Dramatis personæ: Davorin Lenko (D), Tilen Hudrap (T), Primož Novak (P)
S kakšnimi besedami opisati sedmi Metalcamp, da bi čim bolje ujeli vzdušje, idejo in dogajanje na njem? Kolosalno? Vražje (vroče)? Ne, s takšnimi pridevniki sicer ne bi zgrešili veliko, a pod njimi bi potemtakem morala biti še cela kopica drugih in sestavek bi se spremenil v seznam. Začnimo torej na začetku.
V človeški naravi je – očitno, no – pizditi se čez vreme. Če smo lani za čas Metalcampa v Tolminu doživljali naliv za nalivom, smo se letos žgali pod vročim julijskim soncem, ki je, če ne drugega, obiskovalce spet in spet opominjal na enega glavnih lokacijskih adutov dotičnega festivala: Sočo. Mokro, voljno in čisto Sočo. In če se od vseh pozitivnih lastnosti ki jih reka ponuja, pomaknemo malo po hribu navzgor, lahko, če čas naravnamo na 5. 7. 2010 oziroma Dan 0 letošnjega Metalcampa, opazimo intenziven »warm up« na malem odru...
Preludij
V ponedeljek, na večer ogrevalnega dneva, so oder ob sedmi uri v živo krstili prvi post millenium slovenski thrasherji, na novo podpisani Metal Blade band, ljubljansko – jeseniški Negligence. Jey, Ruža, Alex, Lipnik in novi kitarist Aljoša (Scaffold) so zarili v kombinacijo komadov s prve plošče Options Of A Trapped Mind in novih s prihajajoče Coordinates Of Confusion. Ob starih, vsem znanih so odigrali tudi The Q Box, Mind Decay in Disharmony. Zvok ni blestel, basa (kot ponavadi) ni bilo, kitare so bile dokaj neuravnovešene (krivda tonskega mojstra?). Stara zgodba začetka festivalov in ugotavljanja funkcionalnosti opreme ob prvih nastopih. Jeyu se vidi, da se na večjih odrih že počuti domače, novemu kitaristu pa, da se Dyzovih solaž še ni imel časa konkretno naučiti. Nekaj kar nikoli ne razočara je ponavadi Negligence vokal. Alex je postal res pravi frontman evro-svetovnega merila, angleški nagovori so »upalili«, publika je vseskozi sodelovala. Negligence so na več kot dobri poti, da kot prvi metal band iz območja nekdanje skupne države ob podpori velike založbe kot je Metal Blade, res zarišejo novo osvajalno pot na metal zemljevidu Evrope. Naj jim bodo metalski bogovi naklonjeni! (T)
6. 7. 2010 (1. dan)
Torek. Vsi sveži in vsi lepi. No, ne ravno, a pustimo to. V zgodnjih popoldanskih urah si, še vedno otrpel od Noctiferie prejšnje noči, ki me je v živo res navdušila, a je bil moj ogled tega banda žal bolj »turistično« naravnan, ogledam mlado in ambiciozno slovensko folk rock/metal zasedbo Brezno, ki je otovorila dogajanje na malem odru. Kot prvo preseneti zvok. Seveda, do sedaj sem jih gledal le v nabitih klubih, tokrat pa odigrajo in odpojejo svoje pripovedi z nenavadno jasnostjo in svežino. Žal istih stvari ne morem napisati za black metalce Morana, ki so na istem odru nastopili nekoliko bolj proti večeru. Vem, da postajam že dolgovezen z neprestanim teženjem nad zvokom na black metal koncertih, a tole je bilo precej plehko. Pogojno zanimiv nastop, a obenem tudi precej stereotipen. Konceptualno gledano letošnji Metalcamp pač ni bil blackmetalsko naravnan, kar se je konec koncev izkazalo kot zanimiva ekskurzija. Poglejmo. (D)
Na glavnem odru so v zgodnjem popoldnevu udarili švedski mladci Enforcer. Nosilci Novega vala britanskega heavy metala na švedski način so udarili energično, glasno in deviško navdušeno. To je bil eden izmed njihovih prvih nastopov na velikih odrih, a kaj, ko jim jo je grdo zagodel striček dež. Po drugem komadu se je ulilo kot na sodni dan in nastop je namesto začetne šeststoglave množice tako spremljalo le še klavrnih štirideset, petdeset najbolj vzdržljivih metalskih buč. Vokalist Wikstrand, ki je nekakšna mešanica Byforda, Di'Anna in Dickinsona, se kljub občutno zmanjšani gruči pod odrom ni dal motiti: po odru je grmel in tekal, kot da bi nastopal pred 40.000 ljudmi. Heavy prikaz energije je bil sestavljen iz komadov prve plošče Into The Night in treh novih s pravkar na novo izdane Diamonds.
Sledili so legendarni New Orleans sludge ambasadorji Crowbar. Ti so živ dokaz, da lahko band zveni celo bolj heavy kot Black Sabbath. Kirk Windstein (Down, Kingdom of Sorrow, Shell Shock) nam je poslal pridigo iz groba, band pa je igral izredno zavzeto in dosledno, kar je pri tako težki glasbi kot jo proizvajajo še toliko težje. Na trenutke se me je celo začel lotevati močan občutek, da je čas tekel počasneje. Da. Dejansko se ob gledanju in poslušanju Crowbar počutiš kot v počasnem posnetku. Odličen nastop izjemnih metal glasbenikov je ljudi, ki znajo ceniti glasbo, narejeno s srcem in dušo, zares ponesel v višave in z res specifičnim zvokom dokazal, da je »New Orleans Area« scena res nekaj samosvojega in edinstvenega. Fascinantno.
