RECENZIJE

30. 7. 2013
Tomcat - Bits N' Pieces
On Parole Productions, 2013
Avtor: Gorjanec

Ob imenu Tomcat dobi človek različne asociacije. Tistim, ki smo bolj otroci po srcu, pred oči skoči slavni risani lik, nekoliko bolj spolno zrelim reaktivec, ki ga pilotira naoljeni topless Tom Cruise, tistim tretjim, ki aktivno spremljajo domačo heavy/rock sceno, pa se namesto vizualne asociacije začnejo cediti sline ob misli na težko pričakovani prvenec ljubljanskokranjske glasbene naveze, ki je izšel marca letos.
Vodja mačjega tropa je stari znanec slovenske metal/rock scene Gregor Šujica – Šujo, ki sicer že dolga leta na tak ali drugačen način sodeluje s praktično vsemi izvajalci na tem področju in prispeva k njihovemu uspehu, vendar kljub temu do kakšnega studijskega izdelka z lastno zasedbo ni uspel priti. Tekom zadnjih nekaj let se je končno obdal z ekipo resnih »muckov«, ki pa v band ne prinašajo le mladostniške energije, temveč tudi iz njih veje duh pristnega hard rocka. Šujotovi bas kitari tako s svojo šeststrunko dela družbo Rok Barle, po bobnih tolče Žiga Ravšelj, kljub svojim najstniškim letom pa s presunljivim vokalom izstopa mladi talent (fak, kako neprimerno zveni ta izraz, odkar so ga spridili resničnosti šovi) Denis Jambrošić.
Pri Bits N' Pieces pozornost najprej pritegne risana naslovnica, na kateri se z nami spogleduje bandova maskota, mačji nepridiprav Tom (ne vem, če mu je res tako ime; meni deluje bolj kot Čombe), ki s svojo opravo in skulirano navihanim izrazom na obrazu spominja na klasično podobo nekdanjega kitarista Requiem Marina. Motiv ob zidu slonečega uporniškega mačkona med nočnim popivanjem na neugledni lokaciji je neke vrste vizualna reprezentacija underground rock scene, piko na i pa doda zadnja stran škatlice, kjer je prizor še nekoliko dodelan, saj se »Tomu« pridružita tudi »Jerry« in njegova izbranka, pridih stare šole pa daje spisek komadov, z madežem urina razdeljen na stran A in stran B »kasete«.
Tomcat začnejo album z metaforičnim mačkom v obliki rokenrol štiklca Hangover, ki opisuje grozotne posledice popivanja, od katerih je naslovna pravzaprav še ena od najblažjih. Komad je tako tematsko kot glasbeno več kot prava izbira za uvod, saj že prvi umazani riff začrta rdečo nit, nadaljnji razvoj skladbe z vrhuncem v peklenski solaži pa nazorno oriše zemljevid glasbenih voda, v katerih se fantje gibajo. Njihova glasba je telo iz klasičnega trdega rocka, ki se je kalilo v 70-ih in 80-ih. Telo, ki že kakih štirideset let stopa po dolgi prašni poti, na kateri je doživelo in preživelo že vse, se utrdilo in mimogrede nase navleklo še kaj novega. Telo z ušesi, ki ljubijo rohnenje jeklenih konjičkov, z očmi, ki so videle že marsikaj (in marsikatero), ter z jajci iz težkega metala.
In tako kot glavni junak skladbe Hangover na njenem koncu oddrvi s svetlobno hitrostjo, tako se tudi sam komad kar prehitro konča (dolg je le slabe tri minute) in album iz zabavne, miganja vzbujajoče poskočnosti zapade v delno melanholičnost z baladno usmerjenim Goodbye. Skladbe ne moremo ravno šteti za klasično balado, saj je za kaj takega vendarle prehitra in predvsem pretežka, a kljub temu razbije vzdušje in tempo, s katerim je udaril in smernice nakazal Hangover. Ne gre za slab komad, saj se ta lahko pohvali z lepo umeščenimi napevi, čustveno solažo in kitaro, ki se med ritem sekcijo in vokal razgibano vpleta tekom celotne minutaže, a vendarle bi lahko na vrsto prišel kasneje.
