REPORTAŽE

11. 10. 2013

Sweden Rock Festival 2013, 3. dan

Severni Havsbad, Sölvesborg, Švedska / 8. 6. 2013

Po polarni noči smo se prebudili v vroč poletni dan. No, moj bes in razočaranje nad koncertom Europe se še nista polegla.
Ko so objavili razpored nastopov po dneh, mi je tretji dan deloval najslabše. Ni hujšega, kot ko imaš en dan cel kup prekrivanj najljubših bandov, potem pa naslednji dan »prepih« v sporedu. Začetek dneva ni nudil nič posebnega, zato sem se odpravil na neobvezen pohod po prizorišču in se takoj ustavil pri najmanjšem odru, Rockklassiker, kjer je igrala meni popolnoma neznana skupina z Norveške, Leprous. Kapo dol bandom, ki me pritegnejo še isti trenutek, ko jih vidim v živo, in to je bil definitivno eden takšnih. Centralno pozicijo na odru so zavzemale klaviature, saj je pevec hkrati tudi klaviaturist. Zasedbo sestavlja pet zelo mladih kratkolasih fantov v formalnih oblačilih. Ob pogledu nanje bi si človek mislil, da igrajo nekakšno ska glasbo (kot nekdaj jugoslovanski Idoli), toda tu gre za izvrsten moderni progresivni rock/metal. Kaj več o njih ne vem napisati, vem pa, da so me zagreli in da se bom potrudil poslušati kak njihov izdelek.
Po Leprous sem šel pogledat zaključek koncerta kraljev stoner glasbe Masters Of Reality. Ta zvrst ni ravno po mojem okusu in tudi sicer nisem poznavalec ne banda ne glasbe, toda niso slaba izbira, če se nimaš kam dati. No, nisem se predolgo zadržal. Včasih pride prav malo premora med bandi, sicer ne bi našel časa za ogledovanje stojnic s CD-ji in pohajkovanje po backstageu. Na 4Sound Stageu sem naletel na neke starčke iz Anglije po imenu Nine Below Zero, za katere se je zdelo, kot da so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času. A to mi ni preprečilo, da jim ne bi vsaj za nekaj časa namenil pozornosti. Če bi se jutri ženil, bi njih poklical, da mi igrajo na poroki, saj so ustvarili tako dobro atmosfero, kot da smo na ohceti. No, iz tega lahko približno razberete, kakšno glasbo igrajo :) Jaz bi rekel, da so tam nekje v 60-ih bili v zenitu svoje popularnosti, pa svoje mladosti tudi :)
Ko sem prejšnji dan po koncertu Hardline govoril s Pontusom Norgrenom, mi je ta dejal, da bo igral v t. i. Rockklassiker All-Stars bandu, ki bo izvajal priredbe znanih metal komadov. Ta ideja je pritegnila moje zanimanje, zato sem se sprehodil do Rockklassiker Stagea, kar pa se ni izkazalo ravno za mačji kašelj, saj je bil prostor povsem prenapolnjen. Še ena napaka organizatorja, saj se je zbralo več publike, kot so je imeli nekateri bandi na velikih odrih. Poleg Pontusa so bili v zasedbi Ian Haugland na bobnih, Mic Michaeli na klaviaturah (oba iz Europe, ki sem jim sam pri sebi še vedno »skrunil rodbino«), pevci pa so se menjavali: Joacim Cans iz Hammerfall, Tone Norum, Nanne Grönvall in že omenjeni Ian Haugland, ki je fantastično odpel Jailbreak. Ostale odigrane pesmi so bile Hearts on Fire od Hammerfall (s Cansom seveda), We're Not Gonna Take It (ki, kot sem že omenil, na Švedskem vedno reši dan), Holy Diver, Thunderstruck, Highway to Hell in morda še kakšna, ki se je trenutno ne spomnim. Te tri četrt ure, kolikor je trajal koncert, je minilo v hipu.
