REPORTAŽE

29. 10. 2010

Sabbat Judas Sabbath: Metalsteel & James Rivera Euro Tour Road Report

Evropa / 30. 9. - 2. 10. 2010

Medvoški heavy metal ambasadorji Metalsteel že skoraj leto in pol sodelujejo z živo legendo, znamenitim ameriškim heavy metal vokalistom, Mr. Jamesom Rivero (Helstar, ex- Destiny's End, Seven Witches, Killing Machine, Distant Thunder, Flotsam & Jetsam etc.). Po mnogih odigranih koncertih v letu 2010 (Grčija, Nizozemska, Nemčija, Slovenija) je prišel čas za nov (zadnji letošnji) del evropske »turneje«, ki se je raztegnila na tri tedne v oktobru. Žal ne v tri tedne zaporednih koncertov, pač pa v devet vikend koncertov. Predzadnji vikend so bile napovedane tri države, dve že osvojeni in ena nova: Nemčija, Avstrija in prvič Belgija. Ker sem se kot edini prisotni Paranoidovec tudi »sam spravil na turnejo«, bom v nekaj stavkih za vas, dragi bralci, skušal strniti dogajanje pred, med in po koncertih ter potjo.

Četrtek, 30.9.2010, Viper Room, Dunaj, Avstrija
Začelo se je v četrtek na Dunaju, glavnem mestu severne sosede Avstrije. O podzemni dvorani sredi samega, samcatega starega centra Dunaja sem slišal veliko lepega s strani britanskega vokalista Blazea Bayleyja. Dvorana je po njegovih besedah ena izmed boljših intimnih, malo do srednje velikih (300-400 ljudi) underground prostorov v Evropi. V trenutku prihoda sem se o povedanem prepričal na lastne oči. Sredi starega baročnega centra ene izmed najstarejših evropskih prestolnic smo zavili do vrat, ki jih je izpisal Gurmin Gugurmin, le-ta pa so vodila pod zemljo, kjer se je razprostrl zatemnjen prostor, z ravno dosti velikim odrom, prostornim zaodrjem (ki je pravzaprav privatni bar) in zakon ozvočenjem. Tonska vaja je z odličnim, ustrežljivim osebjem minila kot bi mignil, ker pa so Sabbath Judas Sabbath bili edini nastopajoči ta večer, smo se zaradi prostih ur do koncerta posvetili alkoholnim aktivnostim. Ob 22:00 je band stopil na oder in v trenutku osvojil zahtevno avstrijsko publiko. Sodelovanje skozi koncert ni pojenjalo niti za trenutek, vseskozi glasni Avstrijci so izkazovali zadovoljstvo po vsakem komadu, odziv je bil odličen. Če dodamo skupino petdesetletnikov, ki neutrudno čupajo skozi ves set nesmrtnih klasik, se pred očmi izriše ena beseda: METAL (is forever). Po šestnajstih odigranih komadih so štirje Slovenci in Američan sestopili, a neumorna publika jih je priklicala nazaj. Dvakrat. V zadnjem bisu smo slišali Sabbath Bloody Sabbath, ki je tematsko zaključil odličen večer. Dvorano obvezno obiščite, vseskozi gostijo odlične bande (od malih do velikih), Dunaj je blizu. Pokoncertne aktivnosti so seveda vredne samostojnega članka, a zaradi omejenosti z besedami jih žal ne morem opisati. Proti hotelu smo se odpravili v majajočem se stanju, ulegel sem se v posteljo, ko je že zvonila budilka. »Pizda, saj sem ravnokar zaspal, faaaaaak« je šinilo skozi moje misli, ko so prvi žarki zasvetili skozi ogromna, trimetrska starinska okna. Zajtrk v intimnem okolju male jedilnice (15 ljudi) avstrijskega hotela (ki je imel zaposlene samo in izključno slovaške delavke) smo preživeli ob srkanju kave in poizkušanju spomniti se dogajanja prejšnjega večera. Pri tem so pomagale (na srečo shranjene) fotografije in videoposnetki prejšnjega dne, čas je mineval, ob 11:00 pa smo (potem, ko smo se pri Turku ustavili na kavi, kupili baterije in povezovalni kabel za fotoaparat v trgovini) že sedeli v kombiju na poti proti Nemčiji. Naslednja postaja: Frankfurt. Spraviti se iz centra Dunaja med enajsto in poldnevom ni lahka stvar, verjemite. Preden smo se končno znašli na obvoznici sem izgubil toliko živcev kot takrat, ko sem prvič slišal Roba Dukesa v Exodus ali med gledanjem tekme Slovenija – Jugoslavija leta 2000, švical ful in preklinjal neumne Avstrijce, ki vozijo 40, kjer je omejitev 90 (no, legendarni metal voznik Bojan jih je še desetkrat bolj, zato se nisem nič kaj slabo počutil). Koncev koncev, vsaj James nas je zabaval z ameriškimi zgodbicami, čas je minil, ne kot bi mignil, a vendar …

