Svarunova noč

V soboto je medvoško Jedro združilo staro in mlado ob poganski bojevniški tematiki, standardnemu setu bobnov in kitar pa priključilo še nekaj ljudskih inštrumentov. Četudi smo ta dan metalci na Gorenjskem lahko izbirali med »pravovernim« metalskim dogodkom v Kamniku in Svarunovo nočjo, sem bolj iz razdovednosti kot naklonjenosti tej glasbeni veji, pa tudi po stari šegi, da je treba sobotno noč potegniti v nedeljo s kozarcem v roki, dal prednost nečemu novemu, nepoznanemu in še z okoli 300 obiskovalci v procesu užival na vse pretege.
Nekaj čez osmo uro zvečer na dvorišču pred dvorano zagledam celo goro ljudi, ki so pretreseni od mraza težko pričakovali začetek dogodka. Ob skoraj povsem polni dvorani koncert odpre domača folk metal zasedba Brezno, ki ji ravno udejstvovanje v nekoliko novejši in glasbeniško manj številno zastopani zvrsti odpira vrata tako doma kot v tujini. Ob tem bi spomnil na odlično obiskan nastop na letošnjem Metalcampu, čemur je sledilo potovanje v Anglijo, od koder tudi poročajo o odličnih odzivih. Tekom pesmi se zvok spodobno oblikuje, kitare kmalu dobijo moč, bobni zvenijo studijsko obarvano. Tako kot pri vseh naslednjih bandih strukture pesmi nujno vključujejo »hej, hej« elemente, pri katerih je ključen odziv publike z dvignjenimi rokami. Stilsko band z izjemo kratkolasega kitarista nastopi kot celota, uniforma vključuje črne kilte, bulerje in nekaj usnjenih dodatkov. Moški del vokalov se lahko pohvali z izjemno prodornostjo v globini, dočim sicer barvno odličen ženski vokal na čase izgubi boje s prodornim zvokom flavte, kar na čase izzove razglašujoč efekt. A to so nepomembni detajli, ključen je faktor prepričljivosti med tovrstno publiko, ki se je izkazala v vsej svoji srčnosti.
Sledijo Madžari Dalriada, ki so delovali bolj usklajeno, njihove noše pa nakažejo podobnost med glasbenim dojemanjem tovrstne publike in tisto, ki sledi programu TV Golica in TV Petelin, recimo. Linije so nastavljene tako, da se publika z lahkoto vživi in sledi. Hitrejši deli med mladino izovejo izbruhe mosh pita, zapleten madžarski jezik pa doda nekoliko več eksotike. Vodilni ženski vokali so odpeti nekoliko čez nos, kakorkoli že to zveni, izpade pozitivno, še zlasti ob prepletu z moškimi vokali.
Zadnji se publiki predstavijo hrvaški Stribog, katerih ime je po svetu že nekoliko bolj poznano. Žal imam že nekoliko težav z rekonstrukcijo dogodkov, ki so posledica odlične atmosfere v prostoru, čemur pritiče tudi vročina in posledično žeja. Moški del občinstva je zabavala postavna blondinka, po riffanju in aranžmajih pa se otresajo pop elementov prejšnih ansamblov in s strani moškega vokala predstavijo več metalske agresije, vse zveni bolj black metalsko. Začetne težave s počeno struno so vse skupaj le še povezale in med bandom in publiko z zelo domačimi nagovori spletle ugodno dobrovoljno nit, na kateri so gradili celoten nastop.
Tako, svetovno čudo med metalci »kontroverzne« in »zaničevane« zvrsti sem torej preveril na lastne oči in videno pozdravljam; izbruhi mosh pita kažejo na to, da tovrstna glasba prej kot negativno na sceno deluje kot »gateway music«, tisto, kar mladino eventuelno naščuva na trše riffe. Poleg tega je tu v publiki videti močno prisotnost ženskega spola, zavoljo opevanja poganskih časov pa recimo prvim vrstam enostavno »lovišča«. Sprehod med to mladino napolni nosnice z vonjem šampona, ženskega parfuma in znoja ... Priznajmo si, da tudi najbolj mrki, vestni branilci »stare šole«, »pravovernosti« v metalu itd. mnogokrat izgubijo sled glasbenega dogajanja na odru v debatništvu, sklepanju novih in oskrbovanju starih prijateljstev in tako dalje, prijetno družabništvo ter pašnjo oči pa lahko odlično doživite prav na tovrstnih dogodkih.