Na SRF-u so nastopali še eni Švabi, in sicer manekeni nemške pivske industrije – Tankard! Res je neverjetno, da je nekomu uspelo zgraditi solidno kariero s komadi, ki govorijo skoraj izključno o pivu. Čeprav so bili v 80-ih med mojo družbo zelo popularni, meni ta nemški thrash nikoli ni sedel. Kar pa ne pomeni, da si jih nisem nameraval ogledati. Pravzaprav mi je prišlo zelo prav, da nekaj kolikor toliko zanimivega igra na 4Sound Stageu, saj je teren tam dvignjen, breg pa je poraščen z drevesi, ki nudijo hladno senco in zaščito pred soncem. Čeprav se moje mnenje o njihovi glasbi tudi po tem nastopu ni spremenilo, bom vedno dal svoj glas tistemu, ki živi za metal, in to velja tudi za Tankard. Edina stvar, ki se je pri bandu tekom vseh teh let spremenila, je velikost (pivskega) trebuha pevca Andreasa Geremie – Gerreja.
The Quireboys so na glavnem odru igrali akustičen set. Čeprav je bilo glasbeno gledano to popolnoma v redu, mi vseeno ni jasno, kako lahko nekdo v program uvrsti nek akustičen band na največji oder festivala ob štirih popoldne. Če bi bilo to v nekem zaprtem klubu v intimnem ambientu, bi zadeva povsem drugače izpadla, tako pa je celoten band, ki se je stisnil skupaj na približno pet kvadratnih metrov prostora (zaradi del, ki so potekala v ozadju) na ogromnem odru izgledal (vizualno) naravnost smešno.
Bloodbound sem prvič gledal leta 2005 na festivalu United Forces Of Rock kot mlade upe, ki naj bi veliko obetali. Od takrat so izdali nekaj solidnih albumov, spremljale pa so jih številne menjave v zasedbi, kar velja še posebej za mesto vokalista, kjer se zdaj kali že četrti po vrsti. Igrajo tradicionalni power metal, meni pa je bil zanimiv predvsem izbor pesmi: In the name of Metal, Metal Monster, Metalheads Unite … Zlata medalja za predanost metalu! :) Čeprav so igrali na najmanjšem odru, so fantje žgali, kot bi bili zvezde dneva, ki nastopajo na glavnem odru. Če sem že omenil pevca, naj dodam še to, da je ob vsaki priliki vzklikal: »Scream for me Sweden!« Vsakršna podobnost z Bruceom Dickinsonom je seveda zgolj naključna. Super band, super nastop, super komadi – vsak od njih je bil ena mala metal himna.
SRF med drugim izdaja tudi revijo Sweden Rock Magazine, ki je največji glasbeni časopis v Skandinaviji. V času festivala vedno izdajo novo številko, ki jo promovirajo in prodajajo na prizorišču. Tako je bilo tudi tokrat, le da je revija izšla v paketu s CD-jem nove švedske superskupine Civil War, ki jo sestavljajo »odpadniki« iz Sabaton (člani, ki so band zapustili leta 2012): kitarista Oskar Montelius in Rikard Sundén, bobnar Daniel Mullback ter klaviaturist Daniel Mÿhr, okrepljeni s pevcem Nilsem Patrikom Johanssonom iz Astral Doors in basistom Stefanom Erikssonom iz Volturyon. Njihov koncert me je zelo zanimal, saj sem hotel videti, kaj je tisto, kar so oni hoteli igrati, Joakim Broden pa ni hotel peti. Pred 4Sound Stageom se je zbralo ogromno ljudi in kazalo je, da se je organizator zopet uštel pri preračunavanju. Odru je dominiral ogromen transparent, na katerem je bila naslovnica albuma, dva enaka, a manjša panoja pa sta bila postavljena vsak na eno stran odra. Na sredini je bil podest, na katerem sta stala na levi strani klaviaturist, na desni pa bobnar. Pevec se je prikazal oblečen v nekakšen vojaški plašč, verjetno kakšno uniformo iz 19. stoletja. Čeprav bi lahko ime banda sugeriralo, da gre za uniformo udeleženca ameriške državljanske vojne, v to nisem ravno prepričan. Od koncerta sem pričakoval veliko, a ko so nizali pesmi eno za drugo, sem vedno bolj dobival občutek, da jim manjka izvirnosti in kreativnosti ter da je vse bolj ali manj iz istega kalupa. Seveda je težko podati sodbo, če ta ni podprta z dokazi (beri: albuma še nisem poslušal), toda ponavadi je koncert tisti, ki pokaže, ali nekaj štima ali ne. Vokal se namreč s to (sabatonsko) vrsto glasbe preprosto ni ujemal. Nils Patrik Johansson ima zelo specifičen glas, ki je na las podoben Ronnieju Jamesu Diu, zato si ga lažje predstavljam v kakšni klasični metal zasedbi ali, še bolje, v nekem Dio tribute bandu. Od koncerta sem vsekakor dobil manj, kot sem pričakoval. Morda sem bil še vedno pod vtisom Sabaton, ki so razturili v Zagrebu 11. Marca (in v Ljubljani dva dni kasneje tudi; op. p.). Bili so tako dobri, da je odneslo streho s temeljev, jaz pa sem seveda pričakoval, da bodo isto naredili tudi Civil War. A izkazalo se je, da so Civil War v primerjavi s Sabaton streljali v prazno. Band je odigral deset od enajstih pesmi s svojega prvenca, vključno s priredbo Black Sabbath Children of the Grave.
