Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

2. 8. 2018

Metaldays 2018, 2. dan

Tolmin / 24. 7. 2018

Po ponedeljkovem odličnem žuru, ki so ga pripravili Diamond Head, se je moj drugi dan začel že z nekaj predhodnega brenčanja v glavi. Vročina, ki je ta dan še dodala eno stopnjo več, mi prav tako ni bila v pomoč. Tako sem se po krajši rehabilitaciji v Soči izvlekel na bolj obsenčeni drugi oder in dan začel z lepo dozo progresivnega tehničnega death metala. Virvum so skupina, ki so na sceni že dobrih 10 let, a so šele pred kratkim izdali prvi album Illuminance. Večino nežnih introv so imeli izpeljanih z matrice, tudi ko so vstopili instrumenti, se je moja glava še lepo strinjala z melodičnostjo. Ko pa je prišel agresivnejši del z vokali, je tam zgoraj že začelo preveč šumeti. Sploh dvojno stopalko bobnarja na basu sem s težavo dohajal. A na srečo so imeli v svojih kompleksnih komadih nekaj umirjenih prehodov, ki so lepo ublažili zadevo. Po hitri prilagoditvi na ponovno treskanje iz zvočnikov pa sem se lahko v miru prepustil zvokom in kmalu spoznal, kako prekleto dobri so. Sedaj mogoče razumem, zakaj so rabili toliko časa za prvo izdajo, saj je bilo verjetno potrebnih ogromno vaj, da so prišli do tako tehnično izpiljenega nivoja. Torej – ob naslednjem mačku pozabi na Lekadol ali podobno, le enkrat si zavrti Virvum in boš spet kot nov. (Marko)

Opogumljen s svojim izboljšanim stanjem sem se nato odpravil pod žgoče sonce na malem odru. Tam so me pričakali še eni fantje, ki si svoj nastop obogatijo z matrico in imajo hitre prste. And There Will Be Blood so nemški metalcore/melodični death metalci, ki so se sploh prvič pojavili zunaj svoje domovine. Glede na ime bi pričakoval kaj več krvi kot le tiste, ki jo je kakšna posameznica nežnejšega spola odtočila, a mi je kar ustrezalo, da je bilo tako. Očitno tudi niso imeli kakšnega domotožja in se lepo vključili s publiko, ki je bila za tretji oder kar številčna. Vokalist je s svojo simpatičnostjo doprinesel nekaj smeha, skupaj z ostalimi člani pa so nam lepo napolnili baterije za nadaljevanje dneva. (Marko)

Pregret torek sem sicer nameravala začeti s slovenskim nastopom zasedbe Sober Assault, za katere pa sem kasneje slišala, da so imeli na odru kar nekaj težav. Kljub temu pa sem med vračanjem s hlajenja v Soči na 2nd stageu ujela domače predstavnike Ater Era, ki so me navdušili že pred pol leta in tudi tokrat ni bilo kaj drugače. Uigrani trio je svoj del pred sicer bolj okrnjeno publiko (in precej zgodnjo uro) opravil suvereno in brez večjih težav. Ker nas je sonce od torka dalje kurilo kot v peklu, je bila moja ura odhoda pred glavni ali drugi oder res odvisna od želje po poslušanju določenega banda. Malo po 18. uri sem se tako odmajala pred še vedno razgret glavni oder in izkoristila senco v press oz. vip šotoru. Tesseract, angleški progresivci, so me v vročino gnali zgolj zaradi instrumentalnega dela njihove glasbe in žal so me navdušili zgolj v tem delu. Takšno glasbo bi raje poslušala brez vokala, ki je večkrat preveč nežen in vsiljiv oz. meni uniči še tisto nekaj dobrega, kar se da slišati v povezavi djenta, progresive in modernih lomljenih ritmov. (Tina)

Ob pol šestih je bil čas za Lords of Black – band, ki sem se ga veselil skoraj eno leto. Prah okoli skupine dviguje pevec Ronnie Romero, saj ima Čilenec zelo podobno barvo vokala kot legendarni Dio, kar je verjetno razlog, da je hkrati tudi frontman pri Rainbow. V glavnem, koncert, ki sem ga najbolj pričakoval, je, po govoricah, odpadel zaradi muhavosti in lenobe pevca, ker se mu ni ljubilo za en koncert leteti v Evropo. Buuuuuuuuuu! (Aljaž)

Tessaract so skupina, ki je prej sicer nisem poznal, pa sem si jih ogledal po nasvetu tedanje družbe. Sicer se ustvarjanje tega banda baje deli na dva dela, staro in novo robo, in po slišanem sodeč me precej bolj navdušuje novejše ustvarjanje. S čistim vokalom in nekoliko bolj melodičnimi deli Tessaract namreč spominjajo na velikane ameriškega proga tipa Fates Warning, a s pridihom angleškega stila in elegance. Z novejšo glasbo so tudi odprli koncert, kasneje pa prešli na stari material, ki me je nekoliko manj prepričal. (Grega)

