Band, čigar ime prav kliče k temu, da se iz njega tvorijo najbolj burkaške reference in druge tvorjenke, Penitenziagite, je že nekaj časa nazaj izdal odlični demo The New Evolution. Vzelo je veliko časa, kajti dobri in mračni death/black metal, kot ga igrajo Penitenziagite, je potrebno poslušati ob pravih priložnostih, ko se vsa kreacija uskladi v eno morbidno disharmonijo. Če umetničenje izpustim, vam lahko povem, da so Penitenziagite zasedba, ki malce premalo igra v živo in s tem žal ne promovira tegale naravnost odličnega posnetka. Odzivi folka so različni, a lahko povem, da je tole material, ki bi ga jaz nemudoma poslal na založbo Ibex Moon Records, saj bi John McEntee verjetno poskočil od veselja in označil Penitenziagite kot "the true brothers of blasphemous death metal." Zakaj pa sem prišel do takih zaključkov?
Penitenziagite resnično zveni kot pravi morbidni mračnjaški izdelek, ki bi konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih dvignil marsikatere rogove v zrak. Ja, folk bi tole brez težav uvrstil ob odlično Psychostasio od Adramelech, Redemption od Vomitory, kakšne Rottrevore ter seveda legendarno Diabolical Conquest od Incantation. Za en sam demo je tole prekleto veliko močnih referenc, ampak tale demo bi s petimi pesmimi več vsaj po vsebini bil odlična plata. Zvokovno morda bode malce izstopajoči bas pedal in žal je tudi bas pretih, ampak ostalo je čisto super. Ali to pomeni, da je izdelek dostojen samo nostalgikom? Da in ne. Da, zato ker res zbudi apetit po ogledu mračne zore evropske in ameriške death/black scene, ko je le-to zvenelo morbidno, apokaliptično in predvsem grozljivo. Ne pa je drugi odgovor, ker v današnjem času ultra-hitrih in oh-in-sploh brutalnih ter - še ogabneje - "over" produciranih bandov Penitenziagite izstopa kot popolna črna luknja v univerzumu svetlobe.
Najprej me pritegne Demšov vokal, čigar kruljenje je jasno, a agresivno. Zveni kot Juhha v Vomitory na plati Redemption oz. Janni v Adramelech, čeprav se seveda ne more - in tudi se mu ni treba - otresti reference na Mikea Hrubovcaka iz Vile/Monstrosity. Odlično in v vsakem komadu paše kot križ na grob. Aljotov bas je čisti "worshiping" Steva Rowea iz zgodnjih dni Mortification ali pa poznejših Incantation, ko je bas igral tisti Joey. Poslušajte samo prvi komad. Milina, žagaj Aljo, žagaj, majke ti ga nabijem pokvarene. Demš ne samo, da kruli, tudi s kitaro se igra, ampak ne sam, saj je ob njem blasphemous Bojč. Kaj je čar njunih kitar? Jasnost, morbidna melodičnost (kot bolezen na vinski trti, če si predstavljate disharmonijo v harmoniji), agresivnost (riffi so bolj death kot pa black) in najpomembneje - le redko te dve brenkali igrata iste linije. Stvari se dopolnjujejo perfektno in vsak komad, v bistvu vsak del posamezne pesmi ima svoj namen in jasno identiteto. Gapijev boben ne tolče blast beat non-stop, ampak je bolj tista Bolt Thrower, Jungle Rot in Incantation šola. Kaj to pomeni? Kaznovalni bas boben bataljon, raketni napad prehodov in činel ter vodilni mali boben, ki poganja vse živo v ogenj uničenja. Boben je super, čeprav tu pa tam Gapi izkaže svojo človeško naravo s kakšnim kiksom in le žal mi je, da tudi on ne časti Obituary polke ritma, ki bi tu bil ... ma, perfekten.
Kaj dobimo, ko potegnemo ločnico? Peklensko dober izdelek in komaj čakam zoro, ko bo svet uzrl album te odlične skupine in nato bomo res lahko rekli "Spokorite se ...". Upam, da ne bomo čakali predolgo.

Ivan