Prvi headliner, ki je bil najavljen za SRF 2013, in to že v jeseni 2012, so bili kanadski kralji progresive Rush. SRF si jih je že leta trudil pripeljati, a brez uspeha. Najbližje temu cilju so bili leta 2005, a ker so (tako se je šušljalo) za svoj nastop zahtevali več denarja kot vsi ostali bandi skupaj, so tisto leto vlogo headlinerja prevzeli Mötley Crüe (tedaj zaradi reuniona vseh originalnih članov zelo vroči in zelo dragi), Sammy Hagar in Accept (prav tako reunion z Udom), poleg njih pa še Dio, Saxon, Hammerfall, Styx, Motörhead in še cel kup drugih bandov. Poleg tega so Rush zadnjič nastopili na kakem festivalu v Evropi leta 1978 in takrat so rekli, da nikoli več ne bodo igrali na festivalih, ker je vedno preveč problemov s festivalsko opremo (z vso ostalo scensko opremo pa verjetno še več).
Takoj po Civil War sem srečal šefa press službe in podpredsednika festivala Martina Forssmana, ki mi je malo pojasnil to zgodbo o Rush. Band je svoj nastop pogojeval s tem, da na isti dan na istem odru ne sme nastopiti nihče drug – ne zato, ker bi bili tako naduti, temveč zato, ker montaža njihove scenske opreme zahteva ogromno časa, poleg tega pa bi bilo zelo nevarno, če bi medtem spodaj nekdo nastopal. Tako so bili edini, ki so ta dan na dotičnem odru igrali, The Quireboys, ki pa so (kot sem že omenil) igrali akustični set in še to na samem robu odra. Vprašal sem ga, kako jim je potemtakem letos uspelo pripeljati Kiss glede na to, kako popularni so na Švedskem, kar pomeni, da so tudi neizmerno dragi. Povedal mi je, da so jih hoteli pripeljati že leta 2010 v okviru turneje Sonic Boom, vendar jim je neki drugi organizator ponudil višji honorar in tako so imeli samostojni koncert na stadionu v Malmöju. Dotični koncert se je odvil le dan po zaključku SRF-a, tako da sem si ga šel ogledat tudi jaz. Paul Stanley je takrat dejal, da so podrli rekord v številu obiskovalcev tega stadiona, torej, če gledamo iz te perspektive, zakaj bi potemtakem sploh igrali na festivalih, ko pa lahko razprodajo stadione? V glavnem, Martin mi je povedal, da so bili sicer v dilemi, ko so dobili ponudbo za Kiss, saj so se finančno že pošteno izkašljali za Rush, toda to je bila prilika, ki je preprosto niso smeli izpustiti. Šlo pa je tudi za poslovni prestiž in posledično so bili potrjeni tako Rush kot tudi Kiss.
