No Mercy Festival 2005

Prvič na Dunaju po izredno dolgem času in ni ga boljšega, kot če obiščeš metal show. Pa še kakšen! Če odštejem Disbelief in Wykked Wytch, sem svoje čute usmeril predvsem v Dying Fetus, Nile, Six Feet Under in Cataract. Njam!!! V Planet Music smo prispeli okoli 17.30, dobre pol urce pred začetkom in srečali še nekaj sodržavljanov, na moje veselje pa tudi hrvaško posadko. Karte in preverjanje stojnic s CDji in majicami, resnično cheap stuff, nato pa po stopnišču v eno najboljših dvoran, kar sem jih videl. Pozorni pogled mojega očesa je že opažal folk iz Dying Fetus, Cataract itd., kako se sprehajajo med ljudmi in popivajo, ter tu pa tam kaj sfrkajo. Seveda se usmerim k dvema mestoma z merchandiseom in si kupim majico Cataract. Heretični metal 100%, he, he. Ponudba Dying Fetus, Nile, Six Feet Under je bila povprečna, razen Nile tangic (sexy!). Prednjačila je roba Dark Funeral, ki pa so odpadli, ker so trije satanisti zboleli in so se morali vrniti v daljno Švedsko, kjer so si napolnili baterije.
Koncert so začeli Wykked Wytch, po mojem mnenju eden najbolj obupnih in grdih black metal bandov. Če kdo misli drugače, naj si pogleda njihovo stran. Po vrsti. Glasba je dokaj nezanimiv novodobni black metal s primesmi sintetike. Resda ga kitarista dobro žagata in tudi solaže niso tako slabe, bobni so dokaj zanimivi in solidni, klaviature so recimo povprečne, band popolnoma statičen in med sabo tekmuje, kdo je bolj novodobno »gothic/dark/demonic lover beauty« po izgledu. Zmaga gre klaviaturistu, ki je potem svojo prelepo postavo še večkrat postavil na ogled. Nagrado za najbolj grdo« satanovo hčer« nosi pevka. Če ste mislili, da je Dee Snider grda osebnost, je tale taka v resnici. Obupna rdeča čupa, najbolj nagravžna šminka (samo črni clown wanna be), majica »Daddy's little fuckhole« (čeprav bi ta očka resnično moral biti obupan), cel kup železja. Vokali obupno kričanje, kruljenje in neko zavijanje, komunikacija s publiko je temeljila predvsem na besedi »motherfuckers«, drugače pa je dokazala, da alkohol pred koncertom ne pomaga potem, ko si na odru. Da ne bom izpadel seksist, je še moja prijateljica trdila isto, en kolega pa je lepo rekel, da bi »postal gej, če bi imel tako grdo babo«. Igrali so dobre pol ure, meni se je zdelo predolgo. Aha, glasbeno je tole najbolj povprečen novodobni black.
Za njimi so se pojavili moji favoriti, Švicarji Cataract, ki sem jih željno pričakoval, saj je njihova plošča With Triumph Comes Loss fenomenalna. Okoli 1000 ljudi v dvorani je željno pričakalo band, ki je pričel svoj kaotični nastop z dobrim zvokom, noro komunikacijo (žal v nemščini, ampak dokaj razumljivo) in izborom pesmi, ki je v večini obsegal zadnji izdelek. Sledili so This Killing Tool, As We Speak, Reborn In Fire, Vanished In The Dark, še dva stara komada z Great Days Of Vengeance, za konec pa Nothing's Left. Sredi enega novejših komadov, čigar imena se ne spomnim, je kitarist dobil tri steklenice (dve sta ga zadeli) in popizdil ter brcnil nebodigatreba. Ta ga je potem potegnil v publiko, kjer so ga napadli kar trije. Šov je seveda bil prekinjen, drugi kitarist je totalno pissed spraševal folk, kaj naj bi to pomenilo in če naj prekinejo. Seveda smo vsi začudeni in nato jezni odgovarjali »No!«, tako da so nadaljevali. Primitivni idioti so bili odstranjeni. Nato so se še stepli v mosh pitu. No, folk v Avstriji resnično nori, saj je headbanging konstanten, občasni circle pits pa tudi ugodijo okusu najbolj zahtevnih.
