Enih stvari se človek pač ne more naveličati. Mrzlega pira, para dobrih joškov in koncertov skupine Saxon, na primer. 11. 12. 2016 je minilo natančno 13 let in en dan, odkar sem si ta band v Zagrebu ogledal prvič in nato do tega dne še desetkrat. Biff in kompanija po navadi ne razočarajo. Kak koncert je sicer slabši, a zanič ni bil niti eden, poleg tega pa fantje po navadi s seboj pripeljejo eminentno družbo. V Ljubljani smo jih tako lahko gledali že z Iced Earth, tokrat pa so s seboj pripeljali kitarista lani pokopanih Motörhead, Phila Campbella in četico njegovih sinov, ki slišijo na ime Phil Campbell&Bastard sons.
Koncert se je začel že kmalu po osmi uri, in ko sem sam ob manjši zamudi prispel v dvorano, sem lahko samo ostrmel, kajti katedrala Kina Šiška je bila skoraj polna. Strah za obiskanost se je takoj razblinil, publika pa je Phila in familijo sprejela zelo toplo. Kaj jih ne bi, če so tipi brez usmiljenja mitraljirali publiko s klasikami Motörhead; če se ti na to ne utrga, pojdi domov poslušat Attack Attack! ali kaj podobnega. Poleg norišnic a la R.A.M.O.N.E.S., Born to Raise Hell in Eat the Rich pa so za posladek navrgli še Sweet Leaf (Black Sabbath) in Silver Machine (Hawkwind), za češnjo na vrhu torte pa je poskrbel sam Biff Byford (Saxon), ki je s skupino odpel nesmrtno Ace of Spades. Campbellovi sinovi so s koncertom v Šiški zaključili svojo turnejo in videti je bilo, da dajejo vse od sebe, kar je publika več kot hvaležno sprejela. Bravo, fantje!
Kratka pavza, hitro pivo in pozdravi stare klape z vseh vetrov, in že se je iz dvorane zaslišala klasika AC/DC It's a Long Way to the Top, ki naznanja začetek koncerta skupine Saxon. Ob zvokih udarne Battering Ram so fantje prikorakali na oder, meni pa je zazvonil alarm – KJE JE NIBBS? Nibbs Carter je namreč od prihoda k zasedbi leta 1988 pravzaprav njena ikona, njegovo headbanganje pa eden od zaščitnih znakov skupine, tokrat pa je njegov značilni gibson thunderbird na odru vihtel neki Joey DeMaio lookalike, ki ni bil naš priljubljeni Frogi. Biff nas je kmalu obvestil, da je moral Nibbs zaradi družinskih obveznosti za teden dni zapustiti turnejo, in nadomestnega basista predstavil kot Gusa Macriocostasa. Gus se je odrezal povsem solidno, a kljub vsemu je bilo na odru čutiti tisti manko energije, ki ga po navadi doprinese Nibbs. Vsekakor pa z energijo ni varčevala publika, ki je vsako skladbo – in bilo jih je kar 19! – pospremila s huronskim navdušenjem in glasnim petjem. Na tem mestu ne bom našteval celotne setliste, izpostavil pa bi vseeno vratolomno hiter 20.000ft, odlični The Eagle Has Landed, Lemmyju posvečeni And the Bands Played on (ob tem bi si človek zaželel še fantastično Requiem – We Will Remember!), na piedestal pa tokrat polagam skladbo Broken Heroes. Gre namreč za prvo skladbo Saxon, ki sem jo slišal v življenju, in tokrat mi je bilo prvič dano slišati jo tudi v živo, in to v zares dobri izvedbi. Saxon so namreč že tam okoli leta 1988 pozabili, kaj pomeni fušanje, in tako vedno znova ponujajo odlično sonično izkušnjo. Že res, da so uglašeni nekoliko nižje kot včasih in da je stari lisjak Biff poln trikov, kako izpeljati kako zahtevnejšo linijo, a tega dne v Ljubljani so bili fantje popolnoma nabrušeni, in tu ni bilo zaznati polovičarstva. Redni del nastopa so fantje zaključili s skladbama Dallas 1pm in Wheels of Steel, nato pa prvič zapustili oder. Vsakemu poznavalcu zasedbe pa je seveda jasno, da pri Saxon to ne pomeni nič in da se lahko Saxon na oder takole vračajo tudi večkrat. Tokrat smo bili deležni dveh dodatkov. V prvem so fantje odžgali povsem novo Let me Feel Your Power in s tem posredno napovedali nov album, ob boku pa mu je stala klasika 747 (Strangers in the Night), v drugem pa naj bi prvo skladbo v teoriji izbirala publika, vendar je bil izbor določen z zastavo, ki se je znašla na odru, na njej pa je bil pod logotipom Saxon upodobljen srednjeveški konjenik, kar je bil jasen znak za začetek nepozabne klasike Crusader, ki jo je z navdušenjem sprejela tudi še vedno zelo živa publika. Za slovo od šišenskega odra pa so fantje oddrgnili še eno nesmrtno klasiko glasbe NWOBH – Princess of the Night.
Zaključil bi lahko preprosto z »Zakon!«, pa bom vseeno še malo moril. Koncert je več kot upravičil pričakovanja, nabralo se je tudi precej ljudi, tokrat tudi precej tujcev, zato je velika škoda, da se organizator za otvoritev ni odločil postaviti kake domače zasedbe, saj številnim kvalitetnim domačim zasedbam krvavo manjka prav tovrstnih nastopov. Sicer pa ostane le še eno – čakanje na nov nastop Saxon. Kot sem rekel na začetku – enih stvari ni nikoli dovolj.