Med odličnim nastopom Crowbar so v Meet 'n' Greet šotoru podpisovali seattleški Nevermore. Band se je po štirih letih končno vrnil v Slovenijo, zaradi dodatka novega kitarista Attile (po dveh letih igranja z le eno kitaro) pa so bila pričakovanja še toliko večja. Podpisovali so skoraj do začetka intro posnetka, nato pa hitro odhiteli proti zaodrju, vzeli v roke instrumente, ter se zarili v naslovnega rušilca novega plošče The Obsidian Conspiracy. Warrelu Danu, vokalnemu bogu, je publika jedla iz roke. Do zadnje drobtinice. Definitivno njegov najboljši performans kar sem jih imel priliko videti na njihovih koncertih. Kitarska genialnost enega bolj (če ne celo najbolj) inovativnih metal kitaristov ta moment, Jeffa Loomisa, je oči poslušalcev nenehno magnetizirala nase. »Bolne« linije je doktor Loomis odigral natančno do zadnje potankosti, madžarski novinec, 23-letni Attila Vörös pa mu je brez večjih težav pariral. Setlista je zavzela celoten opus, od Born, Inside Four Walls, The River Dragon Has Come, do Termination Proclamation, This Godless Endeavor itd. Odlično! Po kasnejšem pogovoru z basistom Jimom Sheppardom sem izvedel, da bo Loomis odigral kitaro tudi na novem albumu ponovno združene 80's legende, imenovane Sanctuary, saj je konec koncev bil član njene zadnje inkarnacije … Beware. Nevermore, vrnite se čimprej!
Sledila je priprava odra za najbolj znani, najbolj prodajani in še vedno verjetno najboljši brutal death metal band na svetu. Full package. Cannibal Corpse. Kaj poreči o bandu, o katerem je bilo že vse napisano? Vedeli smo kaj pričakovati in točno to smo dobili. Brutalizacija, brutalizacija in še enkrat brutalizacija. To je band, ki deluje po principu »take no prisoners« in nastop v Tolminu ni bil nikakršna izjema. Corpsegrinder, Webster, Barret, O'Brien in Mazurkiewicz so ponovno pokazali, kakšen je zvok ob klanju, sekanju glav, porivanju noža v vagino, zvok, ko se vse spremeni v prah itd. »Truplomešalcu« je zopet skoraj odpadla glava, njegov »propeler« je res edinstven, presenetili pa so nas z nesmrtno death metal klasiko, ki je v bistvu thrash komad – prvi komad na prvi Cannibal Corpse plošči in prvi, ki so ga napisali kot band: Scatterd Brains, Splattered Remains. Komad, ki po 21. letih ni izgubil kredibilnosti in brutalnosti. Noro! (T)
Zadnji nastopi Soulfly v Sloveniji so bili vse prej kot odlični. Legendarni Max Cavalera se je nazadnje izkazal na Metalcampu, potem pa je njegova kondicija začela usihati. Glas mu je vedno bolj pešal, njegovo igranje kitare pa je skrbno prekrival Marc Rizzo. Na Metalcampu 2010 se je zgodil skorajda čudež. Z začetnim Blood Fire War Hate je Max pokazal, da je v odlični pripravljenosti. Vokal je bil nalezljiv kot v starih časih, nekajkrat je res močno zakričal, publika je ob skladbah a la Prophecy, Seek 'n' Strike, Back To The Primitive sodelovala z moshom in nenehnim »jumpdafuckup« skakanjem. Marc Rizzo je spet dominiral s svojimi zahtevnimi in natančnimi solažami, isto pa velja za basista Bobbyja Burnsa in bobnarja Joea Nuneza. Pri skladbi Unleash se je pridružil še Maxov pastorek Richie, ki je vajen velikih odrov že od malih nog. Najbolj od vsega smo se veselili venčka Sepulturinih klasik. Soulfly so nam postregli z Refuse/Resist, Attitude, Territory in Roots Bloody Roots. Primerno vsakemu njihovemu koncertu so se izkazali z bobnarskim jamom, ki je del vsakega koncerta Soulfly. Poslovili so se s skladbo Eye For An Eye in nam dali vedeti, da Maxa ne smemo kar tako odpisati. (P)
Medtem so na mali oder kot Saxon v najboljših letih (hm, morda ne ravno najboljša primerjava, saj so Saxon vedno v najboljših letih in formi) prihiteli goriški mladci, ki so si v zadnjem letu in pol nabrali kar lepo število kilometrine. Shutdown so band šova in primer, kako se mora skupina obnašati na odru. Ravno prava doza poziranja, ki kaže, da je vse narejeno z občutkom. Bivši Fosgen »axemaster« Žorž (pri Shutdown skrbi za nizke frekvence na Charverl 4-strunki) na odru deluje, kot da je tam doma, dodaten plus pa dobi za najbolj kul Iron Maiden majico (poleg Somewhere In Time). Frontman Egzi je odlično krmaril barko, oba kitarista pa bi lahko primerjali s strunomatralci večjega kova, saj ne zaostajata dosti. Odlične solaže, sicer že prežeti ritmi, a zakaj bi v hard 'n' heavy odkrivali toplo vodo? We're here to play, drink & fuck. Med nastopom so v ne tako malo številčno občinstvo zmetali nekaj majic z logom banda – izredno lepa poteza. Nastop so zaključili prej kot načrtovano, kar je res škoda glede na odličen odziv publike. (T)
Pred veliki oder sem se pod zvezdnatim nebom vrnil, ko je napočila ura za finske alkoholizirane šamane. Kadar nek dan festivala zaključujejo Kropiklaani, bi človek lahko predvideval, da se bo tako razvil konkreten uvod v dolgo noč alkohola, seksa in alkohola, a temu tokrat žal ni bilo tako. Dobro, saj razumem, da je to band, ki je praktično ambasador alkohola, a kar je preveč je preveč. Njihovo glavno orožje je udarilo nazaj vanje same in čeprav je koncert bil precej dober in koherenten ter mu s tehničnega stališča ne morem očitati ničesar, je vokalistovo stanje spominjalo na tiste zatežene vaške pijančke, ki se jih ne otreseš več, ko se enkrat obesijo nate. In dolg, pijan govor publiki, ko so delavci že pospravljali oder … Resno, ozri se vase, prosim. Presegajoč svojo dobrodošlico, je Jonne izgledal izgubljen, obupano iščoč nekaj, česar pa ne bo našel na dnu kozarca. Niti soda. Patetično slovo in popolnoma absurdno skisanje drugače solidnega nastopa Korpiklaani. Kako se že reče: propadli rocker? Da … s tem, da zadeva sploh ni bila smešna – zgolj žalostna. Lekcija, da ima vse svoje meje.
