Mosh Beach Party: The Amity Affliction / Thy Art Is Murder

Tako kot vsako leto tudi letos vsi nestrpno pričakujemo poletje in vse poletne radosti, ki spadajo poleg. Poletja pa ne bi bilo brez tradicionalnega Mosh Beach Partyja na Metelkovi. Letošnje leto ni bilo nobena izjema, saj sta dihurčka z namenom, da streseta zidove Gala hale, v Slovenijo pripeljala poslastico z imenom Thy Art is Murder in The Amity Affliction.
Po tradiciji Mosh Beach Partyja spada poleg glasbenih nastopov tudi obvezno druženje pred koncertom in po njem. Čas, ko vidiš stare in spoznaš nove obraze ter se pomeniš o vseh ostalih koncertih, ki si jih in ki jih še boš obiskal čez poletje, spiješ kakšno pivo in se »martinčkaš« na soncu.
Prvi so nastopili fantje iz Avstralije, ki so pod velikim pritiskom, saj so v začetku letošnjega leta izgubili vokalista CJ-ja in se še vedno lovijo. Letos sem jih že videl v Tvornici kulture v Zagrebu z Nickom Arthurjem, vokalistom skupine Molotov Solution, in nato zasledil, da so nekaj časa nastopali z Mortom Bernardom iz Alterbeast. Zaradi tega sem pričakoval, da bodo nastopili z njim, vendar smo dobili meni neznanega pevca; seveda koncert kljub temu ni bil nič slabši, priznam pa, da je mogoče manjkala tista prezenca, ki jo je imel CJ. Začelo se je počasi, s komadom Absolute Genocide in ko so se stvari ogrele, smo na sredini Gala hale naredili mali »circle pit«. Igrali so precej starih komadov z albumov The Adversary, Infinite Death in Hate, ki jih obiskovalci morda niso preveč poznali, ko pa so začeli igrati Reign of Darkness, pa se je situacija precej spremenila. Po programu, dolgem sedem ali osem pesmi, so zaključili s Holy War, naslovno pesmijo novega albuma, ki je zelo direkten in kritičen do svetovnih in družbenih razmer, kot so religija, pravice živali in zloraba otrok.
Po kratkem odmoru smo zapolnili Gala halo v težkem pričakovanju skupine The Amity Affliction. Veselilo me je, da je bilo pod odrom precej mlajših obiskovalcev, kar kaže na to, da je ta zvrst glasbe aktualna tudi med mlajšo generacijo. Celoten koncert je deloval kot ogromen »sing-a- long battle« med skupino in poslušalci, ki smo velikokrat dobili mikrofon, da smo lahko zapeli kakšen del pesmi. Imeli smo tudi priložnost za manjši »wall of death«. Igrali so večinoma svoje klasike, od Never Alone do Chasing Ghost, celotna dvorana pa je skozi ves koncert neizmerno uživala. Serijo desetih pesmi so zaključili z Don’t Lean on Me. Na tej točki sem moral narediti vsaj en »stage dive«, čeprav mi je bilo kasneje žal, da nisem tega storil že prej, saj bi morda s tem še bolj dvignil vzdušje v dvorani.
Po koncertu sem spoznal še clean vokalista od The Amity Affliction, ki mi je zaupal, da se je imel pri nas dobro, da mu je Ljubljana zelo všeč in da je zadovoljen z organizacijo in s koncertom. Zatrdil mi je, da se bodo v prihodnosti še vrnili v Slovenijo.
Za konec bi pohvalil še raznolikost »mercha«, ki je bil na voljo. Poleg aktualnih so prodajali tudi majice in albume iz preteklih let, tako da je lahko vsakdo našel nekaj zase.