Petek, 1.10.2010, Weiher, okolica Frankfurta
Po dolgi in naporni vožnji, med katero je večina posadke spala, smo prispeli v Weiher, vas v bližini Frankfurta (30 km). Metalci so že pohajkovali v bližnjih barih, sam prostor pa je izgledal kot hiša v dvorani. Tonska, intervjuji, deljenje CD-jev nemškim promotorjem … Med omenjenimi opravili banda sem si sam ogledoval odlično ponudbo na »švabskem štantu«, kjer so oči trpele zaradi bolj ali manj prazne denarnice (mater, vsaj prvo edicijo Sillicon Messiah bi si lahko privoščil). Rivera ima v Frankfurtu in okolici očitno veliko fanov, vseskozi so ga obletavali nemški metalci z neštetimi našitki, podpisovanje avtogramov, slikanja etc. se kar niso končala, veliko ljudi pa je poznalo tudi Metalsteel. Ura se je približala začetku, dvorana se je lepo zapolnila, Sabbath Judas Sabbath so ponovno nastopil kot eni in edini, prvim vrstam je, kot vedno, dogajalo skozi celoten set, komadi so se hitro zvrstili eden za drugim in že smo bili pri koncu. »Zugabe, zugabe« (nemški »we want more«) je band priklical nazaj na oder, kjer so udarili še tri komade. Za pokoncertne aktivnosti tokrat ni bilo časa, na hitro je bilo treba pospraviti opremo in se odpraviti proti Frankfurtu, kjer smo prespali. Gostoljubnost gostitelja Chrisa (vokalist frankfurtskega progresivnega banda Curageous, check it out!) je neopisljiva, njegova hiša (kjer prebiva z metal ženo Christo) je še enkrat več postala metal hostel (ki vedno/redno gosti bande na turnejah), odlično spanje pa je ponovno prekinila budilka, tokrat že ob sedmih zjutraj (dedek Bedenko je že vedel … rana ura, zlata ura!), ko smo vstali in v roku desetih minut ponovno sedeli v kombiju na poti proti Belgiji …

