Negligence / Dawn Patrol / Eruption

Le dobre pol leta od zadnjega Negligence nastopa v prestolnici smo se metalci spet zbrali in z bogato udeležbo zaželeli bandu srečno pot v svet. Aprila smo praznovali iniciacijo novega člana Aljoše Orloviča, ki se je iz množice preostalih štirih kitaristov s polnim repertoarjem dokončno potrdil na Metalcampu, tokratni dogodek pa je bil v znamenju izida nove plošče, ki je izšla pod legendarno založbo Metalblade.
Tudi predskupini sta letos že dobro obdelali domače kraje, Eruption nazadnje v začetku meseca v le trideset kilometrov oddaljenem kranjskem Bazenu in pričakovati je bilo, da bo koncertno prežeta publika tistih rednih 300 obiskovalcev tako utrpela manjko kakšnega potencialnega podpornika. Od doma sem šel z mislijo, da se dotično sredo postavlja nov mejnik na domači glasbeni sceni in se preprosto spodobi prisluhniti. V enem izmed gosteje naseljenih predelov Ljubljane se je na dvorišču dvorane Kina Šiška okoli devete ure zvečer gnetlo okoli sto ljudi, vrhunec med nastopom headlinerjev pa je zaobsegal približno trikrat toliko obiskovalcev, kar je slaba tretjina v primerjavi z junijskim obiskom Megadeth in dobra polovica nastopa Noctiferie enakega obdobja lanskega leta.
Začelo se je točno in prvi so se na oder zavihteli pretežno ljubljanski Eruption. Strmina stopničaste dvorane ob spremljavi stroboskopa je razkrila prvo pomanjkljivost dvorane in narekovala posebno previdnost pri preboju do prvih vrst, a je šlo z vsakim pivom lažje in bolj tekoče. Tako kot v Kranju smo bili zopet priča odličnemu nastopu, ki je bil omejen na vsega dvajset minut. Kdorkoli se je kdaj igral s parametri na svojem predvajalniku je med koncertom začutil »hall« efekt, saj je bil zvok v Šiški izrazito drugačen od tistih, ki smo jih vajeni v manjših klubih. Kitare so bile dobesedno besne in prepletanje solaž obeh mojstrov mi vedno znova naježi dlake. Prav tako tudi bas, ki pa ne izstopa, saj vso pozornost pobereta prej omenjena inštrumenta, a vseeno prikaže nekaj zahtevnejših in lepo umeščenih linij. Buco je zopet opravičil status metalca in veseljaka, saj s svojo pisano pojavnostjo, ob pas pripeto kapico, z »diranjem« in »zviranjem« po odru v band prinaša še več dinamike in kot vedno zdravo mero humorja. Dih pa je vsako sekundo nastopa jemal bobnar Borut, ki se je tokrat še posebej izkazal. Ravno takšne menjave ritmov so me navdušile že pri Warbringer, od izdaje plošče pa se napredek kaže v tem, da so nekoliko spremenili prej manj zanimive zaključke pesmi, ki v današnji podobi virtuozu odstopijo zajeten del prostora. Vsak detajl je bil odigran z neverjetnim občutkom, najbolj pa mi v spominu ostanejo deli po ride čineli. Timovo riffanje, ki je najbrž osnova okoli katere nastajajo tako čudoviti komadi, resnično izstopa iz celotne scene, opazovati gibanje človeka, ki je rojen za kitaro pa me vedno znova spomni na ljubezen, ki sem jo začutil do te glasbe in subkulture ob prvem srečanju z njo. Ko se priključijo ostali člani dobimo thrash v svoji najlepši podobi, kjer je pri neznanem komadu vsak nov riff skrivnost in presenečenje, strukture in ritem pa po telesu spuščajo eksplozivne impulze. Z novimi komadi so po občinstvu sodeč resnično navdušili, čeprav je vzdušje v dvorani vedno znova razočaranje in se mi zdi, da na splošno postajamo čedalje slabša in nehvaležna publika (med komadi se namesto bučnega aplavza sliši kvečjemu kak krik, kašljanje in električna statika). Posebej divji občutek so dali še back vokali, Timovo struženje glasilk pa ne bi moglo bolje začiniti že tako odlične podlage. Band, ki se ga vedno veselim, saj vem kaj me čaka in občutki ob vsem naštetem so neverjetni. Zaključili so s komadom, ki ga poznamo iz prvega videospota banda, tako da smo se od njih le še težje poslovili.
Setlista Eruption: The sands Of Time, Monumental Mind, Selfcaged, Democracy, Prayers Betrayers, The Auditors.
Dawn Patrol so imeli to smolo, da so igrali za Eruption, ki so popili večino energije. Vendar pa je bolj heavy usmerjene glasbenike prišel pogledat nov val metal fanatikov, ki so se ujeli v čarobno past pevca Aleša, ki je vsakega posameznika zmotiviral do te mere, da je dvorano po svojih močeh napolnil z decibeli. Band v primerjavi z ostalima dvema napreduje počasneje, saj v odmerjenem času nismo slišali nič pretežno novega, so pa starejši komadi toliko globlje zapisani v srcih publike, ki je z bandom poskušala že malo zapeti. Osebni highlight je bil otvoritveni komad Rockstar Ate My Hamster, ki je bila prva Dawn Patrol stvaritev s posnetim vokalom, skrbno spisana besedila pa se hitro oprimejo spomina in gredo tako lažje z jezika. Sem pa tja je z desne strani pripotoval kakšen kiks, a ravno ta človečnost dela band živ in zanimiv. Drugo polovico programa sem bolj poslušal kot gledal z varne distance ob šanku, ki je v ločenem prostoru in tudi tam se je med komadi dalo slišati dobro animirano publiko, tako da nastop ocenjujem kot zelo uspešen. Ljudje, ki so kadarkoli v večeru zakrožili po ostalih površinah stavbe so si lahko ogledali tudi 3D foto razstavo, po stari šegi izmenjali kakšno besedo z znanci in občutek imam, da je retorika v metalu že skoraj tako pomembna kot glasba, saj je razmerje med tistimi v dvorani in debatniki zunaj nje približno enako.