Ob 18:30 so na Sweden Stageu s svojim nastopom začeli Black Star Riders. Poznavalcem je seveda jasno, da gre pravzaprav za legendarno zasedbo Thin Lizzy, vendar se je Scott Gorham odločil, da novega materiala noče izdati pod imenom skupine, katere pevec in glavni skladatelj je umrl leta 1986, njen zadnji album Thunder and Lightning pa je izšel leta 1983. Njihova novinarska konferenca je bila zelo zanimiva. Vprašal sem jih, ali se morajo še naprej nenehno dokazovati, kot da so začetniki, čeprav gre v bistvu za svetovno znano zasedbo, le pod drugim imenom. Scott Gorham je odvrnil nekaj v stilu: »Vsak koncert je zgodba zase in vedno se je treba dokazovati in truditi.« Zanimivo, kot Thin Lizzy so bili koheadlinerji (oziroma headlinerji Rock Stagea) na SRF-u 2011, zdaj pa so igrali pozno popoldne na tretjerangiranem odru. No, publika je kljub temu v velikem številu nestrpno pričakovala začetek koncerta. V ozadju odra je dominiral pano z naslovnico albuma – nekakšno »pin-up girl«, kakršne so zabavale ameriške in britanske vojake med 2. sv. vojno. Koncert so začeli z naslovno pesmijo novega albuma All Hell Breaks Loose, temu pa je nemudoma sledila težka artilerija z Jailbreak in mojo najljubšo pesmijo Thin Lizzy, ki sliši na ime Massacre. Bobnarja Thin Lizzy, Briana Downeyja, v skupini ni več, tako da se je zasedbi pridružil Jimmy DeGrasso, ki je pred tem igral v Y&T, Megadeth in še gomili drugih bandov, zato je bobnanje zdaj veliko bolj čvrsto, bolj kompleksno in lahko bi se reklo tudi bolj metalsko, kot ko je bobnal še »metuzalem« Downey. No, Downey je seveda razred zase, toda DeGrasso je vendarle mlajši in modernejši bobnar. Tekom celega nastopa so se izmenjevale nove pesmi in stari hiti Thin Lizzy, veliki finale koncerta pa je predstavljala legendarna The Boys Are Back in Town.
Na žalost je tudi ta dan prišlo do prekrivanj, zato sem po Black Star Riders uspel ujeti samo delček zadnje pesmi skupine Heathen. Še vedno se spominjam njihovega koncerta v Mariboru. Kako se vendar ne bi, ko pa mi je še tri dni zvonilo v ušesih?! Na žalost spričo tega, da ga nisem videl, o njihovem tokratnem nastopu ne morem kaj dosti povedati. Edino, kar mi je bilo znano pred koncertom, je bilo to, da bo kot gost za bobni sedel Jon Dette, ki se je očitno specializiral za vskakovanje in reševanje koncertov (le vprašajte Slayer in Anthrax!).
Letos Accept novinarske konference niso imeli, koncert pa je bil začrtan ob 19:45 na Rock Stageu. Očitno se je njihov nastop na SRF-u 2011 obrestoval, tako do so bili to leto znova povabljeni. Prejšnjič so na festivalu prvič nastopili z novim pevcem Markom Tornillom in promovirali svoji odlični novi album Blood of the Nations, tokratni obisk pa je bil že stvar rutine. Lani so namreč izdali prav tako odlični Stalingrad, tako da je bil nastop na SRF-u del poletne festivalske turneje. Leta 2011 so igrali brez kitarista Hermana Franka, ki se je le nekaj dni pred tem poškodoval pri padcu z odra, letos pa je bilo vse nared za uro in pol metalne rapsodije. Kot običajno na tej turneji so koncert začeli z dvema novima pesmima, Hung, Drawn and Quartered in Hellfire, potem pa prešli na monumentalni Restless and Wild in Losers and Winners. Že stokrat sem napisal, kakšno neverjetno srečo so imeli Accept, da so naleteli na pevca Marka Tornilla, ki se je perfektno vklopil v band. Če bi letos imeli tiskovko, bi ga vprašal, zakaj ga je nemogoče ujeti brez njegove kapice s šlemom, ki je poleg ljubavnega tepiha očitno postala njegov prepoznavni znak. Mislim, da ne obstaja band, ki bi imel boljši zvok (še posebej