Cataract so bili dobro ogrevanje za eksplozijo death grinda, ki so jo izvedli Dying Fetus. Okrajšani za nekdanjega vokalista Vincea, so John (tokrat glavni vokalist in kitarist), Mike, Sean in Eric pokazali, da Stop At Nothing še vedno velja. Vincejeve dolžnosti je poleg basiranja prevzel tudi Sean in posel opravil odlično. Folk je s totalnim slemanjem in moshanjem dokazal, da Dying Fetus še vedno prašijo. Začeli so z Grotesque Impalement, nato pa nadaljevali z Schematics, One Shot One Kill, Forced Elimination, Pissing In The Mainstream, Praise The Lord, seveda še legendarni Kill Your Mother – Rape Your Dog, stari Purged Into Being, najnovejši Ultimate Hatred (novi album bo zakon, če bo vse v tej maniri), za konec pa popolno presenečenje s Killing On Adrenaline! Tipi norijo sto na uro, kruljačina in kričačina ledenita kri v žilah, kitarske in basovske mojstrovine so »a must see«, medtem ko je bobnanje itak klasa neverjetnih razsežnosti. Dying Fetus so še vedno uspešni v groovu, tehniki in brutalnosti.
Ker si nisem hotel uničiti dneva, sem preskočil Disbelief, a dosti publike jih je precej dobro sprejelo. Nato pa v prve vrste na povrnitev »glorius days of Ramses«, inkarnacije nesmrtnih bogov in časov, ko se je letni cikel obračal s smrtjo Ozirisa (če se ne motim), Nile. Takoj bom zapisal, da je gledanje Nile v živo spektakel in nepozabno doživetje. Energija in moč, ki jo ta band izžareva, je trajna kot Tutankamonovo prekletstvo, ki je leta 1922 ugonobilo njegovega odkritelja Howarda Carterja in še nekaj ljudi. Iz midi boarda in laptopa so se vrteli introti, v ozadju veliki logo in nor light show, na posebnem odru neverjetna bobnarska baterija, vse skupaj z odličnim zvokom. 19-letni session basist Joe nenehno vrti vrat, kruli po potrebi in s prsti izvaja take akrobacije, da bi ob tem onemel še Webster iz Cannibal Corpse. Seveda je center ustvarjalnosti v kitarskem napadu, kaj šele kruljačini dvojice Dallas (glavni vokalist) / Karl (master of solos and samples). Ampak vemo, da so bobni pri Nile tisto, ob čemer večkrat onemimo; novi bobnar George (po rodu Grk) je dokazano postavljen ob bok Roddyju, Laureanu in ostalim »technical speedy« manijakom. To je čista poezija. Način igranja vseh štirih je preprosto neopisljiv. Kaj pa repertoar? The Blessed Dead, Ramses – Bringer Of War, Smashing The Antiu, Chapter Of Transforming Into The Snake, Sarcophagus, Black Seeds Of Vengeance ter še nekaj novih s plošče Annihilation Of The Wicked, ki izide maja, in sicer Cast Out The Heretic, Sacrifice Of The ..., Annihilation Of The Wicked. Vsi, ki komaj čakate, vedite, da je to 100% Nile – nobenih negativnih presenečenj.
Nujni počitek, nato pa še gospodarji mrtvih in uživalci dobrega kanabisa, Six Feet Under, ki so ob odličnem zvoku in neverjetno živem nastopu v šus pognali vso dvorano. V prvih vrstah je bilo nevzdržno, zato sem opazoval stvar iz ozadja. Swanson nori s kitaro 100 na uro, predvsem pa je zanimiv, ko solira (tipično metalsko). Butler je na drugi strani miren kot kip, ampak je tista goljatovska podoba odgovorna za nekakšno hipnozo nad ljudmi, ki so ga podzavestno poslušali in noreli kot bi Six Feet Under, če bi jim zmanjkalo jointov. Greg je znova potrdil izjavo, da so točnost in power tisto, kar rabite za dober old-school death metal. Seveda je v ospredju bil legendarni Chris Barnes, drugače zadet kot mina in temu primerno izredno vesel, komunikativen in karizmatičen. Njegovi kriki in kruljenje so še vedno 1A, povezovanje komadov pa je podkrepljeno z zanimivimi izjavami (»It can't be stopped, man!« Ali pa: »I feel ya motherfuckers!« itd.). Dobro uro in petinštirideset minut smo uživali s pesmimi The Shadow Of The Reaper, Revenge Of The Zombie, War Is Coming, Beneath The Black Sky, Suffering In Ecstasy, No Warning Shot, Victim Of The Paranoid, Bonesaw, Feasting On The Blood Of The Insane, Human Target, Lycanthropy, 13, When Skin Turns Blue, Murdered In The Basement itd.
Po tako neverjetnem šovu pa spet v kombi in domov. Ob pol sedmih zjutraj je bilo domače ležišče moje, zvečer pa na Cradle Of Filth... Ampak ni bilo niti pol toliko dobro kot na Dunaju. Aja, dvorana ima klimo! Zakon... Kdaj že grem naslednjič?