Prvi dan, ki se je izkazal za enega izmed bolj nenavadnih, je tako potekal in se tudi končal s precej mešanimi občutki, a intenzivnejši in koherentnejši dnevi, ki so sledili, so več kot zadovoljivo popravili ta bipolaren uvod v teden metala razpet med koncerti, počivanjem v gozdu, peklensko hojo po razbeljenim betonu in terapevtskimi učinki Soče. (D)
7. 7. 2010 (2. dan)
Res nenavadno, kako nekaj dni izolacije od civilizacije in elektronike človeka osvobodi. Če ne bi imel razporeda nastopajočih in če ne bi imel določenih terminov za intervjuje, večji del časa na Metalcampu ne bi vedel niti kateri del dneva je, kaj šele kateri dan počasi teče stran. Tekel je drugi dan koncertov, ko si pod neposrednim pogledom Sirija, ki moškim mehča kolena (kot pravi nek starogrški pesnik) in ki dela ženske pohotne, ogledam – kako prikladno – slovenske perverzneže Vulvathrone. Nastop, ki mu je žal botrovalo nekaj tehničnih težav je bil tipičen … za Vulvathrone. Verbalno-seksualno zajebavanje (ter seveda motiviranje), brutalna glasba in umazani posnetki iz še bolj umazanih porničev, ki so služili kot uvodi v skladbe. Legendarno! Žal pa se mi zdi, da večina občinstva ni točno razumela, kaj se dogaja na odru in kaj bi naj bila poanta vsega tega kar so slišali in videli. Verjetno so tisti, ki bi razumeli še vedno spali, utrujeni po aktivni noči. Civilizacijski odklop, Sirij in alkohol – kaj bi pa drugega pričakovali?!
Dobro, seks na stran: sledili so italijanski death metal tehničarji Sadist. Precej nepoučen o njihovi glasbi sem pričakoval kakšen tehnični glasbeni odfuk, ki smo ga sicer tudi dobili, a nikakor nisem pričakoval vse emocionalne pokrajine, ki se je odprla tekom tega res izjemnega nastopa. Že zgolj opazovati kitarista/klaviaturista bi lahko bilo dovolj za kvalitetno izkušnjo (človek je glasbeno čudo), a Sadist so veliko več. Na prvi pogled kaotično, a globoko spodaj, pod vsemi nenavadnimi ritmi in avantgardnimi kombinaciji kitar in klaviatur, gre za izjemno toplo in (ne-elitno) sofisticirano zasedbo. Vrhunec dneva? Nepričakovano, a meni osebno zagotovo.
Nekoliko pozneje so na velik oder pridivjali Rusi Arkona. Tisti, ki ste jih gledali sredi junija na Metelkovi veste, da je bil njihov nastop na Metalcampu popravni izpit. In mislim, da so ga uspešno opravili. Čeprav je res – in to pišem v zadnjem času res povsod – da matrica temu bandu škodi bolj kot se verjetno zavedajo. Seveda je bila kot vedno glavna zvezda vokalistka Masha, ki je očitno ozdravljena res dala vse od sebe in zagotovila precej soliden folk metal nastop. Takšnega kot so ga trume oboževalcev pričakovale. In plus točke dobi še, ker je bila edina dovolj nora oseba, da je na Metalcampu nosila živalske kože. Sredi popoldneva. Mi pa smo umirali že v senci. Temu se verjetno reče predanost ... ali kaj takšnega. (D)
Drugi oder: Hellcats. Tu žal ne morem napisati kaj več od vsem tam prisotnim očitnega. Poraz. Prva stvar, ki je resno zmotila in jo moramo nujno omeniti je neuglašenost električne kitare. Kitaristka je igrala zavzeto, pri solažah se »razštelanost« niti ni tako opazila kot pri ritmih, ki so zveneli res obupno in neposlušljivo. Bobnarka bi se lahko po (baje) osmih letih(!) igranja naučila vsaj držanja ritma kot se spodobi, torej udarno in natančno, ne pa polovičarsko. Vse skupaj je zvenelo res obupno mlačno in skorajda že ne poslušljivo. Žal. Band, ki igra skoraj izključno priredbe in še te odigrane na način, ki ni način? Na mestu Hellcats bi se zaprl v vadnico in ne odklenil vrat pekla, dokler ne bi zvenel primerno za na oder. Definirajmo besedo »primerno« čimbolj objektivno, da ne bo pomote: če ne drugega, pomeni primerno VSAJ uglašeno! Kot bi rekel legendarni (in v bistvu prvi) heavy metal DJ še legendarnejšega londonskega heavy metal kluba Bandwagon, Neal Kay: »Total anti-attitude towards the stage«. (T)
Sredino dogajanje na Metalcampu 2010 je bilo odlično preskrbljeno z nežnim spolom. Pred Leaves Eyes so se predstavili še Trail Of Tears in Arkona. Pretiranega interesa za Leaves Eyes ni bilo. Ne glede na karizmatično Liv Kristine, se je ogromen del publike bolj zanimal za paintball dvoboj med Behemoth in Decapitated. No, Leaves Eyes so vseeno pokazali, da so med vsemi gothic bandi z ženskami na vokalih še najbolj metal, kar se tiče inštrumentalnega dela. Liv Kristine pa je s svojim glasom večkrat opravičila svojo natreniranost in profesionalnost; pa tudi vročina je kljub obleki in naličenosti ni vrgla iz tira. Vsekakor sproščujoče glede na naslednje bolj udarne skupine. (P)
Na malem odru nekako v istem času doživim moment popolne ogorčenosti. Medtem ko igrajo samosvoji black metalci Smargroth, si ljudstvo prinaša klopi in katatonično strmi v oziroma mimo odra. Seveda, za nastopom te sorazmerno mlade skupine, je sledila projekcija neke nogometne tekme. Razumem. Ne razumem in ne odobravam pa takšnega nespoštovanja do skupine na odru; nakar sem po koncertu v kratkem pogovoru s kitaristom Sergejem ugotovil, da si stvar bolj ženem k srcu kot celotna ekipa Smargroth skupaj. No, ja ... Zadeva pa me je toliko »pogrela«, da od samega nastopa nisem odnesel praktično ničesar. No, vsaj nekje drugje nekdo nekaj je. (D)