Setlista Dawn Patrol: Rockstar ate my Hamster, Control, Dark Side of Society, Ametist, Ghost, Fortress.
Po nekoliko daljši pavzi so iz dvorane udarili ušesom poznani riffi in prej skoraj popolnoma prazna dvorana se je v nekaj sekundah napolnila, publika pa se je porazdelila tako, da kljub tretjinski zapolnjenosti ni bilo večjih nepokritih površin. V trenutku nam je bilo jasno zakaj nekateri bandi pridejo do točke, da jih želijo velike založbe, drugi pa ne. V primerjavi s prejšnjima bandoma je bil ta nastop precej bolj tekoč, Alexovo posredovanje pa je preprečilo kakršno koli razvijanje tiste neprijetne tišine, ki mi na vsakem koncertu načenja želodčno sluznico. Takoj sem potegnil vzporednico z Angelus Apartrida, v katerih sem med nastopom v Ortobaru prejšnji mesec opazil vlogo, kot jo imajo najbrž Negligence v tujini, predvsem med ljudmi, ki band prvič slišijo na koncertu. Vse je naštudirano do potankosti in tako je tudi selekcija komadov vsebovala zdravo mero tako tistih s prvenca, kot novih. Sodeč po strukturi pesmi ocenjujem, da band v prihodnje pričakuje nekoliko več sodelovanja in prepevanja s strani publike kar potrjuje tudi booklet, v katerem so refreni označeni z v oči žgočo oranžno barvo, a je plošča še premlada, da bi od občinstva kaj takega lahko pričakovali. Vse to približevanje popolnosti pa ima tudi negativno posledico, saj band zveni nekoliko bolj generično in umetno. Tako je tudi najnovejši član vse odigral perfektno, praktično robotsko, zato nam je manjkalo nekaj človečnosti in duše. Solaže so večinoma prihajale le z desne strani, z Jayjem sta si delila le en »lead«, Aljoša pa je prevzel le eno solažo, ki mi je bila prav tako boljša v Dyzovi izvedbi. Tako sem mnenja, da Negligence v svet ne pošiljamo v najboljši (raje najljubši) pripravljenosti, a poslovni svet, ki v metalu ni nič manj pomemben kot drugod, stavi na sigurnost in čim manj prepušča naključju. Nobenih bobnarskih improviziranih prehodov, vse zveni predvidljivo in poslušalec dobi točno to, kar sliši a plošči. Ker je tro ure thrasha velik zalogaj, je bila tudi med Negligence v planu pavza za pivo, a so me dvakrat prestregli ravno pred izhodom; prvič pri izvedbi Sickened, ki je zame vrhunec nove plošče, takoj za njim pa še No Brain No Pain, kot da ne bi bilo dovolj pa je sledil še Mind Decay, ki ga poznamo kot promocijski komad, s katerim Metal Blade oglašuje band.
Publiki je bilo torej ponujeno veliko, poleg glasbe je bila v dvorani vsak trenutek še zelo ugodna temperatura in nasploh dober zrak, kar je v ostalih dvoranah redkost. Dogodek pa je veliko ponudil tudi bandom, saj so se predstavili v povsem novem okolju in se najbrž srečali s precej višjim organizacijskim nivojem, ki je bil tudi medijsko zelo dobro pokrit. Med nastopi bandov sem naštel na večih pozicijah vsaj tri kamermane s profesionalno opremo, med publiko pa so hodili tudi koordinatorji. Naslednja stvar, ki jo domači bandi niso vsak dan vajeni je velikost odra, ki pa je pretežno ostala neizkoriščena. Do sedaj je pod okriljem Master Of Metal uživala sadove trdega dela ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo z menedžmentom le Noctiferia, ki z domačim terenom že vzpostavlja nekoliko distance. Negligence so bili v tem oziru vedno bolj ljudski in pri takšnem sodelovanju imam končno občutek, da celotna scena pluje na isti barki. Profesionalna promocija, ki ne sega samo po metalskih forumih pač pa aktivira tudi ljudi, ki bežno sledijo sceni in zagledajo novico le, če je objavljena na popularnih portalih kot so 24ur.com, je tako privabila na koncert vsaj tretjino neznanih obrazov, kar je skrajno pozitivno. Naj zaključim z upanjem, da se band oprime svetovne scene in da bodo Negligence tudi po vsakem koncertu v tujini dobili potrditev, da delajo dobro in prav.
Setlista Negligence: Addicted To Agression, Threshold Of Society, Insane Asylum, Options Of A Trapped Mind, Disharmony, Shark Attack, Places Of Dawn, Sickened, No Brain No Pain, Mind Decay, The Q Box, Warmachine.