Vreid / Kampfar / Secrets Of The Moon / Krakow

Ko se človek odpravi iz Slovenije na koncert v »daleč« na severu ležečo Nemčijo, ima dve možnosti: štiri do peturna vožnja tja in takoj po koncertu nazaj, ali pa obisk glavnega mesta zvezne dežele Bavarske en dan prej, udobna namestitev po koncertu ter sproščena vrnitev v preljubo Slovenijo naslednji dan. Ker me je družba, s katero sem obiskal tale fenomenalni koncert, za katerega sem dolgo časa upal, da se bo po čudežu odvil tudi pri nas, čakala v Münchnu, sem se odločil za slednjo varianto.
Na karti je pisalo, da se vrata odprejo ob sedmih, koncert pa bi se naj pričel ob pol osmih zvečer. V slovenski maniri in mišljenju, da se tako ali tako noben koncert ne prične točno, se malo pred pol osmo odpravim proti Backstageu, saj naj bi pot tja trajala kratkih dvajset minut. Ko izstopim iz S-bahna in naredim nekaj korakov proti dvorani, že zaslišim prvo ropotanje. Pa saj menda že ne igra prvi band? Z manjšimi težavami najdem pravi vhod in se prepričam ravno o tem. Nemška točnost mi je sicer dodobra znana, saj sem pred nekaj leti obiskal preko deset koncertov v Berlinu, toda nikoli si ne bi mislil, da bodo Krakow resnično stopili na oder že ob 19.30. Tako sem od te, od nastopajočih najmlajše zasedbe ujel le zadnji komad. V kolikor se ne motim, so Krakow svoj nastop zaključili z Monolith, ki me je s svojo strukturo in atmosfero takoj spomnil na kreacije Negure Bunget. Sicer pa ne morem reči, da sem bil močno razočaran, da je bila prva predskupina natančno ob osmih že za mano, saj je bilo veselje ob pričakovanju glavnih dveh skupin preveliko.
Črna zavesa, ki je kot v gledališču za seboj skrivala dogajanje oziroma priprave na nastop naslednje skupine, je hkrati oznanjala, da imam nekaj časa, da si ogledam dvorano in neposredno okolico. Notranjost dvorane močno spominja na mariborski Štuk, le nekoliko manjša je. Najbolj nenavadna slika, ki sem jo kdaj koli imel priložnost videti pa se mi je ponudila pred dvorano. Backstage je namreč kompleks različnih lokalov. Nič posebnega? Niti ne, če se tam ne bi redno srečevala alternativna (beri: metalska) scena in mamice, ki v enem izmed lokalov tega kompleksa na žaru pečejo večerjo za svoje otroke. Le malo je manjkalo, da bi black metalski navdušenec s corpse paintom prisedel k mamici in njenim otrokom ter z njimi malo poklepetal. Nepozabno!
Po tem prizoru je bil na vrsti pregled stojnice z merchandiseom. Na moje veliko razočaranje je bil novi album Kampfar razprodan (k sreči sem ga dobil dan po koncertu v Saturnu, vendar za 18 EUR). Gospodična, ki je bila odgovorna za prodajo, je tole komentirala takole: »That's because the record label is retarded.« Sicer je poudarila, da ne govori v imenu nastopajočih, toda njena izjava je bila vseeno zelo zgovorna. Kmalu zatem so se luči in glasba v dvorani ugasnile in črne zavese so se razgrnile za nastop »domačinov« Secrets Of The Moon. Z razočaranjem zaradi manjkajočega zadnjega albuma Kampfar v kosteh sem spremljal nastop Nemcev. Pri predstavitvi izbranih sklad so jim bile v vizualno pomoč številne sveče na svečnikih, ki so tekom nastopa ugašale kot posledica čupanja pevca/kitarista in s pomočjo reflektorjev v belo in rdečo ovit oder. Sicer pa me je njihov nastop ves čas spominjal na izkušnjo, ki sem jo doživel s Triptykon septembra lani, ko so v Zagrebu nastopili kot predskupina Dimmu Borgir. Svoj nastop so omejili na novejše kreacije, ki spominjajo na že omenjeni švicarski gothic/doom metal band v malo hitrejši različici in moderni avantgardni black metal. Moj osebni favorit: Lucifer Speaks.