Overkill: čakanje se je izplačalo. Po 28. letih obstoja, mnogih albumih in neštetih nastopih so se legendarni NY thrasherji končno ustavili tudi pri nas. Blitz, D.D. in kompanija so demonstrirali thrash v njegovi najbolj prvinski obliki. Od začetka z The Green And Black, z najnovejše plošče Ironbound, klasik Welcome To The Gutter, Old School, Wrecking Crew, Coma ter Elimination, do končnega dvojčka Fuck You in Overkill. Nastop je bil neverjetno energičen, glasen in razločen. Commander Blitz je med nastopom pokadil najmanj osem cigaret (ob petju!!!), medtem ko je bas D.D. Vernija budil najvišje speče ptice v Julijcih. Zakon! Zadnja plošča vrača Overkill na tron thrash metal bandov, čeprav, če dobro pomislimo, niso nikoli sestopili. Band, ki v svoji diskografiji nima momenta, na katerega ne bi mogel biti upravičeno več kot samo ponosen. Band, ki je v devetdesetih obdržal pokončno držo in nikoli podlegel trendom spreminjanja zvoka, videza, mišljenja. Nikoli. Neumorno, metalsko. Overkill so eden izmed tistih redkih staroselskih, res ultra kultnih bandov, ki bi jih moral vsak metalec vsaj enkrat videti in teh letos ni bilo malo: tudi tisti ne, ki so na Metalcamp prišli izključno na koncert Overkill in po svoji volji preplačali dnevno vstopnico za ogled le enega banda. Overkill, Slovenija vas potrebuje, the gutter awaits! (T)
Če še sam pristavim svoj lonček v thrash vode, ki mi sicer ne ležijo ravno pred pragom domače hiše, lahko mirne vesti povzamem, da sem po pivu, ki mi je ohladilo živce in telo z zadovoljstvom opazoval, kako med sabo ne nujno povezani dogodki sčasoma pričnejo pridobivati na lastni konsistentnosti in z agresivno radostjo opazoval nastop Overkill, ki so – milo rečeno – pobili vso konkurenco, ki niti ni bila močna, a tako se pač reče. To thrash metal agresivnost ste že slišali, četudi je še niste, tako prvinsko je vse skupaj in ob vsem navdušenju sem bil vseskozi le korak stran od tega, da še sam nisem pričel »slemati«; a tega početja praktično ne prakticiram več, odkar so ga sociologi proglasili za obliko »plesa. Kakorkoli, Overkill so odigrali svoje v najboljši thrash maniri, ki je izjemno poslušljiva tudi za neposvečene, nato pa sem očitno veliko bolj izmučen kot sem si mislil da sem, prespal Equilibrium. Bravo, res ... (D)
Ameriške skupine je vedno zanimivo gledati, saj niso tako pogosto na Metalcampu kot večina evropske metal smetane. Devildriver so idealen band za nastop na festivalih. Njihova glasba je udarna v stilu modernih thrash skupin: melodična ter groovy. Publike sicer zaradi menjave oziroma zmešnjave na urniku ni bilo veliko, a ne glede na to je nori Dez Fafari naredil žur kot se spodobi. V eni uri je bil odigran nekakšen »best of« vseh štirih albumov, izstopale so skladbe Nothing's Wrong, Pray For Villains, Hold Back The Day, Clouds Over California itd. Največji odziv se je pokazal pri Meet The Wretched. Devildriver so tudi na Metalcampu podrli rekord za največji circle pit, ki se je odvil vse od odra do mešalne mize. Resda je celota izgledala kot navadno trimčkanje, a bistvo je bilo doseženo in če se skupina vrne kaj kmalu, potem lahko pričakujemo še večji žur. Ozračje Metalcampa se je ogrelo do konca. (P)
8. 7. 2010 (3. dan)
Zdi se, da bi v primeru, če bi takšen festival z vsemi svojimi pacienti vred trajal mesec dni ali več, celotna eksistenca obiskovalcev pričela grozljivo spominjati na imidž in se obnašati v stilu besedil Carnivore. Postapokaliptični (je kdo igral legendarni Fallout?) odfuk duha in telesa ... Z drugače povsem simpatičnimi vevericami pa bi se najverjetneje vnel boj za vrh prehranjevalne verige. Da ne omenjam bojev za vlogo alfa samca ... moj bog ...
Intermezzo na stran, sreda je bila žanrsko toliko pestra kot je nabor skupin najverjetneje sploh lahko. Razpetost med tistim kar je lepo in tistim kar je dobro, skratka. Po jutranjih ritualih (črna kava in črni metal) sem dnevne oglede (sicer res pozno) pričel z Nephrolith na drugem odru. Tudi tu je bilo – tako kot z Morano – nekaj narobe. Ambient je bil sicer načeloma v redu, a popoldansko sonce, idilične krošnje nad nami ... Ne, to nekako ne spada v black metal Nephrolith, ki pač stavijo na staro (skandinavsko) šolo le-tega. Sicer dobro odigran nastop brez kakšnih posebnih problemov (pa tudi vrhuncev) je minil precej mirno, po sili razmer ne blackmetalsko, zato predlagam, da si ta band podrobneje pogledamo in mu prisluhnemo, ko bodo igrali v kakšnem bolj »fucked up« in temačnem klubu. (D)
Petnajst minut čez peto popoldan je oder zavzela poljska tehnična death metal senzacija imenovana Decapitated. Točno tako. Dejansko smo po koncertu »obglavljeni« odšli iz prizorišča. Po tragediji, ki je band zadela pred tremi leti (prometna nesreča, v kateri je umrl ultra talentirani bobnar Vittek, brat kitarista Vogga, pevec Covan pa je utrpel tako močne poškodbe, da je še zdaj v rehabilitacijskem procesu) se vračajo močnejši kot kdajkoli prej. From pain to dtrenght! Dodatek mlade, nove krvi v obliki avstrijskega dvasetjletnika Krimha na bobnih ter novega pevca in basista (da, Vogg je po tragediji ostal sam v bandu) daje Obglavljenim novo zvočno podobo; bolj energično in sproščeno. Vogg je voditelj, kar se močno kaže tudi na odru. Njegova prezenca je nevprašljiva, po odru se giblje samozavestno, čupa pa konstantno kroži ob vratu Dime-ove Washburn bojevnice. Decapitated riffi so že sami po sebi vredni matematičnih formul, ko pa so izvedeni do zadnje potankosti, izpade vse skupaj še bolj noro zapleteno. 100% aktivnost možganov: vključeno! Krimhova dinamika je neverjetna, udarci močni in vedno natančni. Kože na prehodih je ubijal, snare boben pa je sploh trpel. The way of Mike Terrana. Manjše pretiravanje pri triggiranju bas bobna (kar postaja večna napaka novodobnih death metal bobnarjev, mater, vedno bolj se sprašujem, ali res nikoli niso slišali bobnov Paula Mazurkiewicza) je sicer najedalo, a vseeno je energija zasenčila mučenje ušes ob občasno preglasnih zvokih dveh hitrih stopalk. Na stolčku je ob igranju, na Infernov in Gromov način konstantno krožno čupal in lepo obujal spomin na najboljše čase Paula Bostapha v Slayer, ki je vedno neumorno headbangal skozi cele koncerte. Presek skozi diskografijo je obsegal komade od Winds Of Creation do zadnje plošče pred prej omenjeno tragedijo, Organic Hallucinosis (A Poem About an Old Prison Man, Day 69, Post(?) Organic, Visual Delusion, Three-Dimensional Defect, Winds Of Creation, Flash-B(l)ack, Spheres Of Madness). Odličen nastop sredi največje vročine, ki pa na band ni kaj dosti vplivala. (T)
