Fundacija All Within My Hands je namenjena ustvarjanju trajnostnih skupnosti s podporo izobraževanju delovne sile, boju proti lakoti in drugim pomembnim lokalnim storitvam. Ustanovljena je bila leta 2017, ustanovitelji pa so Lars Ulrich, James Hetfield, Kirk Hammett in Robert Trujillo oziroma z eno besedo Metallica. All Within My Hands torej pomaga s štipendijami, z distribucijo hrane tistim, ki jo najbolj potrebujejo, in z denarno pomočjo delavcem, ki se borijo z naravnimi katastrofami, kot so požari, poplave, orkani in potresi. Tako je band poleg vsega letos doniral že 750.000 dolarjev za pomoč v boju s požari v Avstraliji in 250.000 dolarjev za pomoč v boju proti požarom v Kaliforniji, zadnjih par let pa pred vsakim koncertom tudi donirajo 100.000 dolarjev lokalnim dobrodelnim organizacijam.
In tako pridemo do sobotnega koncerta, ki se je s polnim imenom glasil The Metallica Helping Hands Concert & Auction Benefiting the All Within My Hands Foundation. 15 dolarjev za pretočno predvajanje v živo? Najcenejši Metallica koncert! Ali pa 25 dolarjev, kdor si je zaželel še mp3 verzijo koncerta. Ali 55 dolarjev + poštnina, kdor si je poleg mp3 verzije koncerta zaželel še majico. Za nekaj deset dolarjev več si bil lahko »v živo« prisoten na koncertu, za kak dolar več pa si bil med koncertom celo ogovorjen s strani banda. Kako prisoten »v živo«? Na prizorišču, kjer so igrali, so imeli postavljene štiri velike digitalne stene, na katerih so preko svojih računalniških kamer predvajali oboževalce, ki so plačali določeno količino denarja.
Koncert, pri katerem sta pomagala tudi Avi Vinocur z mandolino in back vokalom ter Henry Salvia s klaviaturami, je bil napovedan za enajsto zvečer po srednjeevropskem času, vendar se je začel s polurno zamudo, saj je bilo prvih trideset minut posvečenih kratkim predstavitvenim filmom, ki so prikazali različne dejavnosti All Within My Hands fundacije. Eno pivo in paket slanih prigrizkov kasneje sem že skoraj obupal nad glasbenim delom, ravno med potjo do hladilnika po drugo osvežilno pijačo pa se je koncert pričel s krajšim zahvalnim govorom ter z akustično verzijo komada Blackened, za katerega so letos tudi izdali poseben video. Po kratkem pogovoru z nekaj gledalci je postalo jasno, da to ne bo klasičen dvourni koncert, kakršnih smo navajeni, pač pa bo precejšen del namenjen interakciji s fani. OK, tega nisem pričakoval, ampak zna biti zanimivo. Akustične verzije komadov so lahko zanimive, saj po navadi band spremeni aranžma ter upočasni hitre pesmi. Slednje se je izkazalo ob začetku drugega komada, ko je moj možgan »prepoznal« komad, ni pa mogel točno določiti, za katerega gre, dokler ni James umirjeno zapel »Slaves, Hebrews born to serve to the pharaoh«. CREEPING DEEEEAAAAATH!!! Povsem drugačna verzija od originala, saj je akustična verzija v ritmih močvirja iz juga ZDA delovala kot prijetna uspavanka za dojenčka in to ne v slabem smislu. Po krajšem pogovoru s fani je sledil When a Blind Man Cries, priredba Deep Purple, ki so jo zaigrali, ker je bil Larsov prvi koncert prav Deep Purple koncert »back in 1962«, kakor je dodal pred naslednjim komadom, ki ni potreboval veliko predelave, saj je kar konkreten del originalnega komada akustičen. »So, I start this one« so bile Jamesove besede, preden je začel z uvodom v The Unforgiven, ki ga je zaigral na akustično kitaro, ki se prodaja na dražbi All Within My Hands, trenutna cena ob pisanju recenzije pa je že dosegla 17.300 dolarjev. »The next one starts with a disco beat, let’s go, that’s a count to eight,« je dejal Lars za komad, ki je doživel svojo akustično premiero, in sicer Now That We’re Dead z zadnjega albuma. Sledila je še ena priredba, tokrat Turn the Page, originalni izvajalec je Bob Seger, potem pa je bil že na vrsti naslednji »crowd pleaser«, Nothing Else Matters. Pred krajšim premorom je sledil še komad, ki je dal ime fundaciji, torej All Within My Hands z albuma St. Anger, kjer sta se pridružila še Layne Ulrich in Castor Hetfield, ki sta večino časa gledala v zrak, dokler se nista v zadnje pol minute pridružila z različnimi tolkali.