Temu priča tudi naslednji komad, udarni Dirty Old Mind, ki bi bil še najbolj logično nadaljevanje Hangoverja. V njegovih umazanih riffih in pregrešnem besedilu se najde marsikateri rokerski veteran, ploščku pa skladba še posebej z vročičnim soliranjem Barleta daje nov zagon in s tem poslušalca povleče nazaj v svoj razuzdani svet.
Zatem pa – balada, tokrat prava, čutna, z akustično zvenečo kitaro, činelcami in mehkim vokalom, ki nas vodi po spevnih linijah. Umirjena skladbica, ki nekje na polovici pokaže ostre zobe, ponovno s poudarkom na Rokovi kitari. Ta pride do izraza predvsem z odlično, ušesa stimulirajočo solažo, potem pa podkrepljena z Denisovimi screami v ozadju komad lepo pripelje do zaključka.
Sledita še dve poskočnici: Girl in Leather, posvečena seksi dekletom v prvih vrstah na koncertih Tomcat, in spevna Edge of the Blade. Album se tako prevesi v svojo drugo polovico, kjer se pravzaprav začne njegov vrhunec z rušilnim Purgatory in predvsem odlično balado Wipe My Tears Away, v kateri pride do čudovitega sozvočja vseh inštrumentov, Denisov vokal pa se znebi vseh spon in zazveni v svoji polnosti. Za njima ne zaostaja niti bajkerski Riders, kjer fenomenalne kitarske melodije v um zarišejo podobe vožnje v sončni zahod. Plošča se zaključi z nekoliko izstopajočim Stevie, Annie and Me, ki že pošteno meji na pop rock in ko zvočniki umolknejo, pusti nekoliko medel vtis.
Po nekaj poslušanjih ploščka so občutki precej deljeni. Pisanje te recenzije mi pravzaprav predstavlja dokaj težko delo, saj sem Tomcat že večkrat videl v živo, še preden sem v roke prejel dotični CD, in ne morem si pomagati, da ne bi vsakega slišanega komada podzavestno primerjal s predhodnimi izkušnjami na bandovih koncertih. V primerjavi z živo izvedbo mi namreč album kot celota enostavno deluje preveč preprost, preveč blag, premalo udaren. Manjkata mu moč in energija. Ne gre toliko za samo glasbo, temveč za občutek, ki ga ta sicer daje, ko odmeva po koncertni dvorani, in vtis, ki ga naredi ta trop, ko se na odru prelevi v zeber lačno krdelo. Da povzamem: Tomcat so name naredili preveč dober vtis predhodno s koncerti in če bi bil vrstni red obrnjen, torej če bi najprej slišal studijski izdelek, bi bil nad njim zagotovo navdušen. Če vas Tomcat torej slučajno ne prepričajo s svojim prvencem, vsekakor izkoristite priliko in si jih vsaj enkrat oglejte v živo, saj vas znajo tam nadvse presenetiti.
Kako bi torej celovito ocenil album Bits N' Pieces? Ob dandanašnji konkurenci na slovenski hard rock/heavy metal sceni ne dotičnega banda ne ploščka, čeprav se ta lahko pohvali s številnimi nadvse svetlimi momenti, v sam vrh žal ne morem uvrstiti, kar pa ne pomeni, da si fantje ne zaslužijo podpore. Album na površju držita predvsem odličen vokal s širokim razponom izražanja in kitara, ki vsake toliko časa zakuri vse okoli sebe. Bobni so taki, kot pač morajo biti, basa pa skorajda ni zaznati, niti ni videti, da bi se ta trudil priti do izraza. Nekih hudih objektivnih minusov ne morem ravno izpostaviti, edino, kar me je res zmotilo, je že omenjeni vrstni red skladb na albumu. Predvsem se mi zdi škoda, da se je band pri razporejanju komadov očitno držal načela »save the best for last«, saj se večina (vsaj za moj okus) boljših pesmi nahaja na strani B te digitalne kasete, spričo tega pa lahko ušes marsikaterega linearnega poslušalca sploh ne dosežejo.
Zanimivo bo spremljati napredek skupine, saj je treba upoštevati, da se dobršen del zasedbe šele kali v svetu hard rocka. Je pa že sam podatek, da je prvi plošček Tomcat studijski album, ne pa demo ali EP, pokazatelj, da so se fantje zadeve lotili resno in imajo pred seboj vizijo, ki jo nameravajo uresničiti.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
29. 3. 2024
Khold - Du dømmes til død
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana