub utrujenosti animirali publiko. Najbolj v spominu ostane nagovor proti koncu repertoarja: »Kaj zj, pun kurac, še enha,« čemur se publika ni mogla upreti in je z navdušenjem sprejela svoje dokončno uničenje. Čas je za zadnje alkoholno podkrepljenje in zadnji odhod s prizorišča, ko je edinokrat na festivalu nastal zastoj zaradi trmarjenja nekaterih, ki se od vseh plemenitih občutkov niso mogli posloviti.
To je to. Najobličnejši prerez domače metal scene je za nami, festival, s katerim dihajo generacije in je namenjen izbrancem ter ni tako tržno usmerjen, se je končal brez enega samega incidenta in v znamenju popolnega sožitja. Proti dogajanju prejšnja leta, ko smo poslušali zgodbe o porisanih dixijih ter sranjem v čevlje v lokalih in podobnih anekdotah, z veseljem ugotavljam, da tvorimo resnično čudovito sceno, ki goji same pozitivne vrline. Na mestu je zahvala organizatorski ekipi, Jadranu za pomoč na odru, natakarjem in šanku ter seveda vsem nastopajočim in vsem obiskovalcem, ki so enakovredno zaslužni, da smo skupaj ustvarili vzdušje, po katerega bomo rade volje prišli znova in znova ... če se le naučimo rešiti konflikt s prekrivanji.