Po krajšem premoru je sledilo nadaljevanje koncerta, tokrat s preobratom, saj so se glasbeniki pojavili s svojimi električnimi inštrumenti in zaigrali najbolj čudno verzijo Disposable Heroes, ki sem jo kadar koli slišal, saj so na električne inštrumente odigrali komad z akustičnim aranžmajem. Sledila je še ena priredba, The House of the Rising Sun skupine The Animals, kjer je kraljeval James s svojim močnim vokalom. Prvič po letu 2011 so nato v živo odigrali Wasting My Hate z albuma Load, za (prehiter) zaključek pa so nato odigrali še tri klasike, ki jih redno preigravajo v živo – For Whom the Bell Tolls, Master of Puppets, kjer so se med komadom z zamikom (predvsem zaradi različnih internetnih povezav) prisotni gledalci drli »Master, Master«, s čimer so komadu dodali malce »live« šarma, ter za zaključek še Enter Sandman. Na koncu je James dejal: »You’re beautiful, people, thank you, family! So great to see you, Metallica family! You make us feel good, thank you,« band pa je kljub klicem iz vsega sveta, naj pridejo še kaj odigrat, odšel z »odra«, prenos koncerta pa se je zaključil s ponovnim predvajanjem nekaj izmed promocijskih videov.
Pred koncertom nisem pričakoval nič in sem bil pripravljen na vse – od tega, da bo super koncert z 20+ komadi, do tega, da bo nekaj narobe s prenosom in bom gledal temo. Na koncu se je izkazalo, da je pretočno predvajanje, vsaj zame, brez problema potekalo v najvišji ločljivosti, kar ne morem trditi za nekaj ubogih revežev, ki so plačali, da so bili na digitalnem zaslonu, izgledali pa so le kot par različno pobarvanih pikslov. V skoraj štiridesetletni karieri je Metallica napisala več kot sto komadov in zato z izborom štirinajstih zaigranih seveda nisem zadovoljen, ker imam svoje favorite. Sem pa kljub temu šel zadovoljen spat, saj je bil koncert odigran na visokem nivoju, fante (ali pa že skoraj dedke) pa je bilo tudi lepo ponovno videti nasmejane, sproščene in zadovoljne. Dobrodelni koncert je uspel, vsak cent od prodane vstopnice in avkcije pa bo šel za pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo.
V puščavi pomanjkanja koncertov nastop Metallice ni bil fatamorgana, pač pa čisto prava oaza, kjer si je lahko sleherni ljubitelj odpočil ušesa in si vsaj za kratek čas delno napolnil svojo glasbe potrebno baterijo.
Setlista Metallica: Blackened, Creeping Death, When a Blind Man Cries (Deep Purple priredba), The Unforgiven, Now That We’re Dead, Turn the Page (Bob Seger priredba), Nothing Else Matters, All Within My Hands, Disposable Heroes, The House of the Rising Sun (The Animals priredba), Wasting My Hate, For Whom the Bell Tolls, Master of Puppets, Enter Sandman.