zvok kitare Wolfa Hoffmanna) kot Accept. Ni važno, kje igrajo, pa najsi bo na open air festivalu, v akustično dodelanem prostoru, v neki povprečni dvorani ali celo v kakšni luknji, njihov koncert je tipičen primer tega, kako mora zveneti zvok, njihov tonski mojster pa si definitivno zasluži svoj honorar. Če imaš na festivalu zvok kot s CD-ja, pa čeprav nisi headliner, si zaslužiš poklon do tal! Naslovna pesem najnovejšega albuma Stalingrad, pa legendarna Breaker, za njo pa meni absolutno najboljša skladba iz njihove ponovno prebujene faze, Shadow Soldiers. Ta komad zveni, kot da je z albuma Metal Heart, kljub temu pa niti približno ne bi mogli trditi, da je katerikoli ton prekopiran iz katerekoli druge pesmi. Accept imajo na Švedskem odličen status, zato so imeli ogromno podporo tudi na tem koncertu. Sledila je Bucket Full of Hate z albuma Blood of the Nations, zatem pa povprečna pesem z meni totalno brezveznega albuma, povratniškega Objection Overruled, ki so ga izdali, ko so se leta 1993 znova zbrali skupaj v originalni postavi. No, ta komad bi sicer bolj težko vrgli iz repertoarja, saj ima med njim Peter Baltes svoj šov na basu. Solo bi namreč temu težko rekli, bolj je podobno akrobacijam na basu. V določenem trenutku se mu je pridružil še Wolf Hoffmann in tako sta se šla igrico, v kateri eden nekaj odigra, drugi pa ga posnema in na koncu doda še nekaj. Pandemic je tipična riffovska Accept skladba, ki se nahaja na njihovem prejšnjem albumu Blood of the Nations, naslednjo pesem v setu, Princess of the Dawn, pa je pravzaprav zelo težko klasificiati – to je pravi metalni buldožer! Kadar igrajo ta komad, imam občutek, da se mešajo moč in čustva, kot ponavadi pa je tudi tokrat publika v večji meri pomagala odpeti znani refren. Up to the Limit je nekoliko nenavadna izbira z albuma Metal Heart; osebno menim, da je to ena od najslabših pesmi s tega ploščka (ni ravno slaba, a na tej plošči je še mnogo boljših komadov, ki jih nikoli ne igrajo). Potem pa se je začel veliki finale s štirimi salvami: Fast as a Shark, Metal Heart, Teutonic Terror in neizbežni zaključek koncerta Balls to the Wall. Če že ne drugega, imam koncerte Accept veliko raje kot koncerte U.D.O., saj Udo vedno nastop zaključi s kako težko gnjavažo v stilu Son of a Bitch in I'm a Rebel. Vsak njihov koncert mi znova in znova utrdi prepričanje, da so Accept eden tistih bandov, ki bi jih lahko gledal vsak dan.
Cel dan smo lahko spremljali, kako raste scena za koncert Rush. O tem bandu, njegovih koncertih, scenografiji in umetnosti igranja sem leta in leta poslušal zgolj hvalospeve, zato sem si jih srčno želel videti. To je bil eden zadnjih velikih bandov, ki ga še nisem imel prilike poslušati v živo. Čeprav imam v svoji zbirki točno 22 njihovih CD-jev, mi Rush glasbeno nikoli niso bili kaj posebnega. Res pa je, da sem jih intenzivnejše začel poslušati šele po izidu albuma Roll the Bones leta 1991 in po pravici povedano si nikoli nisem vzel časa, da bi podrobno preposlušal njihove plošče iz 70-ih in 80-ih, ki se smatrajo za njihove najboljše stvaritve. Kakorkoli že, koncerta sem se najbolj veselil predvsem zaradi napovedanega spektakla. Ker sem bil že dodobra seznanjen z razpoloženjem švedske klime, sem se tokrat do zob oborožil s puloverji in jaknami, tako da mi je bilo prijetno toplo tudi potem, ko se je temperatura začela drastično spuščati, čeprav je bilo še popolnoma svetlo. Rush so zahtevali, da namesto ob 23:30, torej standardnem headlinerskem terminu, z nastopom začnejo ob 21:30 in temu se je moral prilagoditi urnik celotnega dneva.