Titulo najbolj zabavnega nastopa pa zame v letu 2018 prevzemajo finski Battle Beast. Po opisu sodeč power metal zasedbo z ženskim vokalom sem si ogledal bolj iz firbca, saj nisem poznal niti ene pesmi, ob poslušanju pa sem večkrat prasnil v smeh. Skupina oziroma pevka je na odru ves čas pozivala k headbanganju in dvigovanju hornov, a band dejansko igra pop glasbo. Distorziran pop oziroma – da si bo kak starejši bralec laže predstavljal – Kim Wilde na distorziji. Dejansko so vse strukture pesmi in njihovih refrenov derivat pop rock glasbe osemdesetih, ki mi je sicer zelo všeč, nasmehnem pa se, ko mi nekdo to poizkuša prodati kot metal glasbo, kajti kaka udarna himna Bon Jovijev proti Battle Beast izpade prav thrashmetalsko zlobno. Pa da ne bo pomote, zabavna popestritev festivala in korektno odigran koncert, ampak vseeno je fino naliti čistega vina. (Grega)

Eden izmed »must-see« bandov na drugem odru so bili göteborški The Lurking Fear. Zasedba, ki je nastala šele leta 2016, in mnogi ne vedo, da jo sestavlja večinski del banda At The Gates. Band, ki je izdal en album in glasbo posvetil H. P. Lovecraftu, ni vaš tipični predstavnik göteborške scene (In Flames, Dark Tranquility), ampak gre za precej bolj surov in manj tehničen death metal. Glede na to, da so člani staroste metal scene, seveda ni bilo pričakovati nič drugega kot pa odličen koncert. Tomas Lindberg in ostali absolutno niso za odpis, v tem trenutku pa si le želim, da bi bandi takega kova dobili več supporta pred odrom. Za njimi so na oder stopili Rotten Sound, staroste finskega ekstremnega metala. Zame morda malenkost preveč ekstremno, zato sem se kljub kakovostni izvedbi raje odpravila proti glavnemu odru. (Tina)

Današnje prijetno presenečenje so mi na glavnem odru pripravili Coroner. Njihovi začetki segajo že v osemdeseta in po konkretni pavzi (15 let) so se 2011 spet vrnili na odre, še letos pa naj bi sledila tudi nova izdaja albuma. Pred nastopom nisem imel posebnih pričakovanj, saj jih ne poznam prav dobro – ravno zaradi majhne dejavnosti v moji dobi interakcije z muziko. Ampak to, kar so pripravili, je bila čista norija. Drug za drugim so iz sebe metali nore riffe, ob katerih nisi mogel stati pri miru. Še sam, ki sem ravno stal na »umirjenem« press balkonu, sem migetal z glavo od delirija in pri ostalih navzočih povzročil kakšen dvom o svojem mentalnem stanju. Nič boljše ni bilo spodaj na travniku, ki je bil ¾ zapolnjen. Thrasherski trio oziroma »Rush thrash metal«, kot jih nekateri imenujejo, ima za tako maloštevilno zasedbo lepo dopolnjen zvok. Tudi ozvočenje se mi je zdelo dobro uravnano in je lepo poudarilo tako zahtevne kitarske dele kot tudi basovsko hrbtenico komadov. Vokalne linije ter besedila sicer niso bile preveč zahtevni, so pa bile zelo udarni in korektni s sporočilom. Presenetljivo za nevtralne Švicarje. (Marko)

Današnji mali headlinerji so bili še eni izmed tistih, ki sem jih z veseljem poslušala in težko pričakovala – Ensiferum. Finski predstavniki folk metala so lansko leto izdali album Two Paths, žal pa jih je po manj kot enem letu prav tako lani zapustila harmonikarica Netta Skog. Tako sem zasedbo prvič videla brez ženske predstavnice in žal je bilo kar nekaj odličnih delov slišanih preko matrice, zaradi česar so komadi na žalost izgubili čar. Vse skupaj sicer še vedno rešuje dobra uigranost ter vedno nasmejani in energični basist Sami (ki je med enim komadov tudi skočil z odra pozdravit prvo vrsto). Band je v setlisto dodal tudi kar nekaj komadov, pri katerih poje kitarist Markus, ki pa je bil tokrat za razliko od prejšnjega dne zelo dobro slišan! V bistvu je bil zelo dobro slišan celoten koncert in očitno so kritike glede ponedeljkovega zvoka pravočasno prišle do pravih ušes. Ensiferum so nam odigrali te komade: For Those About To Fight For Metal, Two Paths, Heathen Horde, Twilight Tavern, Token Of Time, Way Of The Warrior, From Afar, Two Of Spades, Lai Lai Hei, Iron. (Tina)