Na Nizozemskem se ženske gothic skupine širijo kot gobe po dežju. Med njimi uživajo Epica, potem ko so se pojavili na Nuclear Blast, dokaj velik ugled. Nabralo se je presenetljivo veliko občinstva. Seveda ne moremo mimo dejstva, da v Epici prepeva ena najlepših deklin, ki ni seksi le na slikah, temveč tudi v živo. Resda so bile mnoge očke uprte v Simone Simons, a pohvaliti je treba tudi ostale člane, še posebej kitarista Isaaca Delahayea in bobnarja Ariëna Van Weesenbeeka, ki sta prej igrala v bolj ekstremnih God Dethroned. Epica se je za eno uro spopadla z neusmiljeno vročino, Simone pa se je celo »hladila« z dodatnim ventilatorjem. Skupina je svoj nastop odpeljala do konca in potrdila, da ima za sabo dobro kilometrino in veliko za pokazati v prihodnje. (P)
Sam, priznam, bijem večno bitko s folk metalom. Kolikor me ta zvrst po svoje fascinira, toliko imam zelo močne alergijske reakcije na določene bedarije, ki se dogajajo, izvajajo in predvsem »učijo« znotraj tega podžanra. Zato v folk metalu čez vse – na ravni idej – cenim iskrenost. V prvi vrsti do samega sebe. Zaradi vseh teh razlogov bolj kot marsikateri drug band te zvrsti cenim Eluveitie, njihovo nenavadno mešanico melodičnega death metala in folk instrumentov in struktur, ter njihov zdrav in prizemljen odnos do zgodovine. Vse ostaja kot ni nikoli bilo, kot pravi naslov zadnjega albuma teh Švicarjev, reflektira odnos do nacionalne zgodovine, iz katerega bi se lahko učile mnoge skupine. Pa se žal ne. Raje igrajo na prvo žogo ranjenih čustev in ponujanja lažne identitete. Eluveitie so s svojim pristopom (ni klaviatur; vse kar slišite, se dejansko igra na odru – tudi tu bi se lahko marsikdo učil, kajne Arkona?) in energičnim nastopom dodobra razvneli Metalcamp občestvo (sploh številne Nemce in Švicarje), vrhunec pa je najverjetneje – kot vedno – predstavljal komad Inis Mona, ki je očitno bil ustvarjen prav za takšne masovne nastope. Super koncert, a obenem tudi nič spektakularnega ... Tako gre to.
Behemoth, ki so nasledili Eluveitie, so brezkompromisno predstavljali enega izmed vrhuncev festivala. Ko sem naslednji dan govoril s prijateljem iz Belgije, mi je takole opisal svoje vtise nastopa teh black/death metal zveri iz Poljske: »Bilo je v redu, a ves čas se mi je zdelo, da gledam akcijski film z ogromnimi eksplozijami.« Imel je seveda – na nek način – prav. A po drugi strani je bil z mislimi že pri nastopu The Devil's Blood, jaz pa radostno naiven seveda ne. No, gremo po vrsti: Behemoth so odigrali podaljšan nastop, zvok je bil spektakularen kot vsi ostali njihovi aspekti (zatajil je sicer le pri Decade Of Therion), nabor skladb orgazmičen, nastop pa nekaj neopisljivega ... Prezenca Nergala in ostalih na odru je popolnoma neoporečna. Na misel mi pride pridevnik »izklesano«, ki je sicer izposojen in verjetno niti ne najboljši, a bo popolnoma zadostoval. Ko so namreč na odru Behemoth, veljajo drugačna pravila kot pri nastopih mnogih drugih bandov. Zdi se, kot da bi nekdo na oder postavil kolosalno kamnito konstrukcijo, ki bo naredila svoje in odšla točno tedaj, ko bo hotela in niti trenutek prej. Ta Behemoth skala je na odru ostala krepko čez eno uro in po obveznem zaključnem Chant For Eschaton 2000 odigrala še epsko skladbo Lucifer s »svežega« albuma Evangelium. Poznate tiste neverjetne trenutke, ko se »intenzivno« kar naenkrat nepričakovano in proti vsem logičnim možnostim potencira? Neverjetno, kaj lahko stori ena sama železna maska, ki jo je nosil Nergal za ta zadnji komad. Ob tej celostno estetski izkušnji zadnjega komada, je Behemoth prezenca prejšnjih komadov izgledala kot nedeljski sprehod po parku. Imidž je bil v rock'n'rollu res vedno pomemben, a kot se zdi, so Behemoth ta aspekt premaknili na neko novo raven, ki še nikomur ni zares popolnoma jasna in razumljiva. Nekatere stvari je enostavno potrebno videti in čutiti, ker so zaradi svoje intenzivnosti onkraj opisa. Podaljšan nastop Behemoth je ena izmed teh stvari. (D)
Kot zadnji so na oder v četrtek stopili Kataklysm ... Ex Deo, mislim. Kljub temu, da naj bi šlo za drug band z istimi člani, so Ex Deo mnogokrat zveneli kot en počasen Kataklysm komad, vendar je bilo vse preoblikovano v stilu rimskega imperija. Glasba Ex Deo je napram Kataklysm bolj razvlečena, veliko je klaviatur, bobnanje je preprosto v stilu Bolt Thrower, kitare pa so uglašene višje. Poleg Maurizia Iacona, ki je prepeval o velikih bojih rimskega imperija, se je izkazal kitarist Stephane Barbe (basist Kataklysm), ki je pokazal kar nekaj spretnega soliranja. Barbarsko riffanje se je zaključilo s simfoničnim outrom, a Ex Deo so se vrnili kot Kataklysm, ki so odigrali večni hit Shadows And Dust in eno skladbo z novega albuma Heaven's Venom. Skratka, zaključek le ni bil tako epski, ampak bolj brutalen. (P)
9. 7. 2010 (4. dan)
Najdaljši in najbolj vroč dan letošnjega Metalcampa sem v misantropičnem in mazohističnem momentu pričel na začetku. Pod soncem in s prvim bandom velikega odra tega dne: Abstinenz, katerih nastop mi je nekdo skoraj popolnoma izbrisal iz spomina, zato preden temu black metal bandu naredim ali nepravično sramoto ali pa hvalo, raje preidem na Varg, ki so jih nasledili.
