Tilen Šimon, kitarist pri blejski black metal zasedbi Nephrolith, je konec marca pod imenom Veldes izdal svoj prvenec in čeprav je za vokale kot gost poskrbel sočlan Nik Košar, omenjena banda nimata veliko več skupnega.
To Drown In Bleeding Hope je znotraj atmosferičnega black metala na slovenski metal sceni eden redkih ploščkov, ki je ugledal luč sveta, vsekakor pa eden boljših albumov znotraj te zvrsti. Resda obstaja kar nekaj slovenskih black metal skupin, vendar le redke svoje ustvarjanje posnamejo in izdajo (ali pa za to rabijo tako dolgo, da skoraj potonejo v pozabo). Nasploh je Veldes, ki je mimogrede staro nemško ime za Bled, težko primerjati z domačimi, celo tujimi izdajami, saj je projekt z eno nogo že v DSBM vodah, spet drugič pa se spogleduje s predpono »post«, kar še najbolj očitno ponazarja izsek zamorjenega monologa iz filma The Road na začetku pesmi Earth As A Nest Of Bones And Debris. Za projektom se skriva izjemna ustvarjalnost, ki se drugače kot v solo izvedbi verjetno ne bi razvila v smer, kakršno je Tilen ubral z omenjenim prvencem. Za bolj ali manj »domačo« produkcijo je plošček dobro posnet in zmiksan, rahlo umazan zvok pa dodatno krepi melanholično vzdušje, ki vlada njegovim dobrim 36 minutam. Pesmi je relativno malo, a žanrsko gledano ravno prav, saj variirajo med šestimi in enajstimi minutami dolžine, zanimivo pa je tudi, da so precej dolgi tudi njihovi naslovi. Poslušanje albuma se kar prehitro konča zaradi malce krajše minutaže, pa tudi iz tistega poznanega razloga, ko se nam zdi, kot da vsaka dobra stvar mine v trenutku. Na začetku ploščka takoj neusmiljeno udarita distorzirana kitara in hitro bobnanje, ki kar posrečeno zavedeta poslušalca glede podobe celotnega izdelka, na katerem več ali manj prevladuje bolj umirjen tempo in ritmi. Pesmi se zaradi raznolikih kitarskih melodij in bobnanja med sabo lepo ločijo in tako plošček ne izzveni kot kompilacija več variant iste pesmi (kar je žal realnost pri preveč bandih, sploh znotraj black in death metala). Svoje prispevajo še lahne in miniaturne klaviature z zvoki klavirja in godalnega orkestra, ki bodisi ustvarjajo ravno pravšnjo podlago primarnim instrumentom bodisi z umirjenimi toni popeljejo pesem iz hitrejših, trših delov v bolj zasanjano, melanholično vzdušje, ki kar naježi kožo. Svoje k celotni teži prispeva še hreščeč vokal, ki zaradi močnega odmeva zveni oddaljeno, skorajda nadrealno, sploh v pesmih Within These Roots Only Sickness Dwells in Earth As A Nest Of Bones And Debris.
Ob pravi volji lahko Veldes s še kar preprostimi kitarskimi riffi in bobnanjem izzove hudournik spominov in občutij kot le redkokateri glasbenik ali skupina in čeprav človek praviloma vedno v glasbo projicira svoja občutja, vtise, doživetja ali spomine, jih težko in redko sproži sam. Močna glasba je tisto, kar nas drži prizemljene ali pa nam dovoli, da se za kratek čas ločimo od realnosti. Po drugi strani pa je tudi glasbeno izražanje tisto, kar nas izpopolnjuje in nam pusti dihati, ko imamo občutek, da nas dušijo družbene obveze, trenutna stiska ali neka druga oseba. Ne glede na to, kaj je bil povod za nastanek teh pesmi, je To Drown In Bleeding Hope presežek na vseh ravneh in ena redkih, pristnih manifestacij človeške biti.