Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

6. 8. 2018

Metaldays 2018, 4. dan

Tolmin / 26. 7. 2018

Četrtek. Dan, ko so na odru stali Judas Priest. Pa začnimo na začetku. Sama sem se k odrom tokrat za nekaj časa odpravila zelo zgodaj, ker me je čakal intervju z Alien Weaponry. Tega boste lahko prebrali v kratkem, več o njihovem koncertu pa boste izvedeli v spodnjih vrsticah.

Ob vračanju z intervjuja sem na drugem odru ujela zaključek koncerta nemških melodic death metalcev BattleSword, ki pa name žal niso naredili večjega vtisa. Sicer dobro odigran koncert, vendar bi za bolje izoblikovano mnenje morala videti celoten koncert. (Tina)

Sam sem dan največjega navala v sotočje prav tako pričel na drugem odru. Kot prvo dejanje sem si privoščil heavy metalce Master, ki izhajajo iz Chicaga … ali vsaj so izhajali. Kot zanimivost – za band namreč velja, da so si v svoji zgodovini lastili dve državi izvora. Po začetkih v Ameriki se je pevec Paul pridružil neki češki x skupini, kjer je potem še uspešno nadaljeval delovanje gospodarjev. Delujejo mi, kot da je Božiček imel dovolj tlačenja skozi dimnike in se je odločil, da nam kot darilo začne preigravati komade, ki so mešanica med Slayer in Mötorhead. In glede na slišano smo bili vsi na kampu zelo pridni. S hitrim tempom so poskrbeli, da so njihovi palčki pod odrom ustvarili zelo razburkan ples. Pohvalil bi njihove slastne riffe, kar pa me je nekoliko zmotilo, so vokali, ki niso delovali prav nič »ho-ho-ho« prijetno. Ampak za starešine so se precej dobro držali. (Marko)

Sledil je hiter premik na prvi oder, kjer so svoj nastop pričele še ene zgubanke, Girlschool. Preprosto ne gre zamuditi skupine, na katero je v tolikšni meri imel vpliv sam bog Lemmy. In to se je tudi poznalo na njihovem old school zvoku. Na žalost pa se njihova posebnost tu zame ustavi. Kljub prijetnosti komadov ki so starejši kot večina publike, in odličnim dvojnim vokalov preprosto niso ustvarile pravega vzdušja. To se je poznalo na publiki, ki z izjemo prve vrste ni bila preveč aktivna. Poleg tega me je zmotilo tudi (pre)obilno govorjenje med pesmimi – tipično za ženske na kupu. (Marko)

Zato sem že po dobrih 15 minutah vklopil šprint nazaj na drugi oder na Alien Weaponry. Band, za katerega se je že cel teden veliko šušljalo po kampu in ki naj bi bil eden od »must see« tega festivala. Kot se je pozneje izkazalo, je bila to ena najboljših odločitev. Kaj takega pa res še nisem doživel. Ti Novozelandci so v svojem prvem obisku v Evropi navduševali kot za šalo. Publika jim je jedla iz rok ter drugega za drugim servirala vse circle pitov do wall of deatha. Še tudi tisti najstarejši in najobilnejši se niso mogli upirati noriji, klub tveganju za kakšen srčni napad ali izgubljen kilogram. Najstniški trio nam predstavi svojo inovativno oblika thrasha z menjavo brakedownov namesto solaž v vsej veličini. Jezika njihovega petja sicer nismo ravno razumeli, ampak to nas sploh ni zmotilo. Z lepimi vokalnimi linijami in dobro mero skakanja na odru so ta nastop zavili v popoln paket, za katerega dvomim, da ga bo kakšna skupina ta teden presegla. Judasi se bodo morali res prekleto potruditi, da dosežejo ta nivo mojega navdušenja. (Marko)

Po kosilu v kampu sem se znova vrnila na drugi oder, kjer so ob 18.30 na oder stopili Alien Weaponry. Fantje, najstniki iz Nove Zelandije, za katere je bil Metaldays festivalski krst v Evropi. Fantje, ki so tako dobro opravili svoje delo, da za mnoge predstavljajo enega izmed najboljših koncertov letos. Trio, ki v svoje komade vpeljuje maorščino in hako, je imel na odru res takšno energijo, uigranost in komunikacijo, kot je nimajo mnogi bandi z veliko daljšim delovnim stažem. Kapo dol! Več o bandu boste lahko prebrali v intervjuju. (Tina)

