Prvotna izredna nenaklonjenost »best of« izdaji From The Depths Of Darkness, ki je bila posneta že 2010, izšla pa je komaj konec novembra 2011, je po številnih poslušanjih in branjih (tujih in domačih) recenzij postopoma izpuhtela. Ob napovedi kompilacije so me pretresla podobna vprašanja kot ob vesti za ponovno izdajo albuma Gorgoroth, Under The Sign Of Hell: kdo potrebuje nove različice kultnih komadov? Kaj je narobe s starimi? Ali ni Vikernes nekoč trdil, da tako zvočno kot aranžmajsko stoji za vsemi svojimi izdajami? Ali ne bodo komadi v novi podobi uničili slovesa starih?
Razsvetljenstvo v globinah teme je torej prišlo, odobravanje zvočne podobe novejših kreacij Burzum, Belus in Fallen, se je preneslo na From The Depths Of Darkness, izbor komadov pa se je izkazal za zmagovalnega. Vendar najprej nekaj besed o zvoku. Po enajstletni kreativni pavzi, da, leta 1999 je Varg Vikernes iz zapora izdal svoj zadnji studijski album, izključno s klaviaturami posnet Hliðskjálf, je v letu 2010 sledil album Belus. Glede na totalno svobodo izražanja na prostosti nas ni bilo malo takšnih, ki smo ponovno pričakovali black metal album, nismo pa se znali odločiti, kakšnega bi imeli raje: podobnega Burzum (1992) ter Det Som Engang Var (1993) ali Hvis Lyset Tar Oss (1994) ter Filosofem (1996). Osebno sem pričakoval nadaljevanje Filosofem, upal pa na nekaj podobnega Burzum. Rezultat danes poznamo vsi, album Belus je nekakšna mešanica vsega, kar je Burzum (a.k.a. Varg Vikernesa) nekoč odlikovalo. Le zvočna podoba, kateri sta botrovala dolgoletna kreativna pavza ter korenita sprememba življenjskega sloga, se je močno spremenila. Burzum je postal mehkejši, bolj zamišljen. Podobna zgodba se je ponovila nato še na Fallen (več o tem v prihodnosti na kakšnem drugem mestu) ter na obravnavani kompilaciji. Zvok na From The Depths Of Darkness je torej mehkejši, manj izrazit in seveda bolj čist. Nerazumljivo bi bilo sedaj trditi, da zvočna sprememba popolnoma uniči občutke, ki jih je poslušalec doživljal ob poslušanju originalnih posnetkov in da zaradi tega pesmi v celoti izpadejo slabše. Primerneje je trditi, da v določenih pogledih komadi sedaj delujejo bolje, v drugih spet slabše, opredelitev pa konec koncev temelji na dojemanju vsakega posameznika. Koketiranja moderne ustvarjalne dobe Burzum s klasično pa ne bi postavil ne na eno ne na drugo stran. Ko se glasbeniki odločijo za izdajo kompilacije, ki naj bi predstavljala presek nekega ustvarjalnega obdobja, se pri tem nemalokrat ozirajo na odzive publike pri posameznih skladbah. Nekoliko bolj redko pa se glasbeniki odločijo, tako kot tokrat Varg Vikernes, da ponovno posnamejo in izdajo svoje najljubše pesmi. Na kompilaciji From The Depths Of Darkness najdemo izključno pesmi z že omenjenih prvih dveh albumov, izbor pa ne bi mogel biti boljši. Edina pesem, ki jo boste morda skupaj z menoj pogrešali, je komad War. Vendar pa je ta tako surov in tako »old-school«, da je morda res bolje, da nam za zmeraj ostane v spominu, kakršen je bil posnet leta 1992.
In da se ponovno vrnem na zvočno raven. Vikernes je svoje najljubše komade med seboj povezal s tremi instrumentalnimi deli. Za boljšo umestitev teh v celotno podobo albuma pa jih krasijo še dodatni akustični vložki ob koncu, tako da skladbe niso le pridobile na dolžini, temveč tudi na globini oziroma izraznosti. Če torej nisi nenaklonjen nekoliko drugačnemu doživljanju klasik iz hiše Burzum, potem boš znal uživati v tem »best of« izboru, vsem ostalim pa seveda še zmeraj ostaneta originala iz let 1992 in 1993.