Bilo je enkrat v petem ali šestem razredu osnovne šole, v časih, ko smo otroci v šoli še pionirsko nagovarjali učitelje in učiteljice s tovariš in tovarišica, ko sem prvič v življenju dobil v roke kaseto s posnetki enih in edinih Slayer. Kakovost posnetka je bila tako slaba, da po spletu različnih okoliščin takrat nisem postal lastnik te glasbe. A takrat sem prvič okusil slast ekstremnega metala, ki me je nekaj let kasneje dokončno in povsem omamila. Tudi tolažbe (samih sebe?) najbližjih, da je to tako ali tako samo faza, da me bo kmalu vse skupaj minilo in da bom potem spet poslušal normalno glasbo, so utihnile, medtem ko je ostala neomajna ljubezen do težke kovine, katere nepogrešljiv člen so vedno bili tudi Slayer. Ko človek pomisli na metal, pač ne gre drugače, da se ne bi tako ali drugače po nekaj miselnih utrinkih spotaknil ob njih. Podobno kot je to veljajo za nekoč večne Motörhead ali AC/DC. Potem ko sta nas zapustila omenjana dva, se zdaj poslavljajo še Slayer. Edina tolažba, ki nam ostane, je dejstvo, da Slayerjev še ni vzel hudič in da bomo morda nekoč, čez kakšnih pet ali več let, ko bodo Araya & co. siti penzije ali ko bodo porabili ves privarčevani denar, v okviru »coming back« turneje ponovno uživali v njihovih nasilnih hvalospevih. Sicer se bodo takrat spet številni zgražali, češ da band na ta način samo molze denar od svojega poslušalstva, a po drugi strani se mi zdi hujša luknja, ki jo bodo Slayer ob napovedanem zaključku kariere pustili za seboj, saj je nihče ne bo uspel zapolniti.
A ker so to vse skupaj samo predvidevanja in tihe želje vsakega ljubitelja thrash metala, je treba zaenkrat vzeti bandove napovedi resno in izkoristiti vsako priložnost, ki se ponudi, da še zadnjič ali predzadnjič v živo ujamemo največje thrasherje na tej zemeljski polobli. In tako smo se trije glasbeni navdušenci v letih zbasali v avto in se odpeljali v sosednjo prestolnico, kjer so v glavni športni dvorani mesta Slayer v družbi Anthrax nadaljevali svojo dvoletno poslovilno turnejo. Po lanski dvoranski turneji, s katero so Slayer med drugim do zadnjega kotička napolnili dunajsko dvorano Stadthalle, je letos na vrsti niz festivalskih nastopov, ki je redno prekinjen s posamičnimi nastopi v tej ali oni večji dvorani. Poleg Slayer so glavna stalnica njihovih nastopov Anthrax, ki pa bi jih takoj zamenjal za nekaj podobnega:
V Budimpešti do česa podobnega žal ni prišlo, tako da smo bili priča klasičnemu sodelovanju dveh od »4 ta velikih«. Od tistih šestkrat, ko sem si smel ogledati velikane thrash metala v živo, so Anthrax manjkali samo dvakrat. Glede na odzive publike pa je treba nezavidljivo priznati, da tvorita banda skupaj zmagovito kombinacijo, ki pod oder zmeraj znova privabi konkretno število ljubiteljev metala. Tudi ta torek ni bilo nič drugače, saj je bilo predvsem iz sprednjega dela dvorane vidno in slušno zaznavno konkretno navdušenje nad zaigranimi devetimi vižami s podpisom Anthrax. Kvintet, zbran okoli Scotta Iana, je ponudil »festivalski« repertoar komadov, ki je bil v primerjavi s tistim pred nekaj dnevi v Frankfurtu za kar 6 komadov krajši, a ravno dovolj dolg za nastop predskupine. V slabih 50 minutah smo torej slišali 9 komadov in od tega kar presenetljivih 33,33 % priredb. To sicer ni ravno veliko presenečenje, a vseeno sem nekoliko začuden, da se band njihovega kova odloči za kaj takega. Oziroma povedano drugače: zanimivo je, da so se z leti prav priredbe izkazale kot njihovi največji hiti, ki jih vedno znova preigravajo v živo. Manj zgovorni kot setlista pa so bili člani banda, ki so tako rekoč kot Slayer za njimi »hiteli« od enega komada do drugega in vmes ponudili po eni strani bolj malo prostora za oddih, po drugi strani pa tudi nismo slišali takšnih in drugačnih zgodbic s turneje ali dolgih in osladnih zahval. Večina napovedi pesmi Joeyja Belladonne je bila kratka in jedrnata, le dvakrat se je proti koncu nastopa oglasil Scott in na samosvoj način preveril jakost glasilk poslušalstva, ki se je složno drlo: »Yeah!«
Ko so se Anthrax poslovili, je sledil premor, ki je bil skorajda tako dolg kot nastop predskupine. Ob pol desetih pa je bil končno tudi pripravljen oder za Slayer in zaslišali smo instrumentalni komad Delusions of Saviour, ki krasi uvod v zadnji studijski celovečerec Repentless. Vsega skupaj smo bili deležni 20 slavnih thrash metal rušilcev, ki so bili izdani v 32 letih na 10 različnih nosilcih zvoka. Band je torej ob predstavljeni setlisti odigral skorajda z vsakega svojega albuma vsaj en komad, največji poudarek pa je bil seveda na nesmrtni klasiki Seasons in the Abyss. Z izborom slišanih komadov sem bil načeloma zadovoljen, a nikakor presenečen, saj se Slayer v tej zvezi že več let vrtijo okoli istih komadov, s katerimi vsakič potešijo najbolj divje mokre sanje vseh svoj sledilcev. Edini komad, ki sem ga pa resnično pogrešal oziroma sem si ga želel slišati in nato ni bil zaigran, je »baladica« When the Stillness Comes z že omenjenega zadnjega ploščka. Poleg poznanega železnega repertoarja sta tudi light show in igra z ognjem oziroma plameni bila enaka/podobna tistim z Dunaja, kar je pomenilo nenehno ogrevanje dvorane s plameni, ki so v zraku risali podobe križa in pentagrama ali samo žgali kot hudič. Edina stvar, ki sem jo pogrešal, je bila menjava back dropa pred zaključnim komadom Angel of Death. Vsi vemo, komu je komad namenjen, zgledalo pa naj bi nekako takole:
Če torej imate možnost, priporočam ogled koncerta trenutno zelo razpoložene in odlično uigrane zasedbe, ki je v svoji dolgoletni karieri kljub nekaterim hudim udarcem zmeraj neumorno delovala ter tako ustvarila nekaj pesmi in albumov, ki v svetu metala nikoli ne bodo pozabljeni. Glede na širok in pester izbor si lahko vsak izdela lastno unikatno lestvico svojih top 10 komadov, katerih skupna lastnost bodo zagotovo udarnost, hitrost in nalezljivost. Slayer, pogrešal(i) vas bom(o)!
