Zakk Wylde / Jared James Nichols

Zakk Wylde. Ime, ki poznavalcem metal glasbe pove ogromno, pa najsi bodo zgolj »casual« poslušalci ali prave metalske enciklopedije. Čudežni deček, ki je pri rosnih dvajsetih postal kitarist v spremljevalni skupini kultnega Ozzyja Osbourna in pri tem v očeh mnogih postal edini pravi naslednik pokojnega Randyja Rhoadsa. Upornik, ki je svoj južnjaški duh najprej udejanjil v zasedbi Pride & Glory, ga nato nadaljeval v tršem duhu Black Label Society, dandanes pa ga pri 49-ih izraža na solo turneji za album Book of Shadows II, v okviru katere je v ponedeljek, 6. 6. 2016, nastopil tudi v Kinu Šiška.
Še preden pa je oder zasedel Zakk, je s svojo spremljevalno vojsko dveh zaropotal Jared James Nichols. Nažigaški blues rock, ki ga je trio izvajal, je mene in večino z menoj prisotnih v dvorani naravnost očaral. Plavolasi dolgin je namreč z oskubljeno črno Les Paul kitaro in v spremstvu bobnarja in basista nažigal v duhu za mnoge dolgo pozabljenih skupin a la Grand Funk Railroad, Blue Cheer ali Mountain. Obisk koncerta je bil moj prvi stik s skupino, zato težko povem kaj več o sami setlisti, vendar trio Jared James Nichols ljubiteljev nažigaškega blues rocka nikakor ne more pustiti hladnih, kar velja tako za zvok kot tudi sam nastop zasedbe. Skladbe so dinamične, pogosto podaljšane z improviziranimi vložki, kjer se kemija tria zares začuti, Jared pa jih nadgradi z močnim, raskavim vokalom, ki zveni enako suvereno v vseh legah, kamor se poda. Zasedba se na turneji z Zakkom očitno odlično zabava, saj so se mu večkrat zahvalili med samim nastopom, po njem pa so se posvetili poslušalcem in še bolj poslušalkam po hodnikih Kina Šiška.
Več kot pol ure je trajal premor med nastopom tria JJN in Zakkom, publika pa se je vmes večinoma dodobra ohladila s katerim od številnih piv iz ponudbe dotične koncertne lokacije. Ko že omenjamo publiko, je bila le-ta tistega večera solidno številna, posledično pa zelo različna. Med poslušalci je bilo namreč opaziti tako zaprisežene metalce vseh emšev kot tudi ljubitelje ameriškega južnjaškega rocka, pretežno starejšega emša, na svoj račun pa so tokrat prišli predvsem slednji.
Zakk Wylde na tej turneji namreč očitno igra predvsem za svojo dušo, kar pomeni, da je poslušalec strogo metalsko popeglanega glasbenega okusa od tokratnega koncerta odnesel bore malo. Zakk je promocijo albuma Book of Shadows II namreč vzel zelo resno in je poleg skladb z njega igral zgolj še material z njegovega predhodnika, materiala Black Label Society oz. njegovega obdobja pri Ozzyu pa tokrat na razočaranje mnogih ni bilo v repertoarju. Zakk je s svojo ZZ Top brado že s prvo skladbo večera, Sold My Soul, napovedal, kako bo zadeva tekla; baladni southern rock z ekstenzivnim kitarskim izživljanjem je bil namreč formula, od katere kitarski heroj tega večera ni odstopal. Osebno so me motili predvsem izjemno dolgi solistični vložki v skladbah; sicer smo pri južnjaškem rocku a la Lynyrd Skynyrd tega vsekakor navajeni, toda Zakkova vpetost v metalske šablone in pretirano shredanje na 2.000 obratih vsaj za moj okus ne ustreza sicer precej otožni in bluesovsko naravnani inštrumentalni podlagi. Po mojem okusu je najsvetlejšo točko večera vsekakor predstavljal spremljevalni glasbenik Dario Lorina. Dario ima za svojih 26 let za seboj zavidanja vredno glasbeno pot, saj je že kot najstnik igral v spremljevalni zasedbi danes pokojnega pevca zasedbe Warrant, Janija Lanieja, kasneje pa se kalil še v zasedbi Lizzy Borden, s katero se je leta 2011 predstavil tudi v Channel Zeru, tokrat pa je v vlogi pianista, spremljevalnega pevca in kitarista zares blestel. Njegovi kitarski vložki so bili namreč po sami umestitvi v glasbo nemalokrat precej primernejši kot Zakkovi, véliki šef pa je suhljatemu kitaristu pogosto odstopil dovolj prostora, da je ta zares zasijal. Za največji val navdušenja pa je poskrbel sam Zakk, ko se je s kitaro sprehodil po parterju in omogočil vsakomur iz publike, da si ga zares ogleda z razdalje nekaj centimetrov.
Zelo prijeten večer za ljubitelje južnjaškega rocka je torej pustil lačne številne ljubitelje trših ritmov, ki si verjetno bolj želijo Zakka v preobleki Black Label Society, ki smo si jih sicer ogledali na lanskem festivalu Metaldays. Verjetno bo tudi za to še dovolj priložnosti.