Medtem ko sem tako čakal na eksplozivni začetek koncerta in se malo igral z mobitelom, s katerim sem nameraval koncert posneti, da bi ga imel za spomin, so na ekranih začeli predvajati nekakšen filmček oziroma bolje rečeno animacijo. To je trajalo in trajalo in ravno, ko mi je za trenutek popustila pozornost, so se na odru pojavili Rush in začeli igrati. S tem, ko so zahtevali zgodnejši termin, so si pljunili v lastno skledo, saj je bil zunaj še vedno dan, zato je oder z vso scenografijo izpadel dokaj smešno. Oder je bil ogromen in kljub vsej opremi, ki so jo nanj postavili Rush, je še vedno izgledal napol prazen. Lightshow je bil popolnoma nekoristen in nesmiseln, saj se je začelo mračiti šele kake pol ure po začetku koncerta. Zaradi dnevne svetlobe so prišle do izraza vse šibkosti scenske opreme oziroma odrskega koncepta. Kadar gre za koncert, ki temelji na scenografiji ravno toliko kot na glasbi, tedaj je bistvenega pomena, da se odvija v dvorani, saj takrat osvetljava narekuje, kaj je pravzaprav vredno gledati in videti, vse ostalo pa ostane v temi in nima nikakršnega vpliva na doživljanje koncerta. No, tukaj je bilo ravno obratno. Poleg tega pa je kljub temu, da so Rush prišli na oder v zimskih jaknah in šalih, mraz hitro začel pobirati svoj davek in prepričan sem, da je bil nastop zanje izjemno naporen. Zelo kmalu sem se začel močno dolgočasiti. Oder je bil preurejen tako, da je izgledal kot nekakšna tovarna, in tudi sama animacija je bila v tem stilu. Liki v tej animaciji (nekakšne karikature in klovni) so me strašansko spominjali na kombinacijo Monty Pythonovega The Meaning of Life in nekaterih likov in ambientov iz zadnjih filmov o Harryju Potterju, kar mi je bilo pravzaprav popolnoma brezvezno. Publika je bila hladna kot špricer, nihče se ni niti premaknil in tudi besedil ni prepevalo kaj prida veliko ljudi. Čas je tekel in vedno bolj me je vleklo na koncert Skid Row, ki se je odvijal istočasno. Šele zadnjih nekaj let je na SRF-u tako, da med nastopom headlinerja na nekem drugem odru nastopa še kdo drug. Toda Skid Row sem gledal že aprila v Angliji in niti najmanj mi niso bili všeč, poleg tega pa mi cel svet že leta hvali Rush, tako da se mi je zdelo neumno oditi sredi koncerta. Ves čas sem upal, da se bo zdaj zdaj začelo tisto »nekaj«, kar bo navdušilo tudi mene, namesto tega pa je bil celoten koncert le kup mučenja in postavljanja. En solo na bobnih med nastopom je groza, dva pa sta že prava žalitev za inteligenco občinstva! Ni dvoma v to, da je Neil Peart noro dober bobnar in izjemen vpliv na celotno prog rock/metal generacijo bobnarjev, toda kar je preveč, je preveč! Da bi bilo vse skupaj še slabše, mu ni bil dovolj le en set bobnov, temveč se je njegov podest z bobni vsake toliko časa zavrtel za 180 stopinj, on pa se je usedel za drug set. Tako je bila opevana ta scenografija, pa ni zmogla niti potem, ko se je stemnilo, ponuditi česa spektakularnega … V ozadju je stal velik ekran, na katerem so se izmenjevale animacije in kadri samega koncerta. Ne spomnim se niti enega detajla nastopa, ki bi name naredil vtis. Na koncu je izpadlo tako, da so od headlinerjev vseh treh dni samo Kiss upravičili ta status. Rush je očitno vredno gledati le v dvorani, po možnosti zavaljen v nek fotelj, saj se mi vse bolj zdi, da oni izvajajo kino predstave z glasbo, ne pa koncerte. Na žalost je bil tudi film v tem primeru slab. Koncert Rush običajno traja tri ure, a so za to posebno festivalsko priložnost očitno svoj nastop skrajšali na le približno dve uri. Še dobro, saj ne vem, kaj bi sam s sabo, če bi se zadeva res vlekla cele tri ure.
Če bi bili Rush zadnji nastopajoči tega dne, bi se v Zagreb vrnil precej razočaran in z repom med nogami, a na srečo je zaradi zgodnjega termina njihovega koncerta čast zaključnega nastopa festivala pripadla koheadlinerju tega dne – Avantasii! Gre za svetovno znani projekt Tobiasa Sammeta, pevca skupine Edguy, ki mu je uspelo ustvariti metal opero (pravzaprav že nekaj le-teh), s katero potuje po svetu, igra na največjih festivalih in v največjih dvoranah ter iz depresije vleče tipe, kot sem jaz, kadar jih vanjo pahnejo Rush ali kaj podobnega.