Na glavnem odru se je moj dan začel z zasedbo Girlschool. Stare tetke heavy metala, ki so se obrti učile od Lemmyja osebno, so bile že lani med prvimi napovedanimi bandi za letošnjo edicijo festivala in zame tudi ena najbolj zanimivih, ker mi jih še ni uspelo videti v živo. In svoje so oddelale korektno, a brez presežkov. Glasba Girlschool je v vseh prvinah podobna tisti, ki jo je s kompanjoni izvajal železni kancler, le pri vokalu se seveda zadeva bistveno razlikuje. Girlschool so odigrale svoj železni repertoar, seveda niso manjkale klasike a la Hit and Run ter Race With the Devil, a zvok jim to pot ni šel na roko, pravzaprav so bile zasedba z najslabšo zvočno sliko od vseh, kar sem jih uspel ujeti na glavnem odru. Malce komični so bili tudi nagovori, ko so tete govorile druga čez drugo, a pod črto je šel za lep trenutek nostalgije, za vračanje v čas, ko je bil metal še mlad. (Grega)

Na glavnem odru so med njihovim koncem začeli Obituary. Death metalci s Floride, ki me vsakič znova presenetijo oz. bolje rečeno njihov pevec me vsakič znova šokira, ko pride na oder v debelem zimskem puloverju in da od sebe toliko živalske energije, medtem ko vsi drugi umiramo na hribčku s pivom v roki. Staroste floridske death metal scene res vedo, kaj delajo, zato njihovega koncerta ni treba posebej opisovati. Sem pa z njihove strani že videla bolj tehnično dovršen koncert, vseeno pa tudi ta ni bil slab. Morda nam je vsem v četrtek že počasi stopala vročina v glavo in so nas treznili samo res izjemni koncerti. (Tina)

Obituary so kot mrzu pir. Tudi če je slab, je dober in tudi to pot sta brata Tardy z ekipo dokazala to teorijo. Brez komplikacij, metek na sredo čela in dobri stari, nezahtevni death metal, ki ti nariše nasmeh na ušesa. Super! (Grega)

Po koncertu Obituary sem si v senci drugega odra ogledala grindcore čudo po imenu Birdflesh. Zasedba sicer ni tako ekstremna, kot denimo Gutalax, vendar so nam v skorajda enournem setu odigrali največ komadov med vsemi letošnjimi bandi. Zakaj? Ker so po večini njihovi komadi dolgi eno minuto. Vsekakor so iz mene izvlekli kar nekaj nasmehov, če ne zaradi naslova komadov, pa zaradi dolžine in njihove sestave. Kakorkoli, super sprostitvena pavza in uvod v Hatebreed. (Tina)

Na glavnem odru pa skupina, ki je imela odličen zvok, odlične komade in porazen obisk – Black Star Riders. Nastop banda, ki je s kitaristom Scottom Gorhamom duhovni naslednik večnih Thin Lizzy, si je ogledalo zares bore malo ljudi, ampak smo bili pa prisotni priča res dobremu šusu v glavo. Ob klasikah Thin Lizzy Boys Are Back in Town ter Jailbreak so namreč navrgli še nekaj svojih komadov, ki po dolgem in počez dišijo po Thin Lizzy, set pa so zaključili z bombastično nalezljivim Bound for Glory, najboljšim komadom Thin Lizzy, ki ga Thin Lizzy niso nikoli napisali. Vse pohvale si zasluži tudi pevec Ricky Warwick, ki ga morda kdo pozna kot frontmana banda Allnighty, ki je pred davnimi leti odprl koncert Maidnov v Izoli, saj se je fant zares potrudil, odpel svoje z odliko in poskušal animirati tiste, ki smo bili pod odrom. Zame eden izmed najboljših špilov festivala. (Grega)

Hatebreed je doletela ta čast, da igrajo pred Judas Priest. Po pravici povedano, glede na to, koliko ljudi z enodnevnimi zapestnicami sem videla, sem pričakovala nabito polno prizorišče že na njihovem koncertu. Vendar ni bilo tako. Ja, imeli so veliko poslušalcev in pripravili so nam odličen koncert. Komur paše njihova precej ritmično generična glasba, je užival, saj je tudi vokalist Jamey Jasta poskrbel za dobro komunikacijo s publiko. Enega izmed komadov je posvetil tudi Lemmyju in Vinnieju Paulu, za kar je dobil tudi bučen odziv. Kot že po standardu vedno uigrani fantje so zame predstavljali odličen uvod v Judas Priest. Gledano s stališča zvrsti pa bi morda to čast raje dala bandu Black Star Riders. (Tina)