Mladi volčji Nemci, ki so trenutno zelo vroča stvar v folk metal krogih (oziroma; in na tem mestu bom tudi res izjemoma uporabil besedo »pagan« metal), so v nenormalni vročini in v prav absurdnih temnih in težkih odpravah ter »bojnih« barvah (torej kri) odigrali svoje z vnemo, kakršno lahko premorejo le mladeniči okoli dvajsetih let. Glavo stavim, da lahko seksajo celo noč ... in pijejo ... in pijejo medtem ko seksajo. Oziroma obratno. No, v vsakem primeru (če seks ponovno potisnem vstran) gre za žanrsko praktično neopredeljiv band. Če bi Varg uporabljali klaviature ali razne piščali bi lepo rekel, da gre za folk metal ... pa jih ne. Pri njih je v centru kitara, na podoben način kot pri Amon Amarth (le da so Varg manj rock 'n' roll kot to švedsko čudo), s tem, da se Varg precej radi vozijo po cestah black metala v smislu tehnik in struktur. Energično, mladostno, iskreno in precej močno. In vokalist ima potencial za res dobrega frontmana. Čeprav je trenutno v obdobju, ko v ogledalu ne vidi sebe, temveč rock zvezdo ...
Dalje: Ensiferum. Vročina je tu dosegla vrhunec festivala in ko človek začuti utrip srca v podplatih (pa ne zaradi folk metala teh Fincev), je to znak, da je treba nekaj storiti. Recimo iti na pivo. K enemu izmed šankov namreč in ne (še) v Twilight Tavern, o kateri pojejo Ensiferum. Je pa to dober komad. Kakorkoli, nastop je bil žal precej medel. Bil je kot pivo (če že nadaljujem metaforo) v neki beznici, ko pa bi lahko pil pivo iz neskončnega kotla skupaj z Odinom v Valhali. A to so visoke stave, saj se mi zdi, da so Ensiferum – tudi glede na njihov zadnji album From Afar – padli v nek začaran krog in njihova moč pojema iz nastopa v nastop. In tako bo pojemala, dokler ali kroga nekako ne prekinejo, ali pa dokler ne prekinejo sami sebe. Mogoče sem pristranski, a vročina ter kvantiteta folk metal skupin na Metalcampu 2010 naredi svoje in Ensiferum ... tudi če jih ne bi videl. (D)
Monumentalni floridski death metal giganti Obituary so po petih letih od reuniona (ko so leta 2005 po sedmih letih preklicali svojo osmrtnico) močnejši kot kdajkoli prej. Po odhodu Franka Watkinsa k Gorgoroth (Frankie, Frankie, what were you thinking?) so Obituary pred poletno festivalsko turnejo napovedali novega nizkotonca, nikogar drugega kot Stevea DiGiorgia (Sadus, Death, Testament, Autopsy, Vintersorg, Scariot). Bo Steve zdržal ob igranju 4 – 8 istih tonov skozi vsak komad? Da. Tik pred prvim udarcem po struni je potegnil zadnji dim zelenega zelišča in že smo na odru gledali »moonchilda«. Lepo število obiskovalcev je pod odrom metalo čupe, vokal Johna Tardyja (tip ni slekel puloverja pri 34 stopinjah!), ki je že sam po sebi nekaj najbolj brutalnega v death metalu, pa je klical k črni maši. Dvojec Peres / Santola je kot noč in dan. Eden ritmira v ozadju, drugi je v bandu samo zato, da odigra solaže. A le-te so perfektne in včasih monotoni zaščitni Osmrtnica groove popestrijo do še okusne meje. Donald Tardy, ki v ozadju daje ritem maršu zombijev in ostalim gnijočim bitjem in stvorom, je imel – kot vedno – odličen in izrazit zvok. Bobnar, ki ve, zakaj so bobni podvozje oziroma temelji banda. Brez nepotrebnih nasičenih prehodov, brez dvajsetih činel. Vse je možno rešiti z najbolj osnovnim kompletom in Don to dobro ve. Zakon! Ob klasikah Dying, Threatening Skies, Chopped In Half, Slowly We Rot so odigrali tudi tri novejše komade: Evil Ways, Face Your God in List Of Dead. Vroče in ubijalsko, the redneck way …
Clairvoyants so italijanski band, ki ne zveni nič kaj italijansko. Brez kiča, nepotrebnih pretiravanj s klaviaturami in brez pesmi o gorah, kraljicah in reševanju le-teh. Začeli so kot Iron Maiden tribute band (v bistvu se jih še vedno lahko najame za tribute koncert ali kot samostojen band), skozi leta pa so razvili lastno heavy metal identiteto, ki sicer še vedno kaže na njihove največje vzornike, a do okusne meje in na svoj način. Super koncert je zaznamovala hvaležnost pevca, ki se ni in ni mogel nehati zahvaljevati za dano možnost nastopa. Jasnovidci v svojih vrstah gostijo kitarista Luco (ex- Blaze, zdajšnji Doro sekironosilec), ki mu ni bilo videti, da je leto prej bil headliner festivala Wacken Open Air pred devetdeset tisoč glavo množico in da sicer vsak koncert igra pred več tisoč ljudmi. Še en dokaz profesionalizma: igra se za ljudi, pa tudi če jih je pod odrom deset. Edina stvar, ki je delno šepala, so bili bobni. Ne ravno konsistenten ritem je tolkalca premaknil nekaj stopničk nižje od ostalih instrumentalistov, predvsem pri znamenitih McBrain šestinskih ritmih je konkretno pešal (ride triola - dva poudarka na šestinki - udarec po crash čineli). Manjša nevšečnost, ki pa nikakor ne more pustiti večjega madeža na odličnem nastopu pred sicer res maloštevilčno publiko (po moji oceni je nastop spremljalo okoli 100 do 150 obiskovalcev). (T)