Oder je ponovno izginil za debelo črno zaveso in medtem ko sem čakal na prvega »favorita« večera, je zunaj divjala nevihta, katere se obiskovalci med nastopom Secrets Of The Moon sploh nismo zavedali. Po dobrih petnajstih minutah izza zagrnjene zavese naenkrat zaslišimo intro z albuma Heimgang. Ko se zavese odgrnejo, so že vsi na svojem mestu, publika čaka le še Dolka. Ta si vzame čas skoraj do konca intra, ko nato odločno stopi pred publiko. Da se je Dolkov pristop do glasbe spremenil ne pričata le zadnja albuma, temveč in predvsem njegovo obnašanje na odru. Tokrat ni nastopil zgoraj brez, tako kot smo ga bili recimo vajeni še pred leti v Mariboru, čeprav je bila vročina v dvorani na trenutke kar konkretna. Da je celotna zasedba oblečena popolnoma v črno je očitno postal trend, ki mu v zadnjih časih sledi polovica norveške black metalske scene. Poleg tega se je Dolk posluževal dvoumnih kretenj simuliranja samozadovoljevanja s stojalom mikrofona in kazanjem svojega dolgega jezika publiki, katero bi najraje celo polizal. Toda kot dober frontman se seveda zaveda, da ni dobrega koncerta brez ustreznega odziva publike, kateri se je ves čas na različne načine zahvaljeval. Njegov trud je bil nagrajen, publika, ki je bila ob njihovem nastopu najštevilčnejša in najbolj divja, je ves čas koncerta sodelovala z njim. Kampfar so z nekaj komadi ponudili kratek vpogled v intenzivnost in moč zadnjega albuma Mare, ki je bil s strani publike enako dobro sprejeti kot ostali nekoliko starejši in kultnejši, ki jih je Dolk napovedoval z »Do you want some old-school black metal!?«. Odgovor je bil seveda: »Yeeessssssss!«. Po zelo kratkih petinštiridesetih minutah so Kampfar zapustili oder.
Setlista Kampar: Intro, Mare, Inferno, Troll dod og trolldom, Norse, Huldreland, Vettekult, Altergang, Ravenheart.
Napolnjen z energijo Kampfar sem stal pred črno zaveso in čakal, da se le-ta še zadnjič odgrne za Vreid. Vreid sem videl sedaj že tretjič, v Mariboru in Ljubljani so obakrat nastopili kot predskupina in tako bili dokaj kratki. Žal tudi kot glavna skupina niso bili nič kaj pretirano daljši, igrali so slabih šestdest minut. Ampak že prehitevam. Ko je črna zavesa torej še zadnjič odkrila oder, so člani zasedbe Vreid počasi stopali nanj. Toda ker publike tako rekoč še ni bilo nazaj v dvorano, saj je večina izkoristila prenehanje deževanja za kratko »čik pavzo« na svežem zraku, so bili Vreid sprejeti nekoliko medlo, česar si definitivno niso zaslužili. V za njih značilnih kratkih srajcah, kavbojkah in seveda brez corpse painta so udarili z uvodnim komadom zadnjega albuma Arche. Njihov nastop je bil zasnovan na menjavanju novih komadov in starih hitov, kar se je izkazalo za izredno dobro odločitev iz dveh razlogov. Kot prvo se ljubitelji njihove glasbe še nismo povsem sprijaznili z albumom V, ki njihov tipičen black'n'roll stil meša s heavy metalom in pinkfloydovskimi solažami. Kot drugo vsebujejo komadi z zadnjega albuma dosti mirnih, intimnih pasaž, ob katerih se poslušalec umakne vase in jim prisluhne z nekega oddaljenega kraja, medtem ko telo statično stoji pred odrom.
Setlista Vreid: Arche, Fire On The Mountain, Raped By Light, Speak Goddamnit, The Sound Of The River, Wrath Of Mine, Wolverine Bastards, The Others And The Look, Pitch Black.
Ker opažam, da sem se zelo na široko razpisal, naj počasi zaključim podoživljanje koncerta, ki je bil iz vseh vidikov več kot vreden ogleda. Edina skrb, ki mi roji po glavi in mi ne pusti miru je vsesplošna prisotnost vedno krajših koncertov. Komajda se še najde kakšen headliner, ki bi publiki namenil nekaj več kot šestdeset minut igranja na odru. Z evforijo se namreč spominjam koncertov Norvežanov Satyricon, ki so trajali devetdeset minut in več, ter upam, da bom kmalu lahko spet začel doživljati podobno dolge in hkrati intenzivne koncertne izkušnje.