Projekt Avantasia je na SRF-u enkrat že gostoval, in sicer leta 2008 po izidu albuma Scarecrow. Že takrat sem bil fasciniran! Kot pove že izraz, je metal opera glasbeno-scensko delo heavy metal glasbe, v katerem sodeluje več pevcev, ki igrajo določene vloge, poleg njih pa sodeluje še cel kup raznovrstnih glasbenikov in spremljevalnih vokalistov. Prejšnjič so poleg omenjenega Tobiasa Sammeta peli še Kai Hansen (Gamma Ray), Jørn Lande (Jorn, Masterplan), Andre Matos (Angra) in Bob Catley (Magnum). Tokrat smo gledali in poslušali opero The Mystery of Time. Oder je bil ves v belem, celotni širini ozadja pa je dominiral pano, na katerem je bila naslovnica CD-ja: zima, romantičen grad, prekrit s snegom … Naj omenim, da je bilo že tako ali tako zelo hladno, da mi niti moja zimska jakna, ki jo pozimi doma redno nosim, ni več pomagala.
Nespregledljivi član Tobiasovega tima je znani kitarist in še bolj znan producent Sascha Paeth, ki je tukaj igral kitaro, poleg njega pa še Oliver Hartmann (bolj poznan kot nekdanji pevec banda At Vance) na drugi kitari in vokalih, Felix Bohnke (Edguy) na bobnih, André Neygenfind na basu ter prav tako znani producent Miro Rodenberg na klaviaturah. Po pričakovanjih so koncert odprli z novo pesmijo Spectres, ki jo je odpel Tobias Sammet sam, čemur je sledil duet z Ronniejem Atkinsom iz Pretty Maids, ki pa je bil naravnost fantastičen. Nemogoče je bilo spregledati, kako močno se je Ronnie vživel v vlogo, ki jo je kot pevec igral, in kako srečen je bil, da je del tega projekta. Gledanje in poslušanje dueta Sammet/ Atkins je bil res eden izmed najlepših trenutkov letošnjega festivala. Odpela sta pesmi Invoke the Machine in Black Orchid. Potem pa se je odprla zemlja in iz nje se je dvignil »padli angel metala« – Michael Kiske. Da smo si na jasnem, ne govorim o kakšnem spektakularnem prizoru na odru, temveč o dejstvu, da je nekdaj eno največjih imen metala (kasneje pa eden največjih pljuvalcev čez metal) počasi priracalo do sredine odra in začelo peti. Težko je reči, kaj je narobe s tem tipom … Bog mu je dal glas, ustvarjen za metal, kot še nikomur poprej, v zameno pa mu je očitno vzel marsikatero kolesce v glavi. Kako pa naj bi drugače opisal ikono evropskega metala, pevca skupine Helloween v obdobju, ko so bili kralji speed, melodic, power – ali kakorkoli že se to imenuje – metala? In potem ti taisti človek začne pljuvati čez metal?! Najprej le subtilno, medtem ko je bil še v Helloween (pesem Heavy Metal Hamsters na albumu Pink Bubbles Go Ape), potem, ko je zasedbo zapustil in se popolnoma umaknil iz glasbenega sveta, pa na vso moč. Če je šel ven zaradi utrujenosti, to še razumem, ampak zakaj za vraga, je moral potem pljuvati po metalu, ko pa ga je metal postavil na karto sveta? In potem se je »n« let kasneje skozi stranska vrata po malem spet začel riniti v metal sceno, ker očitno vse drugo, česar se je lotil, ni bilo vredno počenega groša. In tako ti pricaplja taisti Kiske na oder, kakor da gre do kioska po časopis. Težko je dovolj nazorno opisati, kako zelo je človek izstopal iz vsega ostalega dogajanja na odru. Popolnoma vsi nastopajoči so dajali vse od sebe, igrali in peli na vse pretege, mahali z glavami in skakali, ta tip pa se je tam kremžil na mestu. Njegov vokal pa je bil seveda še vedno šolski primer tega, kako mora zveneti vokal metal pevca (op. a.: ta izraz sem pobral od stare jugoslovanske novinarke Jadranke Janković konec leta 1984 ali začetek leta 1985, ko je v reviji Rock, dokler je ta še izhajala v tiskani obliki, objavila tekst, natančneje pregled tega, kaj vse se je zgodilo v svetu metala v preteklem letu, v katerem je album Defenders of the Faith (Judas Priest) opisala kot »šolski primer tega, kako bi moral zveneti metal album«, jaz pa sem čakal skoraj trideset let, da sem jo lahko parafraziral), in ravno zato me srce še toliko bolj boli, ko vidim, kako se tip obnaša. Kiske se je takoj po koncu pesmi Reach Out for the Light odpravil proti backstageu, Tobias pa ga je vprašal: »Hej, Michael, mar ne boš niti pozdravil švedske publike?