Zgodovina se ponavlja. Če izvzamem samonaslovljeni prvenec Burzum, ki znotraj diskografije banda oz. projekta predstavlja najbolj minimalističen in osnoven pristop do (black metal) glasbe, potem izgleda tako, kot da se je Varg Vikernes po izpustitvi iz zapora z leta 2010 izdanim »drugim prvencem« Belus vrnil sedemnajst let nazaj v času. Kajti stopnjevanje ambientalnih elementov, kakršnemu smo bili priča od Det Som Engang Var, Hvis Lyset Tar Oss, Filosofem do Dauði Baldrs, se v zgodnji zgodovini ponavlja v naslednjem vrstnem redu: Belus, Fallen, Umskiptar in Sôl Austan, Mâni Vestan. Tako kot Dauði Baldrs je tudi aktualni studijski album, ki je nastal kot soundtrack za film ForeBears, izključno instrumentalen, na njem pa se poleg elementov nazadnje omenjenega albuma nahaja tudi nekaj sorodnih melodij, ki so leta 1999 kot zadnji studijski album pred več kot deset let trajajočim Vikernesovim glasbenim molkom izšle pod skupnim imenom Hliðskjálf.
Kdor je pričakoval, da se bom tudi tokrat spopadel z albumom bolj poglobljeno od zgoraj napisanega, se je zmotil. Nemogoče je namreč objektivno opisati, na kakšno potovanje nas je »Grof« povabil tokrat. To mora vsak radovednež ugotoviti sam. Izdam lahko le, da se noben ljubitelj tovrstne ambientalne glasbe ne bi smel dolgočasiti.