Odbila je 11. ura zvečer in na oder so stopili oni. Judas Priest. Legende z Robom Halfordom na čelu. Sicer žal že kar okrnjena zasedba – originalna člana sta samo Rob Halford (če odmislimo Ala Atkinsa, ki z bandom ni posnel nobenega albuma) ter Ian Hill, no – za bobni je tudi dolgoletni član Scott Travis. Dokaj nova sta kitarista Richie Faulkner ter Andy Sneap, ki je letos nadomestil Glenna Tiptona. Od banda smo dobili kar 18 komadov, Rob je kar nekajkrat zamenjal plašč, že klasično pa se je pred komadom Hell Bent For Leather na oder pripeljal z motorjem in usnjenim bičem v ustih. Absolutni mojster showa in metal bog. Zanj, pri njegovih 66, pa to lahko izrečem. Ta koncert je bil eden izmed tistih, ko lahko samo rečeš OK, to sem videl, kljukica, sedaj pa lahko umrem. Takšna stvar se mi je prej zgodila samo pri Motörhead v Tolminu leta 2007. Kapo dol. Rob je hodil po odru gor in dol, komuniciral s publiko in da, odpel je tudi večji del komadov, vključno s Painkillerjem! Ja, morda njegov glas že počasi malo peša, vendar so bila moja pričakovanja glede tega dela veliko nižja, sploh po tem, ko sem videla nekaj posnetkov, kjer publika odpoje celoten Painkiller namesto njega. To je bil resno spektakel, kot ga Tolmin še ni videl in ga verjetno tudi več ne bo. Prekositi ga bo izjemno težko. Pa tudi to – čeprav je bila cena majic 35 €, sem skoraj prepričana, da so Judasi prodali prav vse še pred koncem dneva. Uigranost, pa video podlaga vsakemu komadu, profesionalnost in splošen odnos so dejavniki, ki so bili pri Judas Priest res tako odlični, da jih enostavno ne morem pozabiti. V dobri uri in pol smo slišali te komade: Firepower, Grinder, Sinner, The Ripper, Lightning Strike, Bloodstone, Saints In Hell, Turbo Lover, Tyrant, Night Comes Down, Freewheel Burning, Rising From Ruins, You´ve Got Another Thing Comin´, Hell Bent For Leather, Painkiller, Metal Gods, Breaking The Law, Living After Midnight. (Tina)

Veliki trenutek festivala, Judas Priest? Pa je bil res tako velik? Razumem veselje in navdušenje številnih, ki bogov heavy metala še niso videli v živo, ampak tole je bilo zelo povprečno. Sicer zanimiva setlista, v kateri je vsak resen fan razumljivo nekaj pogrešal, a manjko energije in utrujenost sta predvsem pri gospodu Halfordu še kako očitna. Pa da smo si na jasnem, Prieste sem videl v precej slabši formi (turneja Nostradamus 2008, obupno), a ko si dober teden prej videl, s kakšno energijo Maidni rušijo vse pred sabo, si lahko misliš samo, da je čas za penzijo Judasov. Hvala za glasbo, hvala za fantastične koncertne trenutke, a v živo si vas verjetno ne bom več ogledal. (Grega)

No, pa smo le dočakali ta veliki trenutek, legende, zaradi katerih se je celotno prizorišče napolnilo da zadnjega kotička. Čas je bil za Judas Priest. Po nekoliko prekratkem nastopu v Firencah (kjer so bili šele tretji bend dneva) sem imel za današnji večer bistveno večja pričakovanja, saj so le bili absolutni prvaki tega tedna. In v določeni meri so bila izpolnjena. Band je deloval bistveno bolj suvereno in divje razpoloženo. Tudi Robove glasilke so imele veliko boljši večer, ki so z nekaj mukami le zdržale celoten večer na solidnem nivoju. Poleg tega pa mu je na pomoč prišla horda privržencev, ki so večkrat celo preglasili sam zvok z odra. Setlista je bila izbrana brez večjih presenečenj, pa čeprav sem si po tihem želel nekaj več stvaritev z zadnjega albuma, Firepower. Tako smo po dobri uri in pol prišli do konca nastopa, ki naj bi bil vrhunec dogajanja. Meni se sicer ni tako zdelo, a so duhovniki, ki jih imajo še mladi dečki radi, vseeno opravili zadovoljivo delo in pričarali nekaj lepih spominov ob pisanju prvih zapiskov s posebno Painkiller pivom v grlu. (Marko)

Za zaključek popolnega koncerta sem na 2nd stageu prisluhnila še projektu Myrkur. Danska glasbenica Amalie Bruun je bila na odru kot vilinka. Ob poslušanju tega black oz. bolje rečeno nordic folk metal projekta sem želela v Rivendell med vilince in ostati tam. Koncert je bil preprosto lep. Prelep. Njen vokal je božanski, akustični komadi z bobnom so pravi balzam za ušesa. Edina stvar, ki ji jo verjetno vsi zamerimo, je ta, da je odšla z odra brez besed, in nekaj minut niti nismo bili prepričali, ali je to konec ali ne. Ko sem pogledala k toncu, tudi ta ni bil čisto prepričan. Veliko minut za sicer odličen koncert. (Tina)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
5. 8. 2019MetalDays 2019, 1. dan / Reportaže
29. 7. 2015Metaldays 2015, 3. dan / Reportaže
29. 7. 2014Metaldays 2014, 2. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj