Moram priznati, da sem na tale EP komaj čakal, saj mi je bilo zelo všeč, kar sem že slišal od peklenskega izrodka Mraza Novaka (ex- Mora), ki nosi ime Doomed. Doomed poleg »masterminda« Mraza, tvorijo še Uroš iz Infidie na kitari, Galena na basu in po novem še bobnar zasedbe Burning Legion, Gorazd.
Prednost tega EP-ja je, da banda Doomed zaenkrat še ne vidite tako pogosto na slovenskih ali drugih odrih, tako da res deluje kot predstavitev. Hkrati pa ima eno slabost – ni prav najboljša predstavitev.
Res je, da obsega štiri komade in en intro ter da je naslovnica sumljivo podobna detajlu iz naslovnice EP-ja The Grotesque od Benediction, a to ni tisto, kar bi EP-ju načeloma očital. V največji meri bi ga označil kot malce slabše rezultate eksperimentov, s katerimi se Mraz in ostali skušajo (in verjamem, da se slej ko prej bodo) približati ekstremni zvrsti death doom metala, katere zastavo tako visoko vihtijo Incantation ipd.
Prvo, kar udari v ušesa je tista »prekleta« ritem mašina, ki res zveni kot računalnik. Pa ne na tisti kul, Ministry ali Beserker način, ampak bolj na tisti »užasni« zvok, pri katerem takoj veš, da gre za ta in ta program. Na primer: ali ste kdaj v prvo uganili (na posluh, torej), da je The Eye od Kinga Diamonda posneta z ritem mašino? Močno dvomim. Kaj pa Mortician? Garantirano ste uganili takoj. No, tukaj boste tudi. Ok, na srečo imajo Doomed zdaj (odličnega) bobnarja iz mesa in krvi, tako da ta faktor lahko zbledi v pozabo. A poleg zvočne slike moti tudi ritmika. Ritmi so namreč sproducirani tako, da namesto dobrega in mračnega, kriptičnega death dooma dobite nekakšen »hopa-cupa-polka-ownz-ya-ass« vtis, ki nikakor ne gre s kitarami. Morda gre za avtorjevo slabo poznavanje ustreznosti ritmov, ki so jih v preteklosti do perfekcije izostrili Kyle Severn, Craig Smilowski, Chris Reifert (!) oziroma Donald Tardy. Tisti »doom« občutek resnično izgine in upam, da je Matic v ritmično sliko zasedbe zdaj vnesel kar krepke spremembe.
Ko se privadite na zvok in ritme bobnov, vas v oči lahko zbode prvi komad Chainsaw Puzzle, ki poleg besedila, katerega kvaliteta je res dvomljiva (da rime tipa »june-moon-spoon« sploh ne omenjam), nudi tudi zmešnjavo v strukturi in riffe, ki jih krade tretjerazredni Amon Amarth klon. Škoda, a ti riffi zvenijo kot veselica in ne kot grozljivka, kot bi verjetno bilo bolj ustrezno. Kar se tiče zmešnjave v strukturi ne merim na to, da bi bilo bolje, če bi bila struktura totalno predvidljiva (kot je to občasno možno pri zgodnjih Autopsy), a malce bolj urejena bi vseeno lahko bila (kot recimo pri Incantation in Impending Diabolical Conquest ali pa Revenant in Distant Eyes). In vokal je tu čisto enoličen in dolgočasen bolj kot deževni ponedeljek.
Od tretjega komada naprej pa se slika popolnoma popravi (kar me tukaj spomni, da je mogoče Mraz namerno naredil tak razpored komadov, da se najprej »kao« vidi od kod prihajajo in da je slutiti, kam gredo). Shattered (Reflection Black) je zakon! Ne samo, da bi riffi lahko prebudili mrtve, ki bi vas potem pokončali na skrajno nagravžen način, še solaža je takšna »early New York death metal«. Woaaaah! Komad je razgiban, mračen in lapsusi prejšnjega komada in preklete ritem mašine so takoj nekje tam za devetimi pogubami … pardon, gorami.
Takisto se stvar stopnjuje z Morbid Beliefs in Ancient Blood (odštevši res klišejska in »cheap« besedila, ki ste jih lahko prebrali že zdavnaj pri Deicide – vprašam se, zakaj death metalci res ne naštudirajo tekstov od Schuldinerja, Killjoya, Jeremyja Wagnerja oziroma Franka Mullena), kjer je stvar temačna, grozljiva, čeprav je še vedno čutiti vpliv novejših skandinavskih death metalcev ali pa celo blekkerjev in melodičarjev, kot pa recimo vplive Morgoth, Grave, Nihilist, Cancer, Carnage, Immolation in ostalih. Jebat ga, »live and learn«.
Doomed so še zdaleč od tega, da bi jih uvrščal v death doom (kot to lahko brez problema pripišem kakšnim Incubation), so pa na pravi poti na pokopališče. Ko enkrat malce razčistijo tiste elemente, ki jih za zdaj morda, vsaj v očeh recenzenta, negativno stigmatizirajo, menim, da bo mrak iz severovzhodne Slovenije pogoltnil vse pred sabo. Doom shall rise …

Ivan