« Šele tedaj je Kiske blagovolil nameniti pogled in pomah z dlanjo občinstvu. Meni osebno se zdi tak odnos nezaslišan … Še huje pa mi je bilo, ko je kasneje ponovno prišel na oder, odpel prvi del pesmi in medtem, ko je band igral instrumentalni del komada, vzel plastenko vode ter jo po malem cuzal. Če si tako žejen, zakaj se nisi napil v backstageu, medtem ko si čakal, da prideš na vrsto, ne pa, da te prime suša po treh kiticah?! Tovrstno obnašanje verjetno na »navadnem« metal koncertu niti ne bi prišlo do izraza, a tukaj, kjer ima vsak pevec svojo vlogo, je bilo katastrofalno. V vsakem primeru zelo neprofesionalno. Po iritantnem in arogantnem nastopu Kiskeja je prišel na oder novi »igralec«, fantastični in vedno razpoloženi pevec Magnum, Bob Catley, ki je odpel skladbi The Story Ain’t Over in naslovno The Mystery of Time. Thomas Rettke, pevec nemške skupine Heaven's Gate, je dobil priložnost za eno pesem, mene pa je najbolj zanimalo, kako se bo Eric Martin iz Mr. Big, ki prihaja iz popolnoma druge zvrsti (metal) glasbe, vklopil v evropski simfonični power metal. Drugega, kot da je izpadlo fantastično, ne morem reči, še posebej zanimivo pa je bilo gledati duet Martina in Atkinsa – sodelovanje dveh popolnoma različnih šol, ameriške in evropske. Omeniti je treba še skladbo Farewell, pri kateri je spremljevalni vokal odpela Amanda Somerville, zadnjo pesem, Sign of the Cross pa so odpeli vsi skupaj. Zaključim lahko le z izjavo: Avantasia je več kot rešila zadnji dan SRF-a!
Kar se tiče samega festivala … Čeprav se zdi skorajda nemogoče še kakorkoli izboljšati SRF, ker vse vedno funkcionira v popolnosti, organizatorji zmeraj najdejo še nekaj, zaradi česar ti trije, štirje dnevi obiskovalcem minejo še bolj udobno in brezbrižno, in za to jim lahko samo čestitam. Komaj čakam, da vidim, kdo bo nastopal naslednje leto! Nekatera imena so že objavljena, in sicer W.A.S.P., Sodom, projekt Phenomena in Monster Magnet.
Se vidimo ob letu osorej!

Prevod: Gorjanec

Sweden Rock Festival 2013, 1. dan
Sweden Rock Festival 2013, 2. dan

SORODNE VSEBINE:
10. 10. 2013Sweden Rock Festival 2013, 2. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
19. 9. 2019
Mgła, Martwa Aura, Dagorath
Reportaža
18. 9. 2019
Metal Klavnica LIII: Putrid Pile / Vulvathrone / Anime Torment
Reportaža
10. 9. 2019
Soen / Wheel / The Price
Reportaža
5. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 3. dan
Reportaža
3. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 2. dan
Reportaža
2. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 1. dan
Reportaža
29. 8. 2019
Črna Šagra: Dekadent / Grob / Chains
Reportaža
23. 8. 2019
Metallica / Ghost / Bokassa
KONCERTI & FESTIVALI
24. 9. 2019
Misþyrming, Darvaza, Vortex of End
Backstage, München, Nemčija
25. 9. 2019
In Other Climes, Gužva u Bajt, Jegulja, Negative Slug, Agregat
Lepa Žoga, Ljubljana
26. 9. 2019
Domorodni četrtki: Dust Collector
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
26. 9. 2019
The Cosmic Dead, Blackoutt
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 9. 2019
Armaroth, Nature, Decage
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
28. 9. 2019
Obnounce, Dark Sphere, Mario and the Chillers
Mladinski center Gornja Radgona