Današnji headlinerji so bili Accept, ki sem jih na tolminskem odru že videla in več kot to, da nemške staroste heavy metala še vedno obvladajo, preprosto nimam reči. Kitarist Wolf Hoffmann in vokalist Mark Tornillo sta preprosto tako močna člana ekipe (pa tudi ostali seveda), da te že samo zaradi njiju grabi želja po večkratnem poslušanju, skakanju in pitju piva. (Tina)
Accept so klasika, ki se jo gre gledat, pa amen. Glasbo nemških heavymetalcev sem slišal že v izvedbi originalne zasedbe, pa pod imenom UDO, pa Dirkschneider in seveda trenutne verzije Accept, nikoli pa nisem šel s koncerta razočaran in tako je bilo tudi to pot. Accept bi lahko pobrali nagrado za najboljši zvok festivala, saj so imeli na več pozicijah, kjer sem stal, zvok zares kot iz škatlice. O setlisti se lahko pri legendah s toliko materiala sicer vedno pogovarjamo, lahko pa smo si edini, da je bila to pot prekratka. Ura in deset namreč ne pritiče headlinerjem tipa Accept, sploh ko neodigrane ostanejo tako stare klasike a la Midnight Highway kot novejši rušilci, med katerimi je najbolj boleče manjkal Stalingrad. No, kljub temu pa lahko nastop Hoffmana, Baltesa in Tornilla še vedno ocenim za izrazito pozitivnega, saj je bilo tisto, kar smo dobili, zares dobro. (Grega)
Kot tudi vsa horda ljubiteljev črnih modnih oblačil se tudi sam nisem mogel upreti vnovični predstavi teh velikanov na tolminskem festivalu. Tako se nas je tekom koncerta zbrala nepopisna množica, ki je segala še za mešalni stolp. A kljub taki oddaljenosti od svojih herojev so vsi delovali vidno zelo zadovoljni. Kar pa ne morem popolnoma trditi zase. Da ne bo pomote, koncert je bil odličen in sem užival v njem. Tudi člani na odru so bili dobro razpoloženi. Ko je kitaristu Wolfu na koncu počila struna, se je le namuznil in odigral do konca. Pevec je konstantno lepo vzpodbujal zbrano občinstvo, bobnar, opremljen z bikovo kapo, pa izvajal svoje vragolije. Vse lepo in prav, torej. Vendar sem pričakoval še neko dodatno iskrico, ki me je pred tremi leti ravno tu tako ogrela, da sem že naslednji dan v avtu vrtel njihov sveže kupljeni CD. Mogoče pa sem jih v zadnjem obdobju le preveč dal skozi in nisem več doživel tistega deviškega šoka. Saj veste, prve ne pozabiš nikoli. (Marko)

Eni izmed meni osebno ljubših na letošnjem drugem odru pa so bili švedski black metalci Watain. Že ko sem v začetku večera odšla na njihov meet & greet, sem vedela, da bo krvavo. Vodja Erik Danielsson je namreč pred vsakim rokovanjem svojo roko namočil v posodico prašičje krvi (vsaj smrdelo je tako), delež te pa je posameznik dobil tudi na kartico in na majico, če je imel srečo. Sicer so bili fantje zelo skulirana druščina, še vedno pa ne razumem osebka, ki si je na meet & greetu drznil prositi, da mu podpišejo majico Dark Funeral. Pogledi članov so bili v tistem trenutku neprecenljivi. Čeprav sem od koncerta nekako pričakovala vsaj kako mrtvo podgano, špricanje s krvjo ali kaj podobno satanističnega, več kot veliko ognja nismo dobili. In po eni strani je ravno to naredilo velik čar. Goreče bakle, sveče, skulpture in okrvavljen Erik definitivno predstavljajo en res odličen black metal zaključek večera. Zasedba nam je postregla z verjetno najboljšim black metal koncertom letošnjega Metaldaysa. Uigranost, mističnost, black metal in pozna večerna ura na manjšem odru so bili tokrat veliko boljši izbor kot glavni oder pred nekaj leti. Band nam je tako odigral večino klasik, pa tudi nekaj z novega albuma Trident Wolf Eclipse. Večina je bila še vedno najbolj zadovoljna s klasikama legendarnega Lawless Darkness, Malfeitor in Waters Of Ain. (Tina)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
17. 8. 2020Ensiferum - Thalassic / Recenzije
17. 11. 2014Ensiferum / Novice
18. 5. 2009Accept / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj