REPORTAŽE

2. 7. 2013

Sweden Rock Festival 2012, 1. dan

Severni Havsbad, Sölvesborg, Švedska / 6.–9. 6. 2012

Prvi delovni dan na SRF-u se je začel z meni neznano švedsko skupino Deals Death, ki je igrala na Zeppelin Stageu (četrti oder po rangu). Band igra nekakšno mešanico simfoničnega power metala s harsh vokalom, pevcu pa je bilo očitno vroče in je bil gol do pasu, medtem ko sem bil jaz zapet do vratu. Glede na to, da sem skupino videl prvič, jo lahko samo pohvalim in vam priporočam poslušanje skladbe Fortified. Prva liga!
Ob 12:15 so na Sweden Stageu (tretji rang) začeli kultni kanadski metalci Exciter. Starejši metalci se boste spomnili, da je nekoč v bivši Jugi izšla plošča oziroma kompilacija Beyond Metal Zone, na kateri so se v tej nekdanji republiki prvič uradno pojavile skladbe Megadeth, Agent Steel in podobnih bandov, med katerimi so bili tudi omenjeni Exciter s komadom Break Down The Walls. Še danes se živo spominjam njegovega uvoda na bobnih. Ko sem kasneje skupino srečal na SRF-u in se z njimi pogovarjal, sem bobnarju omenil, da je to še danes moja najljubša skladba Exciter, on pa se je samo nasmehnil in dejal, da imajo veliko, veliko boljših pesmi. Zasedba je svojo glasbeno pot začela kot heavy metal trio, kasneje pa so dobili še pevca. Ker je govora o bandu, ki je na sceni že skoraj tri desetletja, so seveda tudi leta naredila svoje, a ti možaki srednji let s pivskimi trebuhi še vedno žgejo, kot se spodobi. Skladbe, kot so Heavy Metal Maniac, Pounding Metal, Long Live The Loud in zaključna Violence And Force, so del obvezne heavymetalske lekcije.
Poleg glavnih štirih odrov obstaja še en, ki se imenuje Rockklassiker. Gre za prizorišče, ki ga SRF organizira v sodelovanju s švedsko državno upravo in na katerem lahko igrajo mladi (in stari) demo bandi. Letos sem tam prebil kar nekaj časa in poslušal, kaj nam prinaša švedska prihodnost. Lahko rečem, da zadeve obetajo. Tam je delal tudi neki Hrvat, ki me je takoj spoznal, saj sem po dobri stari navadi nosil svoj prepoznavni dres hrvaške nogometne reprezentance.
Ob 13:45 so s svojim nastopom na Zeppelin Stageu pričeli Angleži Little Angels. Ti so bili dokaj uspešni v začetku 90-ih, medtem ko so bili zame od nekdaj preveč mehki in neokusni. Gledal sem jih že davnega leta 1993 v Münchnu kot predskupino Van Halen in name niso naredili niti najmanjšega vtisa. Prav nasprotno pa mi je njihov tokratni nastop na Švedskem nadvse prijal in bil sem vesel, da jih nisem preskočil. Kar šest skladb so odigrali z albuma Jam, ki se je ob svojem izidu zavihtel na prvo mesto britanskih glasbenih lestvic.
Kasneje sem vrgel pogled še na nastop Exodus, vendar se lahko iz leta v leto še tako trudim, pa vseeno ne zdržim na njihovem koncertu več kot petnajst minut. Glasba mi je všeč, ampak tega stila nastopa, tega njihovega imidža (predvsem pevčevega) preprosto ne prenesem in se nikoli nisem mogel navaditi nanj. Edina zanimivost koncerta je bila za švedske razmere neobičajno aktivna publika, ki je tekom nastopa ustvarila celo mosh pit – eno od stvari, za katere mi nikoli ni bilo jasno, v čem je smisel …
Starodavna ameriška doom metal zasedba Saint Vitus je bila naslednja skupina, ki sem jo šel pogledat. Nekoliko nenavadno je gledati tak tip banda ob štirih popoldne … Sicer so bili zanimivi, ampak nisem se mogel otresti občutka, da so ob nepravem času na nepravem kraju, vsaj kar se mene tiče. Verjetno bi z veseljem poslušal celoten koncert, a se je ob 16:30 začenjal nastop skupine, na katero sem čakal že petindvajset let! No, če sem iskren, ta band niti ni igral tako zelo pomembne vloge v mojem življenju, vendar je bilo moje prvo srečanje z njim hkrati tudi moje prvo srečanje s celotno losangeleško sceno 80-ih, o njem pa je v eni od številk revije Pop Rock pisala tudi legendarna ex-Yu metal novinarka Jadranka Janković. Mislim, da si spričo tega dejanja dotična novinarka zasluži nagrado za življenjsko delo! Uf, toliko sem že napisal, izpustil pa sem ime banda: Night Ranger! Pravzaprav sem dobro poznal le njihov album 7 Wishes, ker je izšel pri PGP RTB (Produkcija gramofonskih plošč Radiotelevizije Beograd). To je bil koncert, ki si ga je vredno zapomniti! Imam teorijo, da se po ustvarjanju atmosfere in spektakla z ameriškimi zasedbami iz 80-ih ne more meriti nihče. Vsi člani skupine letajo naokoli, pozirajo z inštrumenti, gestikulirajo, pojejo, komunicirajo s publiko … Po razpadu banda leta 1989 je vsak od članov ubral svojo pot in poskušal delati nekaj drugega. Najuspešnejši rezultat je bila zasedba Damn Yankees, ki jo je basist in vokalist Jack Blades osnoval skupaj s Tedom Nugentom in Tommyjem Shawom iz Styx, tako da so na tokratnem koncertu Night Ranger odigrali tudi dve njihovi megapopularni pesmi, Coming Of Ages in High Enough. A to še ni bil konec materiala, ki so ga člani soustvarjali pod drugimi imeni, saj se je tudi kitarist Brad Gillis imel s čim pohvaliti. Po smrti Ozzyjevega legendarnega kitarista Randyja Rhoadsa je namreč dobil ponudbo, da prevzame njegovo mesto in z Ozzyjem dokonča turnejo Diary Of A Madman. Spričo tega so Night Ranger pokojnemu Rhoadsu v spomin odigrali skladbo Crazy Train. Za dodatno presenečenje so poskrbeli s posebnim gostom na odru, Deejem Sniderjem, pevcem legendarnih Twisted Sister, ki je z njimi odpel uspešnico (You Can Still) Rock In America. Koncert so zaključili s svojim največjim hitom Sister Christian ter skladbo Don't Tell Me You Love Me. Za nekoga, kot sem jaz, ki zbira manjkajoče draguljčke za svojo krono, je imel ta dragulj posebno vrednost. Na kratko, mega koncert!
Med premori na glavnem odru sem po malem hodil gledat nastopajoče na že omenjenem Rockklassiker in bil vsakič bolj navdušen nad mladimi bandi, kot so Evasive in Incarnit.
Vsekakor pa moram omeniti, da sem se udeležil novinarske konference Steel Panther. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je bila to zares zabavna izkušnja. Besede »resnost« preprosto ni v njihovem slovarju. Vaš zvesti poročevalec je uspel zastaviti kar nekaj vprašanj, edino, ki se ga trenutno spomnim, pa je šlo nekako takole: »Decembra 2011 sem vas gledal v areni Wembley v Londonu kot goste Mötley Crüe in headlinerjev Def Leppard in še nikoli nisem videl, da bi polna dvorana – na oko približno 13.000 metalcev – s tako aklamacijo in neverjetnim navdušenjem pozdravila nastop neke predskupine ter to vnemo vzdrževala celoten koncert! Kako to komentirate?« Seveda odgovor, ki sem ga dobil, ni imel nobene zveze z mojim vprašanjem :) Jaz sem jo kot moški pravzaprav še dobro odnesel, kajti ženske novinarke so naravnost »masakrirali«! Od celotne zajebancije je bil najbolj zanimiv del konference, ko sta pevec in kitarist spontano izvedla a capella verzijo pesmi Holy Diver. Fantastično! A naj vas njihovo zafrkavanje ne prevara, za šaljivim, na trenutke vulgarnim in nesramnim nastopom se skrivajo štirje prvovrstni glasbeniki.
Poleg Steel Panther sem si ogledal tudi tiskovko Sebastiana Bacha. Moram omeniti, da je bil Bach nazadnje na SRF-u leta 2005 in takrat je totalno razturil! To je bil eden najboljših in najbolj energičnih koncertov, kar sem jih kdajkoli videl na tem festivalu, a žal so organizatorji naredili napako in njegov nastop postavili na tretjerangirani oder ob 15h. Ne bi mogel ravno reči, da je bilo pred odrom morje ljudi … Sebastian Bach bi moral ponovno nastopiti na SRF-u nekaj let kasneje, vendar takrat zaradi komunikacijskih problemov ne bi uspel pravočasno priti na koncert, zato se na Švedsko sploh ni odpravil. Če koga zanima, si lahko ogleda celotno novinarsko konferenco, jaz pa bom samo ponovil eno od vprašanj, ki sem mu jih zastavil: »V medijih vedno zasledimo, da sta z Axlom Roseom, pevcem Guns N' Roses, dobra prijatelja in mu tudi zmeraj stopiš v bran. Kako bi razložil vajin odnos?« In sledila je cela Odiseja … Sebastian Bach spada med izredno zanimive in zgovorne sogovornike in vedno odgovarja naravnost spraševalcu, pa čeprav ga posluša celoten avditorij novinarjev, s čimer ustvarja pristen odnos.
Takoj po Bachovi tiskovki sem šel mimo odra Rockklassiker in videl kopico, točneje šest identično oblečenih fantov, od katerih sta bila dva vokalista – eden melodičen, drugi pa kot iz groba. Od vseh bandov na tem odru je bil ta zagotovo najbolj zanimiv. Imenujejo se Beyond All Recognition.
Nisem jim posvečal veliko pozornosti, saj sem hitel na koncert Steel Panther, ki se je ravnokar začenjal. Band je naredil neverjetno velik skok od skupine, ki je nekaj let prej sredi popoldneva promovirala svoj prvenec na tretjerangiranem odru, do koheadlinerja na Rock Stageu, ki promovira šele svoj drugi album! O samem koncertu ni treba izgubljati besed, saj je samoumevno, da je bil glasen, zabaven, dinamičen, vulgaren, mačističen in seksističen, predvsem pa z eno besedo: heavymetalski!
Nastopu Steel Panther je sledilo zatišje, kar se tiče bandov, ki so me zanimali, zato sem si kar tako mimogrede ogledal Mastodon na glavnem odru (strah in groza!) in Graveyard na Zeppelin Stageu (solidno) ter malo vohljal naokoli. Ker so bili moji prijatelji s svojo stojnico kebaba izven festivalskega območja, sem šel vsake toliko časa do njih in se preoblekel ali kaj pojedel. O dogajanju izven festivalske ograde tekom festivala bi lahko napisal veliko. Tam se namreč nahaja ogromno stojnic, kjer lahko metalec, ki kaj da nase, najde vse, kar potrebuje (majice, našitki, verižice, čevlji, CD-ji, vinilke, kebab, pivo …). Tokrat je mojo pozornost pritegnila neka verska skupina, ki se je borila proti Satanu na festivalu. Zbrali so se okoli improviziranih križev in peli verske pesmi.
Ob 21:45 je napočil čas za prvega headlinerja na Rock Stageu, ta čast in privilegij pa sta pripadla Sebastianu Bachu. Koncert se je začel udarno, s šusom naravnost v glavo, pesmijo Slave To The Grind (Skid Row). Bach je fantastičen nastopač in nas je z lahkoto vodil skozi nastop. Kot je bilo pričakovati, so večino repertoarja sestavljale skladbe Skid Row, poleg njih pa je z bandom odigral še šest komadov s svojega zadnjega albuma Kicking & Screaming in dva z njegovega predhodnika Angel Down. Zanimivo, predzadnja pesem na sporedu je imela posebnega gosta, ki ni bil nihče drug kot Dee Snider (spet!), s katerim so skupaj odigrali uspešnico We're Not Gonna Take It njegove zasedbe Twisted Sister, nastop pa so zaključili s še eno skladbo Skid Row, in sicer njihovim največjim hitom Youth Gone Wild. Moram reči, da je bil koncert nadvse izvrsten, nabit z energijo kot kaka centrala, impresivna pa je bila tudi publika, ena največjih, kar sem jih videl pri kateremkoli bandu na Rock Stageu.
Na žalost se je koncert Sebastiana Bacha prekrival z Dimmu Borgir. Čeprav nisem njihov oboževalec, sem jih vseeno hotel videti, saj mi je njihov nastop na festivalu Earthshaker 2005 v Nemčiji ostal v zelo lepem spominu.
Zatem pa je prišel najhujši trenutek v vseh mojih devetih letih obiskovanja SRF-a – Soundgarden kot headlinerji najboljšega heavy metal/hard rock festivala na svetu!!! Ne morem si predstavljati, kaj je organizatorjem padlo na pamet, da so privlekli ta band! Kot da so vsi fasali kolektivno amnezijo! Ta band in njemu podobni so v določenem obdobju zgodovine srali po glavi celotni heavy metal/hard rock sceni s svojim grunge gibanjem, ki se je pojavilo začetek 90-ih. Še dandanes se živo spomnim teh dni in kataklizme, ki je nastala v svetu heavy metala zaradi pojava in popularizacije grungea. Hitrost širjenja te epidemije je bila hujša od cunamija, ki je nekaj let nazaj opustošil Indokino! Za trenutek sem se že zbal, da sem edini na festivalu, ki tako razmišlja, vendar so na srečo obiskovalci SRF-a pokazali, kaj si mislijo, tako da so masovno začeli zapuščati prizorišče. Tudi sam sem prvič v življenju po prvem komadu obrnil hrbet glavnemu nastopajočemu bandu in odšel stran, saj je bilo videno in slišano personifikacija vseh mojih glasbenih nočnih mor.
Še sreča, da je bilo pri stojnici mojih prijateljev Švedov nadvse veselo vzdušje, tako da sem za nekaj časa pozabil na to pošastnost. Naj se to nikdar ne ponovi!