Sobota, 2.10.2010, Oudenaarde, Belgija
Izognili smo se največji prometni konici in vstop v Belgijo proslavili s smehom in Iron Maiden komadom Sheriff Of Huddersfield (za 6/9 posadke je bil to prvi obisk Belgije), odlična belgijska asfaltna podlaga pa je mukotrpno vožnjo omilila do več kot zadovoljive mere. Tudi cene na postajališčih niso bile oderuške, proti pričakovanjem. Tako smo za kavo odšteli le 2 €, medtem ko smo na nemških postajališčih odštevali 2,5 € za malo, ter 4 € za veliko skodelico. Najbolj koristne nakupe je venomer opravljal James Rivera, ki je kupil par črnih rokavic z »odrezanimi prsti« (baje se jih v Ameriki, v Teksasu ne da dobiti), ter sončna očala za 10 €.
Proti Oudenaardeju smo se pripeljali ravno v času tonske vaje, odlična organizacija pa se je pokazala že prvo minuto po prihodu. Ekipa za pomoč pri postavitvi je že bila na mestu, catering odličen (kraljevska večerja!), »tako se to dela, marsikdo v Sloveniji bi tole moral videti« sem si mislil. Fenomenalna dvorana, v backstageu dodatna kuhinja, nenehna ustrežljivost …
Odšli smo proti hotelu, check-in, ogled Testament DVD-ja, tuš in nazaj proti dvorani, ki je obetala najboljši večer vikenda in prav to se je tudi zgodilo. Ko smo prispeli je bilo, na oko, zbranih kakih 300 –350 metalcev. Norija. In prvo presenečenje: ni vmesne starosti, tu ni bilo folka, starega 20 do 30 let, temveč samo 30+ s svojo mularijo na ramenih, res nora scena. Veliko starcev z belimi, sivimi čupami, majicami iz leta 1980, joškaste natakarice in veliko preveč bonov, ki jih nisem izkoriščal po pameti. Dokaj nalit sem bil že pri prvem bandu (tokrat smo prvič v sklopu koncertov gledali predskupine, koncert je bil v bistvu pomanjšana verzija belgijskega Alcatraz metal festa, isti organizatorji, ista support ekipa).
Torej, čast otvoritve koncerta je pripadla domačemu bandu Warrior, nekakšni mešanici klasičnega 70's rocka s speed metalom (kot da bi vseskozi poslušali Fireball) ter odličnim vokalom. Starci so usekali v kombinacijo ponarodelih in nekaj avtorskih, publika je nastop aktivno spremljala (tisti, ki so že utegnili priti v dvorano), kaj preveč glasu pa sicer niso dajali od sebe. Poslovili so se po približno štiridesetih minutah, oder pa so začeli pripravljati za naslednji band, belgijske »kvazi retro švaba« thrasherje, katerih imena se nikakor ne morem spomniti. Obupni Assassin, Darkness klon, me z urejenimi, opranimi majicami in čupanjem, kateremu bi se smejal še Dave Murray (in vemo koliko čupa zadnjih deset let), ni uspel zadržati pred odrom več kot za tri komade. Ko so nehali mučiti ušesa je prišel čas za headlinerje.
Metalsteel in Rivera so med set Sabbath in Priest klasik dodali še dve Dio mojstrovini (Holy Diver in Don't Talk To Strangers) in že takoj na začetku spravili na noge prej dokaj pasivno publiko. Petje, norenje, čupanje. Lep pogled, sploh na petletnike na ramenih očetov in mam, ki so neutrudno kazali kazalce in mezince ter zasanjano poslušali band, ki je tokrat zvenel najbolje od vseh Sabbath Judas Sabbath koncertov. Razločne, udarne kitare, odlično pokrit bas, zakon zvok bobnov, sploh snare, in Jamesovi kriki so budili vse sosede, polna dvorana, ki je znala vsa besedila od prvega do zadnjega na pamet pa je s sodelovanjem in vračanjem energije ustvarila atmosfero, ki bi se morala ustvariti na vsakem metal koncertu, a se na žalost ne. Na koncertih je treba sodelovati in s tem vzdušje dvigniti za 100%, band pa ob taki podpori igra desetkrat bolje. Največji odziv sta doživeli Electric Eye in Holy Diver, odličen odziv pa je požela slovenska metalska ponarodela, Heavy Metal Is Our Religion. »Otipljiv« refren je v drugem delu komada dvorana že znala na pamet, vsi so se drli na ves glas … zakon! Koncert se je prevesil v konec, band je odšel z odra, a glasni vzkliki so jih pripeljali nazaj. Hell Bent For Leather je vse še enkrat dvignil, ko je prišel čas za ultimativni vrhunec, presenečenje v obliki Helstar klasike, Run With The Pack. Belgijci so še dvakrat bolj nori na Helstar kot Nemci, najznamenitejši komad prve Helstar plošče iz leta 1984 je k čupanju spravil prav vse prisotne, res neverjeten odziv. Zaradi glasovne omejitve se je koncert moral končati, kar pa ni ustavilo fanatičnih Belgijcev, ki so takoj po koncu koncerta že kupovali Metalsteel plošče, band pa je moral kar nekaj časa podpisovati avtograme ter se slikati z na novo pridobljenimi fani (najmlajši, šestletni Jürgen je bil tako navdušen, da se je kljub pozni uri nezaspano gibal okrog banda ter vseskozi slikal, medtem ko se je zadovoljna metal mama le smehljala). Proti hotelu smo se odpravili zadovoljni, tako zadovoljni, da smo se, potem ko smo se ustavili in preoblekli ter odšli na after, vrnili ob pol šestih zjutraj. Noremu koncertu je sledila nora noč, pohajkovanje po belgijskih ulicah in barih je bilo odlično, glavi naslednji dan nikakor ni bilo prizaneseno. Taschenmuschi! V nedeljo smo se odpravili proti domu, a vmes je bilo treba opraviti še en postanek. Gostitelj Chris, ki je organiziral razprodani Blind Guardian koncert v Frankfurtu, je celotno ekipo povabil na ogled koncerta. Le kako bi človek lahko zavrnil tako velikodušno ponudbo … a to je že druga zgodba. Kakorkoli že: METAL!

Epilog: Belgijci so bili najbolj divji, zvok je bil odličen, slovenski metalci pa so ponovno razturili in osvojili nekaj novih ozemelj. Uspeh 1A. Zadovoljni obrazi organizatorjev in obiskovalcev na vseh koncertih so nakazali željo po ponovnem snidenju in ne dvomim, da se bo to kaj kmalu zgodilo.

SORODNE VSEBINE:
2. 4. 2010Metalsteel / Novice
12. 11. 2002MetalSteel / Novice
26. 4. 2018V KluBaru bo metalsko / Novice
31. 5. 2007Heavy Metal Razfak / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
15. 7. 2020
Unforgiven 4
Reportaža
14. 7. 2020
Srd / Britof
Reportaža
13. 7. 2020
The Canyon Observer
Reportaža
10. 3. 2020
Turia / Iffernet
Reportaža
10. 3. 2020
Belphegor / Suffocation / Hate / Carnifliate
Reportaža
3. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 2. dan
Reportaža
2. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 1. dan
Reportaža
24. 2. 2020
Spotless Minds / Iron Median / Interceptor / Alo!Stari / Newem
KONCERTI & FESTIVALI
7. 8. 2020
ODPOVEDANO! Pietra Sonica Fest #12
Osoppo (UD), Italija
7. 8. 2020
ODPOVEDANO! Sauzipf Rocks Festival 2020
Döbriach, Avstrija
7. 8. 2020
STREAM: European Metal Festival Alliance
8. 8. 2020
Morywa, Dickless Tracy
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
10. 8. 2020
ODPOVEDANO! Gold, Rosalie Cunningham
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
12. 8. 2020
ODPOVEDANO! Summer Breeze Open Air 2020
Dinkelsbühl, Nemčija