Dejstvo je, da se je thrash metal vrnil. Vrnil tja, kjer ni bil niti leta 1983, 1986, 1988 ali 1991. Postal je tako popularen, da je njegove zaščitne znake iz osemdesetih (»hi-top« superge, oprijete jeans hlače) prevzela tudi emo subkultura, MySpace pa je razkril »grozovito« dejstvo: na svetu je na stotine in stotine thrash metal bandov. Samooklicanih thrash metal bandov. Thrash je postal trend. Ko zvrst zaradi prenasičenosti in izgube vrednosti postane posmeh (v najslabšem primeru celo sama sebi) je čas, da ponovno potone v underground, kjer zopet postane zavetišče peščice življenjsko predanih in tistih, ki »iščejo«. Zgodilo se bo …
Vrnimo se k zgodovinskemu preseku: povratek se je začel leta 1999 z Destruction in Agent Steel (povoda za to sta bila reuniona Black Sabbath in Iron Maiden), leta 2000 so se ekskluzivno združili Dark Angel, sledil je Thrash Of The Titans 2001, kjer se je thrash metal skupnost združila v boju proti raku Chucka Billyja in Chucka Schuldinerja, za prvega nadvse uspešno, za drugega (žal) neuspešno. V Sloveniji so 2002 začeli razgrajati Negligence. Leto kasneje so dokončno stalno ponovno delovanje potrdili Exodus, Death Angel itd. in 2004 izdali prve LP-jke po reunionih. Leta 2007 je glavnina enotno tekla skozi cilj tudi v Sloveniji (Eruption, Thraw, Keller itd.) in pripeljala eno izmed prvih metal zvrsti na tron, kjer je dokončno zavladala na The Big Four Festvalih letos poleti. Ne verjamete?! DVD posnetki osemdeset tisoč glave množice bi vas v napisano morali prepričati. Mene niso, vsaj petinšestdeset tisoč glav ne (glav, ki so bile tam izključno zaradi štirih Metallicinih singlov z Black albuma in nastopa Rammstein, Alice In Chains, Mastodon itd. naslednji dan festivala).
Nekaj (ne)znanih faktov moramo postaviti na svoja mesta že na začetku. Pozor: »The Big Four« je komericalna skovanka metalskih medijev, ki so štiri nastopajoče uvrstile v omejeni krog »največjih«. Štirje omenjeni bandi so izredno pomembni, so začetniki, že res, ampak: niso EDINI (inovativni in/ali vplivni). Tretjina nastopajočih mnogo let svojega obstoja ni imela nikakršne veze s thrashom, nekateri celo nikakršne z metalom. Teoretiki izpuščajo vsaj en band, ki je imel na razvoj metala v desetine podzvrsti toliko vpliva kot vsi našteti, po vsej verjetnosti celo več (Exodus), pozabljenih pa je še nekaj odličnih bandov t.i. »1st wave thrasha« (od bolj znanih OverKill, Legacy (Testament) itd.), ki bi pravično spadali vsaj na pisno listo, če že ne na listo nastopajočih, le-ta pa bi nujno morala biti razširjena vsaj v Big Six. Kakorkoli, to se ni zgodilo, sam koncert pa je kljub vsemu obetal veliko, ponudil je malo.
Začne se z Anthrax. Anthrax so v zadnjih letih prej burleska kot resen band. Ali karkoli podobnega bandu. Že več kot dvajset let niso več »armed and dangerous«. Od leta 1998 niso izdali studijske plošče, konstantne menjave članov spominjajo na Sweet Sorrow, dejansko že dvajset let živ(otar)ijo od tega kar so ustvarili v obdobju 1984 – 1990 oziroma 1984-1987. Žalostno, a še kako resnično. Tu so v setu desetih komadov odigrali tri priredbe, Belladonni se je poznalo, da so imeli pred nastopom le eno vajo (!!!). Frankie Bello je tu edina svetla točka. Povprečen nastop podpovprečnega (nekoč odličnega) banda.
Sledijo Los Angeleški klavci, Slayer. Tom Araya je pred pol leta plačal davek dolgoletnega »čupanja«, sledila je zahtevna operacija hrbta. Posledica: nič več premikanja vratu za strica Toma. Ste se kdaj vprašali, kako bi izgledal Slayer koncert brez enega samega samcatega Tomovega premika vratu? No, ne preveč Slayersko. Skozi koncert so brezkompromisno (kot ponavadi) zarili s standardnim setom klasik, živalsko bobnanje Davea Lombarda pa rešuje celoten »gig«.
MegaDave in njegov pripetljaj z Metallico leta 1982 – 1983 je postal mit že pred mnogimi leti, mit je postal legenda, legenda pa še vedno stoji na odru in s svojo neumorno sarkastično »gingersko« pojavo navdušuje množice. Z igranjem, se razume. Glas šepa bolj kot človek s pravkar zlomljeno nogo. Overdubbing na vokalu je stalnica uradnih Megadeth izdaj zadnjih deset let, tudi tu so bili v studiu naknadno narejeni popravki več kot potrebni. Dave jih šteje skoraj petdeset, a izgovora za porazno petje tu ni. Prepogosta zaporedna datumska razporeditev koncertov naredi svoje, najpogostejša žrtev so glasilke. Ellefsonova vrnitev sicer res daje poseben čar dogodku, ki pa se izgubi ob točno koreografiranemu njegovem in gibanju kitarista Brodericka. Nobene spontanosti, nobene napetosti, nobenih presenečenj. Instrumentalna izvedba je neoporečna, že res, a ne prihaja do pravega izraza. Če dodamo še dolgočasne kadre »umirjenega« bobnanja Shawna Droverja (ob katerih jokamo od žalosti, ko gledamo starejše posnetke Nicka Menze) gledamo povsem povprečen video metal koncert. Da novega, pred nekaj tedni izdanega Rust In Peace DVD-ja sploh ne omenjam. Drug koncert, ista zgodba.
Kot zadnji se na odru pojavijo nekdanje metal mesije. V drugi polovici devetdesetih so se odlično znašli v koži »Jude« in kvizlingov. Zadnjih šest let se »metal reanimirani« petdesetletniki poizkušajo ponovno postaviti v misli nedolžnih dvajset letnih pivcev, ki za dodatek prav vsak dan pokadijo nekaj gramov trave. Neizmerno se sramujejo svoje predzadnje plošče, z zadnjo pa poizkušajo (poudarek na »poizkušajo«) obuditi zlate čase s kopiranjem svojih starih komadov. Priznam, vse je boljše kot Frantic, tik, tik, tik, tik, tok … torej nekaj le delajo prav. No, na koncertu odigrajo vsaj tri ali štiri komade s Kill 'Em All ali Ride The Lightning, taiste, ki jih preigravajo že 25 let. Uganili ste. Metallica. Hja ... Metallica. Edini omembe vreden del koncerta je trenutek, ko stopijo na oder še člani Anthrax in Megadeth ter Lombardo. Skupaj odigrajo Am I Evil? do polovice, videti Mustainea in Hetfielda/Ulricha skupaj na odru res ni nekaj, kar lahko vidimo vsak dan. Na srečo si bonus materiala (kjer se petdesetletni dedki opravičujejo drug drugemu za izjave izpred dvajsetih let, se obsipavajo s komplimenti, hvalijo sami sebe da so res »The Big Four«, se objemajo in tako ali drugače še dodatno patetično kvarijo celoten DVD) nisem ogledal.

Tilen