Prevod: Gorjanec

Sweden Rock Festival 2012, 0. dan
Sweden Rock Festival 2012, 2. dan
Sweden Rock Festival 2012, 3. dan

SORODNE VSEBINE:
18. 7. 2014Bang Your Head 2014, day I / Reportaže
14. 7. 2005Bang Your Head 2005 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
9. 5. 2007Dimmu Borgir / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
15. 7. 2020
Unforgiven 4
Reportaža
14. 7. 2020
Srd / Britof
Reportaža
13. 7. 2020
The Canyon Observer
Reportaža
10. 3. 2020
Turia / Iffernet
Reportaža
10. 3. 2020
Belphegor / Suffocation / Hate / Carnifliate
Reportaža
3. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 2. dan
Reportaža
2. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 1. dan
Reportaža
24. 2. 2020
Spotless Minds / Iron Median / Interceptor / Alo!Stari / Newem
KONCERTI & FESTIVALI
7. 8. 2020
ODPOVEDANO! Pietra Sonica Fest #12
Osoppo (UD), Italija
7. 8. 2020
ODPOVEDANO! Sauzipf Rocks Festival 2020
Döbriach, Avstrija
7. 8. 2020
STREAM: European Metal Festival Alliance
8. 8. 2020
Morywa, Dickless Tracy
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
10. 8. 2020
ODPOVEDANO! Gold, Rosalie Cunningham
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
12. 8. 2020
ODPOVEDANO! Summer Breeze Open Air 2020
Dinkelsbühl, Nemčija