Končno so se pri nas oglasili še drugi od svete Peaceville trojice (My Dying Bride so bili tu že dvakrat), ki skupaj predstavljajo sinonim za angleško gothic/doom sfero. Paradise Lost so predstavljali zadnji album Faith Divides Us – Death Unites Us. Seveda niso pozabili na kakšne bolj klasične skladbe kot so Pity The Sadness, Enchantment in Say Just Words. Nastop je bil soliden, edino pevcu Nicku Holmesu vokal občasno ponagaja, zaradi česar deluje kot da se mu enostavno ne bi dalo. Vsekakor so Paradise Lost lepo umirili ozračje na Metalcampu, vsej melanholičnosti in morbidnosti navkljub. (P)
Steel, glory, dreamlands, heroes ... Manowar? Ne. Dodajmo »Templars« in že imamo pred sabo Hammerfall. Švedska heavy metal atrakcija, ki prvinski heavy metal ohranja pri življenju že trinajst let, se je ponovno vrnila v Slovenijo. Po zadnjem, ne preveč uspešnem koncertu v Mariboru, so nam bili dolžni veliko mero energije in pravega šova. Začelo se je obetavno in band je konstanto zadovoljivo držal do konca koncerta. Bobnarju Johanssenu je bilo vmes tako dolgčas, da je namesto da bi samo igral, medtem izvajal še Tommy Lee trike s palicami in vmes nekajkrat prav grdo zgrešil poln udarec zaradi prej omenjene dejavnosti. Basist Larsson se je po dvanajstih letih odsotnosti (vmes je igral pri Evergrey itd.) ponovno dobro vklopil v »true metal« stanje misli in prav neumorno poziral ob že znanem manekenu, suhemu Oscarju Dronjaku, ki se na odru prelevi v neuničljivega »templjarja of steel«. Glede na to, da Hammerfall od leta 2003 naprej ne spremljam več, tu ne morem podati objektivne kritike novih komadov, saj jih ne poznam. Lahko pa povem, da so stari »hiti« bili odigrani odlično in band za odziv publike nikakor ni bil prikrajšan. Let The Hammer Fall, Heeding The Call, The Dragon Lies Bleeding, Riders Of The Storm in ostale ponarodele skladbe so publiko dvignile na noge in Hammerfall so dočakali do tedaj najglasnejši odziv metalske populacije. (T)
Pozneje v veliko večji temi duše. Vse poti vodijo v Rim, pravijo. In tako je sledilo neizbežno. Okoli ene zjutraj so na malem odru nastopili The Devil's Blood, ki so po mojem skromnem in ekscesnem mnenju predstavljali definitivni vrhunec festivala. Podrobnega opisa iz spoštovanja do enigmatičnosti banda in sploh zaradi vtisa, ki so ga Belgijci naredili na nas, sploh ne bom podal, navedel pa bom nekaj indicev. The Devil's Blood je skupina za vse nas, ki smo premladi, da bi videli Led Zeppelin ali Jimmija Hendrixa v živo. Imel sem občutek, da je vsa psihadelika sedemdesetih vstala iz groba in se v okultni sferi vrnila v obliki šesterice teh izjemnih glasbenikov. Takole je: nič ne more pripraviti človeka na uspešno psihadelično potovanje. Zaupajte mi: popolnoma nič ... razen lastne trdnosti in odločenosti duha, ki ima potovati. In tako je bila tudi publika izjemno razdvojena. Res je, da s takšno zasedbo in takšno glasbo verjetno nima kaj veliko za početi človek, ki se ni nikoli »ukvarjal« z notranjimi potovanji, z glasbenimi potovanji vase in/ali ni užival psihoaktivnih substanc. Vse »aktivnosti« in krogi imajo svoje obrede iniciacije, le da so dandanes veliko bolj skriti kot nekoč, saj so vsem ves čas na očeh. In v tem oziru ter zaradi njega bom zapisal le še sledeče: »Emptiness ... Emptiness«, sem – kot bi poustvarjal finale filma Apocalypse Now – po koncu koncerta dejal že prej omenjenemu prijatelju iz Belgije in on je odgovoril: »Yes; but in this case, emptiness is full.« Mislim, da to pove več kot dovolj. Znanje (ter izkustvo) ima vrednost le, če je pridobljeno in ne če je dano. (D)
10. 7. 2010 (5. dan)
Namesto uvoda v finale Metalcampa 2010:
Currents of tantric anarchy seize our bodies / Into the cosmic dance of four scythes / The curtains of Absurd Theatre are raised / Synchronicity - Mother Chaos on the stage.
