Sentenced / Lacuna Coil / Blackshine / Visions Of Atlantis

Zaradi vse večje popularnosti in odličnega zadnjega albuma The Cold White Light je bilo na dlani, da se bodo Sentenced končno odpravili na prvo evropsko headlinersko turnejo. Priložnosti za ogled finskih “samomorilcev” v spremstvu vzpenjajočih se Lacuna Coil in zanimivih Blackshine je bilo dovolj, mi pa smo se odpravili v Salzburg.
Spoznavanje z avstrijskimi bandi se je nadaljevalo tudi na tem koncertu, tokrat so bili na vrsti Visions Of Atlantis. “Avstrijski Nightwish” so imeli na voljo pol ure, kar je bilo več kot dovolj, da smo se prepričali, od kod jim tak vzdevek. Od vzornikov se razlikujejo po tem, da uporabljajo nekaj več heavy kitar, da ima moški vokal dokaj enakovredno vlogo ženskemu in najvažnejše, da med njimi in Nightwish obstaja veliiiiika kakovostna razlika. Ženski sopran je bil še kar na nivoju, drugače pa je vokalistka Nicole bolj statirala na odru, kot ne. Pevec je bil dejavnejši in uspelo mu je navezati kontakt s publiko. A treme mu ob premiernem nastopu ni uspelo skriti in mogoče tudi zaradi tega s čistim vokalom ni prepričal. Bolj domače se je na odru počutil njihov bivši pevec z death vokalom, ki mu je ob krajšem gostovanju pri uvodni pesmi “predal štafeto”. Fante in dekle čaka še precej dela, tako na odrskem kot na glasbenem področju.
Nekaj dalj časa so na odru prebili švedski goth ‘n’ rollerji Blackshine. A njihov nastop je bil nekaj povsem drugega kot nastop Avstrijcev. To je bilo dobre pol ure brezkompromisne mešanice rock ‘n’ rolla, heavy metala s temačnejšim gothic prizvokov. Zelo energična četverica s kitaristom/vokalistom Andersom Strokirkom na čelu je pokazala, kako se stvarem streže na odru. Škoda le, ker je bila publika ob njihovem nastopu še malo (preveč) zadržana; mogoče niso bili pripravljeni na tako oster nastop in bi si želeli malo več gotha in manj rolla. Band ima za sabo dva albuma, ki so ju tu predstavili, večino set liste pa so predstavljale pesmi zadnjega Soulles & Proud. Blackshine so nedvomno zapustili dober vtis, za njih pa bi bilo (vsaj kar se tiče odziva publike) bolje, če bi v prihodnosti imeli priložnost igrati z bandi kot so Motörhead.
Set lista Blackshine: Servants Of The Harvest, Choked With Feathers, My Pain Is Your Pleasure, Outcast, Love Our Hell, The Dead Is The Winner, Sacrifice, Blackheart Brain.
Po lanskem Unleashed Memories albumu so Lacuna Coil veliko časa preživeli po turnejah in to je bilo v Salzburgu nedvomno opazno. Band se je pokazal v boljši luči kot lani, delovali so bolj uigrano, dinamično in tudi bolj samozavestno. Glavna atrakcija, predvsem za moški del občinstva, seveda ostaja “sirena” in zelo dobra performenka Cristina, vendar ostali nimajo nič manj pomembne vloge v celotni podobi banda na odru. Njihov nastop je bil kombinacija čistega ženskega in surovega moškega vokala, udarnejših metalsko/rockerskih in melanholičnih gothic delov, s čimer so poskrbeli tudi za dovolj raznovrstnosti v svojem nastopu. Izbor skladb ni bil tako zelo raznovrsten, razen Falling Again so odigrali le skladbe z zadnjih dveh albumov, Unleashed Memories in Comalies; a vendar sta to njihova najboljša albuma, zato s tem ni bilo nič narobe. Lacuna Coil so v zadnjih dveh letih zelo pridobili na popularnosti in to je bilo videti tudi po odzivu publike, ki je od turneje do turneje vse boljši. Tako smo bili deležni tudi dodatka v obliki Tight Rope in Daylight Dancer.
Set lista Lacuna Coil: To Live Is To Hide, Swamped, Heaven's A Lie, Senzafine, Self Deception, Falling Again, When A Dead Man Walks, Tight Rope, Daylight Dancer.
Po nekoliko daljšem odmoru se je razprodana dvorana napolnila do zadnjega kotička in malo pred enajsto so z nastopom začeli še težko pričakovani headlinerji Sentenced. Že od vsega začetka je publika pričarala neverjetno vzdušje, ki se je skozi ves koncert le še stopnjevalo. Za to gre zasluga kvalitetnemu nastopu celotne peterice, ki jih je spremljal še gostujoči klaviaturist. Ville se je znova izkazal za frontmana prve klase, ki je svoje delo opravil zelo profesionalno, obenem pa pokazal veliko mero sproščenosti. To je bilo očitno ob koketiranju s publiko in dajanjem zabavnih izjav. Ostali so se bolj posvečali svojem igranju, a zaradi izrednega odziva je tudi njim ob koncih pesmi “ledeno hladni” izraz na obrazu zamenjal nasmeh. V prvem delu nastopa so prevladovale pesmi zadnjega albuma, ki so bile prav tako glasno odpete kot njihove starejše pesmi. Z nekoliko slabšega prejšnjega albuma Crimson so odigrali le Broken, zato pa niso manjkale najboljše pesmi z Down in Frozen albumov. Seveda pa eden od vrhuncev njihovega nastopa ostaja Amok klasika Nepenthe, ob kateri je bila celoten Rockhouse “v zraku”. Po koncu rednega dela z dvema veselima pesmima (kot ju je napovedal Ville), The Suicider in Excuse Me While I Kill Myself, je publika glaaaasno zahtevala dodatek in ta je bil res fantastičen. Najprej izjemna Bleed nato pa še prava norišnica ob priredbi Iron Maiden klasike The Trooper. Na žalost še glasnejši vzkliki za nov dodatek niso obrodili sadov in tako je bilo koncerta konec.
Set lista Sentenced: Intro (Konevitsan Kirkonkellot), Cross My Heart And Hope To Die, Neverlasting, Sun Won't Shine, Brief Is The Light, Aika Multaa Muistot (Everything Is Nothing), Noose, Broken, No One There, Nepenthe, Farewell, The Suicider, Excuse Me While I Kill Myself, Bleed, The Trooper.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.