Behemoth, Decade Of Therion
Kot drugi band zadnjega dne Metalcampa so nastopili finski melodični death metalci, ki napram raznim Children Of Bodom ne pretiravajo s soliranjem in kičastimi klaviaturami. Insomnium so kljub vročini odigrali prijeten set melodičnih »štikeljcev«, ogreli nekaj glav, še bolj pa so trpeli sami Finci na odru, ko jim je sonce pribijalo direktno v glavo, zaradi česar jim je treba tudi opravičiti občasno fušanje. Insomnium imajo verjetno boljšo možnost za predstavitev jeseni, ko nas bodo obiskali skupaj z Dark Tranquillity. In bilo je le vprašanje časa, kdaj nas bodo Dark Tranquillity po mnogih nastopih Sloveniji obiskali tudi na Metalcampu. Tako so se končno ustavili v Tolminu, kjer so za eno uro spravili v miganje trume obiskovalcev. Večina setliste je bila sestavljena iz skladb z zadnjega albuma We Are The Void. Nastop je bil intenziven, še najbolj s strani karizmatičnega vokalista Mikaela Stanneta, ki je kljub vročini odlično komuniciral s publiko in jih obdržal do zadnje skladbe Terminus (When Death Is Most Alive). Atmosfera je bila popolna, čez kondicijo skupine enostavno ni kaj pripomniti. Le starim oboževalcem bi lahko ponudili še skladbo Punish My Heaven poleg Wonders At Your Feet, Therein, Lost To Apathy in Final Resistance. Dark Tranquillity glede na dvajsetletni obstoj skupine ne kažejo nekih znakov mladosti, a njihov nastop deluje mladostniško, kjer energija kar izžareva. In upajmo, da bo še dolgo tako! (P)
Finntroll so zaključili (zdaj bolj, zdaj manj posrečeno) folk metal epopejo letošnjega Metalcampa in – enostavno povedano – zmagali. Resnično ne vem več kaj naj še zapišem o temu bandu, česar še v raznih člankih in recenzijah nisem, a na Finntroll je nekaj grozno simpatičnega in privlačnega (in s tem ne mislim nujno zgolj vokalista). Že sama ideja, sama filozofija trolov, kakršno ti Finci predstavljajo, je popoln unikat. Da ne omenjam že na black metal naslanjajoč se antikrščanskih tendenc in govorov! Že od trolje perverznega in zahrbtnega komada Drap dalje je bilo jasno, da bodo Finntroll ubijali in čeprav mnogi pravijo, da ta band ni več isti z drugim vokalistom (ok, res je preveč lep in premalo debel za »idejo« Finntroll), ne njemu, niti bandu ne manjka popolnoma nič. Izjemna setlista (a resnično sem pogrešal dvominutni udarec topega in zelo težkega predmeta po glavi, ki ga lahko izvede le skladba Ursvamp), čist zvok, hitro, hitreje ... Humppa trolovsko kladivo nekakšne folk/black metal mešanice, ki pojma nima kaj bi naj bila, a ji je za to popolnoma vseeno, je v iztekanju sedmega Metalcampa udarila v obraze množice. Najlepše od vsega pa je bilo dejstvo, da nas čaka potovanje še dlje na sever. Potovanje v srce zime. Apokalipsa zdaj! Spet.
Immortal, ki jim je (verjetno nehote) tekom njihove kariere uspel pravi čudež s tem, da so združili sferi »true« in »komedija«, je – kot je izgledalo – gledal celoten Metalcamp. Sinovi severne teme z Abbathom na čelu so že res imeli slab zvok. Res je tudi, da se je Abbath grozno motil, sploh pri solažah in band bi resnično rabil – kot sva drugi dan ugotavljala s Primožem – še enega kitarista. Abbath ima že tako polne roke in noge dela in je, kljub temu, da je zimski demon, ki se je iz meni neznanih razlogov manifestiral v obliki rakovice, vseeno še vedno zgolj človek. In rock zvezda, seveda. Ne pozabimo na rock zvezde. Kakorkoli že: Immortal se niso pustili motiti s takšno nepomembnostjo, kot je kvaliteta zvoka ter igrali svojo stvar dalje in če si poznal komad, si lahko v vsem skupaj prav bolestno užival. Proti koncu so me popolnoma presenetili s skladbo Beyond The North Waves, osemminutno epsko skladbo, ki bi si edina v celotnem metalu zaslužila naziv »viking« metal. In za vse tiste, ki dvomite v resnost Immortal obsedenosti z zimo, ledom, snegom, hladom, zimskimi demoni, snežnimi nevihtami, ledeniki, Antarktiko, severnim morjem, itd., dokaz o božanski intervenciji Blashyrkha: med skladbo Tyrants, natančneje med mrzlim akustičnim delom le-te, je pričel pihati veter in v roku sekund se je ohladilo za stopinjo ali dve. Res je, da bi na tem mestu lahko odprl vprašanje vere (pa ne bom), a recimo tole: prej boste zadeli na loteriji kot še enkrat (oziroma sploh) doživeli to. Izjemen nastop, ki je imel vse elemente tako black metala, kot rock 'n' rolla, a obenem ni temeljil ne v enem niti drugem. (D)
Epilog
Kaj z epilogom? Hmmm ... Mogoče kaj namesto epiloga? Ni kaj reči. Je že res, da je takšen festival za državo, kot je naša, neprecenljiv. Na več ravneh. Ocenjujem pa lahko seveda le tiste, ki sem jih izkusil na lastni koži. Na osnovni je to dogodek, ki ponuja neizrekljive možnosti druženja. Prijateljskega, pivskega, romantičnega in seksualnega (ne nujno v tem vrstnem redu (čeprav praksa kaže da je kar realen). Opažam, da se koledar marsikaterega obiskovalca obrača prav po Metalcampu. Ljudje si zapomnijo dogodke določenih let glede na ta festival. Če to ni tvorjenje (neke) identitete v živem času in prostoru, potem ne vem, kaj to je. Na novinarski ravni festival ponuja nešteto možnosti za spoznavanje skupin in intervjuje, ki jih drugače niti pod razno ne bi bilo. S tem, da – kot je verjetno že bilo opaženo s tvoje strani, dragi bralec –, trije »novinarji« nikakor ne morejo pokriti celotnega dogajanja. Kje je opis paintball turnirja? Kje je »poročilo« striptiza? Kje je poročilo kakšnega »velikega«, pomembnega, zanimivega banda? Kje je... Uf, marsikaj. Odgovor je, da tega enostavno ni. Premalo rok, premalo oči in preveč dogajanja. Festival – in to katerikoli, ne le ta specifični – je vedno veliko več kot seštevek kvalitete in kvantitete nastopajočih skupin; in ta specifični tolminski ambient, ta atmosfera, ta neponovljivost druženja na takšni ali drugačni ravni, je že dolgo glavni adut Metalcampa in upajmo, da to živo »tvorjenje« ostane na takšni ravni intenzivnosti tudi v letih, ki prihajajo!
Davorin, Primož, Tilen
